Jedro

V primeru individualne redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga delodajalec ni dolžan upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev po 1. odstavku 100. člena ZDR, ampak je dolžan dokazati le, da je delo delavca, kateremu je podal odpoved PZ iz poslovnega razloga, pod pogoji iz sklenjene PZ, postalo nepotrebno. Kriterije za določitev trajno presežnih delavcev mora delodajalec uporabiti le, če gre za odpoved PZ večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 16.11.2003 iz poslovnih razlogov nezakonita. Sklep o redni odpovedi z dne 16.11.2003 je razveljavilo, ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in da ji še vedno traja in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, kot da bi delala, v roku 8 dni pod izvršbo.

Poleg tega je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 105.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se smiselno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz.

podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog naveden in tudi pisno obrazložen. Tudi če redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila obrazložena, zakon o delovnih razmerjih za takšne primere ne določa nobene pravne posledice. Tožena stranka je v postopku tudi izkazala resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, saj je prišlo do zmanjšanja obsega poslovanja za 50 %, za kar je tožena stranka predložila tudi ustrezna dokazila. V identični zadevi, ki se je vodila pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. Pd 116/2003, je sodišče prve stopnje v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavzelo povsem nasprotno stališče, kot pa izhaja iz izpodbijane sodbe. Ker je šlo za odpuščanje manjšega števila delavcev, toženi stranki ni bilo potrebno navajati kriterijev, po katerih se je ravnala pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prekvalifikacija ali dokvalifikacija tožnice na delu za vbrizgavanju plastike je bila nemogoča. Tožnica je imela le osnovnošolsko izobrazbo, na teh strojih ni nikoli delala, za tovrstno delo pa bi potrebovala več let usposabljanja in najmanj srednješolsko izobrazbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ugoditev tožničinemu tožbenemu zahtevku pa vsaj preuranjena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zato, ker iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.11.2003 ni razvidno, zakaj ni več potrebno prav tožničino delo oz. zato, ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenih dokazov o tem, kakšne možnosti je proučila, da bi tožnico zaposlila pod spremenjenimi pogoji. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi tožena stranka lahko tožnico prekvalificirala na delovno mesto za brizganje plastike. Iz objave v časopisu Gorenjski glas z dne 13.4.2004 je razvidno, da je za zasedbo navedenega delovnega mesta potrebno poznavanje tehnologije brizganja, zato bi se tožnico lahko prekvalificiralo oz. dokvalificiralo za ta dela.

Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v njej ni navedeno, zakaj je pri toženi stranki postalo nepotrebno prav delo tožnice. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

16.11.2003 (A 1) je razvidno, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zmanjšanja obsega poslovanja delodajalca v zadnjih treh mesecih, zaradi česar je postalo delo tožnice na delovnem mestu strojno navijanje in spajkanje ter prebiranje plastičnih izdelkov nepotrebno v obsegu in pod pogoji, ki so določeni v pogodbi o zaposlitvi z dne 22.5.2000. Ker tožena stranka pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni odpovedala večjemu številu delavcev, ji ni bilo potrebno upoštevati kriterijev za določitev delavcev, ki so postali presežni delavci. Pogodba o zaposlitvi se namreč odpove tistemu delavcu, čigar delo je pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Delodajalec določi delavce, katerih delo postane nepotrebno, ne da bi uporabil kriterije, kot jih npr. določa 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tega ne bo nezakonita. Delodajalec pa bo moral dokazati obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odst. 82. čl. ZDR). Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka v postopku dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V zvezi z zmanjšanjem obsega naročil je tožnica v svoji izpovedbi, dani na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.2004, pojasnila, da ji sicer ni znano, da bi prišlo do večjega zmanjšanja naročil v letu 2003, medtem ko je zakoniti zastopnik tožene stranke pojasnil, da se je v letu 2003 izredno znižalo naročilo za tuljave. Tožnica je delala na operaciji navijanja tuljav, zaradi zmanjšanja naročil, ker so naročniki to delo prenesli v Tunizijo in Romunijo, pa je prišlo tudi do zmanjšanja potreb po delu delavcev, ki so delali na teh tuljavah. Na teh tuljavah je sicer delala tudi tožnica. V zvezi z zmanjšanjem obsega naročil je tožena stranka vložila v spis tudi primerjavo prodaje sekundarnih tuljav 2002/2003 Metrafleks d.o.o. (B 1) iz katere je razvidno, da se je prodaja dveh različnih vrst tuljav v letu 2003 v primerjavi z letom 2002 zmanjšala za 60 % oz. za 81,82 %.

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožnico dokvalificirala oz. prekvalificirala za delo na delovnem mestu za brizganje plastike, je potrebno ugotoviti, da je oglas tožene stranke, s katerim je v G. glasu iskala delavca pri predelavi plastike, datiran z dne 13.4.2004, medtem ko je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

16.11.2003. Ob upoštevanju navedenega po stališču pritožbenega sodišča objava tega delovnega mesta v citiranem dnevnem časopisu še ne pomeni, da bi bilo tožnico možno prekvalificirati oz.

dokvalificirati za to delo v času, ko je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, če je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožnici v okviru zakonsko določenih rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR. Po citirani določbi mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Po stališču pritožbenega sodišča so ti roki prekluzivne narave, zato mora sodišče na njih paziti tudi po uradni dolžnosti.

Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer datum pričetka teka odpovednega roka v izpodbijani redni odpovedi pogodbi o zaposlitvi nepravilen, saj prične odpovedni rok teči naslednji dan po vročitvi odpovedi (93. čl. ZDR), ne pa z dnem, ko delodajalec delavcu poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe 5. odst. 88. čl. ZDR in ni ugotavljalo, če je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v okviru rokov iz 5. odst. 88. čl. ZDR, je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožnici v že omenjenih zakonsko določenih rokih in nato ponovno odločiti o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka in o priglašenih pravdnih stroških.