Jedro

Dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni nujno, da se mora procesno dejanje prevajati v materni jezik procesnega udeleženca. Zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume in ki mu omogoča ustrezno sodelovanje v postopku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 95/2007 z dne 8.10.2007 obsojeno L.Š. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 185. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 96. člena KZ je obsojenki odvzelo zaseženo gotovino v znesku 333,83 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 671,00 EUR, ter povprečnino v znesku 1.000,00 EUR. Z isto sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obtoženega M.M. oprostilo storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 185. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi obsojenkinega zagovornika in okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. ZKP, ugotavlja, da je zahteva neutemeljena. Navaja, da je bil pričam zagotovljen tolmač za jezik, v katerem so podale izpovedbo, zapisnike pa so podpisale kot točne in razumele njihovo vsebino. Izpovedbe prič je sodišče prebralo v soglasju s strankami na zadnji glavni obravnavi. Sodišču druge stopnje ni potrebno ponavljati argumentov sodišča prve stopnje, če se z njimi strinja.

B.

4. Vložnik zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP. Navaja, da je sodišče oprlo sodbo na izpovedbe prič M.O., N.P. in G.P., ki so državljanke Romunije in imajo v postopku pravico uporabljati svoj jezik. Navedene priče so bile zaslišane pred preiskovalnim sodnikom v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika, pri tem pa niso bile poučene o pravici do prevajanja v romunski jezik, niti pouk in njihove izjave v zvezi s tem niso bile zapisane v zapisnik. Preiskovalni sodnik je k zaslišanju pritegnil sodnega tolmača za srbohrvaški jezik, ne za romunski jezik, čeprav v spisu ni podatkov, da omenjene priče razumejo srbohrvaški jezik.

5. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana tudi, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Med procesnimi subjekti v tej točki ni navedena priča, ki ima v skladu z 8. členom ZKP prav tako pravico uporabljati svoj jezik. Kršitev njene pravice do tolmača zato lahko pomeni zgolj relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, stranka pa lahko s pritožbo izpodbija tudi verodostojnost izpovedbe priče, ki je bila zaslišana brez tolmača, čeprav ne zna slovenskega jezika.

6. Pravica do uporabe svojega jezika je v skladu z 62. členom Ustave Republike Slovenije določena v prvem odstavku 8. člena ZKP in pripada tako strankam, pričam in drugim udeležencem v postopku pri preiskovalnih, drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku navedenih oseb, je sodišče dolžno zagotoviti prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. V drugem odstavku istega člena je predpisano postopanje sodišča, ki mora upravičence o pravici do prevajanja poučiti in tak pouk in njihovo izjavo zapisati v zapisnik. Stranke in ostali udeleženci se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 304/2008 z dne 19.3.2009 (ter številnih drugih) presodilo, da pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da uporabljajo v postopku svoj jezik, ni absolutna. Dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni nujno, da se mora procesno dejanje prevajati v materni jezik procesnega udeleženca. Zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume in ki mu omogoča ustrezno sodelovanje v postopku.

7. V obravnavani zadevi so bile priče M.O. in N.P. dne 2.10.1995 ter G.P. dne 5.12.1995 zaslišane pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Mariboru v navzočnosti okrožnega državnega tožilca in v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika. V zapisnikih o zaslišanju omenjenih prič je navedeno, da priče ne razumejo slovenskega jezika, zato se v postopek pritegne stalni sodni tolmač za srbohrvaški jezik G.S., pri zaslišanju G.P. pa se je v postopek pritegnil tolmač za ruski jezik mag. J.R. Zaslišanje prič M.O. in N.P. se je sklenilo z navedbo, da priča zapisnik podpiše kot točen in nanj nima pripomb, zaslišanje priče G.P. pa z navedbo, da je priča razumela kar se je pisalo v zapisnik, zato ne potrebuje posebnega prevoda in zapisnik kot točnega podpiše. 8. Iz zapisnikov o zaslišanjih prič M.O., N.P. ter G.P. pred preiskovalnim sodnikom ni razvidno, da priče ne bi razumele jezika v katerem je potekalo procesno dejanje, niti da bi zahtevale, da se jim zagotovi tolmač za romunski jezik. Na vprašanja preiskovalnega sodnika in okrožnega državnega tožilca so navedene priče obsežno in smiselno odgovarjale, zapisnike pa so podpisale kot točne in nanje niso imele pripomb, priča G.P. pa je celo izrecno izjavila, da je razumela vsebino zapisnika in da ne potrebuje posebnega prevoda. Prav ima zahteva, da iz zapisnikov o zaslišanju navedenih prič ni razvidno, ali so bile priče izrecno poučene o pravici do uporabe njihovega jezika. V zapisnikih tudi ni zapisan pouk, prav tako ne izjava prič, kar vse sodišču narekuje določba drugega odstavka 8. člena ZKP. Vendar navedene pomanjkljivosti predstavljajo le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZKP. Pri taki kršitvi mora vložnik zahteve izkazati, da je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Vložnik, enako kot v pritožbi, uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 8. členom ZKP, za katero je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana, ne pojasni pa, zakaj in na kakšen način je kršitev drugega odstavka 8. člena ZKP vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato vzročna zveza med kršitvijo drugega odstavka 8. člena ZKP in njenim vplivanjem na pravilnost in zakonitost sodbe v zahtevi ni obrazložena in tudi ne izkazana.

9. Vložnik v zahtevi trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ker na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo obremenilnih prič M.O., N.P. in G.P., ki so bile v „povsem nenavadnih okoliščinah“ zaslišane pred preiskovalnim sodnikom v nenavzočnosti obsojenke in njenega zagovornika, ki o zaslišanju navedenih prič nista bila obveščena.

10. Obdolžencu mora biti ob popolni enakopravnosti strank med drugim zagotovljena tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alinea 29. člena Ustave). V kazenskem postopku se dokazi praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma, ob pogojih, ki jih določa zakon in ob polnem spoštovanju obdolženčevih pravnih jamstev v kazenskem postopku. Izjemo od neposrednega izvajanja dokazov pomenijo tudi določbe 340. člena ZKP. Po drugem odstavku te določbe sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta, tudi če nista navzoča na glavni obravnavi.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je navedba zahteve, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe, ker sodišče na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo prič M.O., N.P. in G.P. neutemeljena. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.9.2007 je razvidno, da je sodišče izpovedbe več prič, med njimi tudi M.O. (Kr 482/95), N.P. (Kr 482/95) in G.P. (Kr 594/95), prebralo v soglasju s strankami. S takim načinom izvedbe listinskih dokazov se je torej obramba strinjala, po branju zapisnikov o izpovedbah prič tudi ni dala nobenih pripomb. Na naslednji glavni obravnavi dne 8.10.2007, ki je bila tudi zadnja, je obsojenkin zagovornik podal več dokaznih predlogov in predlagal zaslišanje večjega števila prič, ni pa pa predlagal neposrednega zaslišanja prič M.O., N.P. in G.P. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba neposrednega zaslišanja navedenih prič na glavni obravnavi ni predlagala, ampak je soglašala z branjem zapisnikov o njihovem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Pogoji za branje zapisnikov o zaslišanjih prič, ki niso bile navzoče, iz drugega odstavka 340. člena ZKP so bili podani. Glede na to da je obramba soglašala z branjem zapisnikov o izpovedbah navedenih prič in njihovega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi ni predlagala, tega pa obsojenkin zagovornik ni storil niti v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (v kateri je sicer uveljavljal kršitev pravice do obrambe), Vrhovno sodišče ugotavlja, da na tej podlagi zatrjevane kršitve pravic obrambe, vložnik v zahtevi ni izkazal. 12. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenkino pravico do obrambe z zavrnitvijo drugih prič, ki jih je obramba na zadnji glavni obravnavi predlagala za zaslišanje.

13. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 in naslednjih podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, ki določa, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Tudi iz zakonskega besedila jasno izhaja, da je dolžnost sodišča preizkušati le tiste kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Meje preizkušanja pravnomočne sodbe so v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja (del sodbe) in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni izrecno predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje pa je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Pri tem ni dovolj, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Vrhovno sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo poseg sodišča po uradni dolžnosti tudi izven okvira, predpisanega v drugem odstavku 424. člena in v 427. členu ZKP, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva.

14. Kolikor vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče ni zaslišalo drugih prič (ki jih niti poimensko ne navede), v prejšnji točki navedenim kriterijem ni zadostil, saj so njegove navedbe v tem obsegu popolnoma nekonkretizirane, zato utemeljenosti zatrjevane kršitve zakona v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

15. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z 8. členom ZKP ter iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z drugim odstavkom 340. člena ZKP ter da na pritožbene očitke ni odgovorilo oziroma je nanje odgovorilo le pavšalno, s čimer nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je v petem odstavku na 2. strani in v prvem in drugem odstavku na 3. strani sodbe obsežno navedlo, da je sodišče izpovedbe vseh treh prič prebralo v soglasju s strankami, da na prebrano nihče ni imel pripomb ter da obramba na zadnji glavni obravnavi neposrednega zaslišanja teh prič ni predlagala, zato ni podlage za zaključek, da je sodišče zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je tudi razumno pojasnilo, da opustitev pouka o pravici do prevajanja lahko pomeni le bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pritožnik ni izkazal, kako je navedena kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

C.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojene L.Š., niso podane, zahteva pa je vložena tudi v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Glede na izid postopka je obsojenka na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.