Jedro

Delavcu, ki je bil dan na razpolago od 1.1.1991 in kot tak dobival nadomestilo po 58. čl. Zakona o delavcih v državnih organih, je bila zagotovljena pravica iz 21. čl. ZTPDR oziroma iz 35. čl. ZDR, ne pripada odpravnina, ki jo urejajo spremembe ZDR (Ur. l. RS, št. 5/91).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo Pd zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 11.970,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije s 5 % obrestmi od 1.7.1991 do plačila. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik bil z odločbo z dne 25.1.1991 dan na razpolago za največ šest mesecev. Zoper to odločbo ni ugovarjal, zato je bilo z odločbo z dne 20.5.1991 ugotovljeno, da mu je 30.6.1991 prenehalo delovno razmerje. Glede na tak način prenehanja delovnega razmerja mu ne pripada odpravnina, ker je ta pripadala samo na podlagi pismenega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče ugotavlja, da zaradi tega, ker je datum prenehanja delovnega razmerja nastopil že po uveljavitvi sprememb Zakona o delovnih razmerjih, tožnik ne more pridobiti več pravic.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo Pdp zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zakone, ki so veljali na dan izdaje odločbe z dne 25.1.1991. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V reviziji opisuje svoj položaj brezposelnega človeka in osebe brez sredstev za preživljanje ter svoje poglede na razloge za izgubo zaposlitve. Meni, da mu odpravnina pripada.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revident ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga, in da tudi nobeden ni podan. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrže ali pa kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj in zaradi katerih razlogov jo je dovoljeno vložiti in v kakšnem obsegu sme revizijsko sodišče preizkusiti z revizijo izpodbijano sodbo.

Zakon določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revident v reviziji ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega je revizija dovoljena, zato je revizijsko sodišče samo preizkusilo, ali je podan kateri od razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Ugotavlja pa tudi, da sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo.

Tožnik je bil dan na razpolago do 30.6.1991. V tem času je lahko bil razporejen na drugo delovno mesto, kot je bilo določeno z odločbo z dne 25.1.1991. Delovno razmerje mu je prenehalo 30.6.1991. Spremembe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91), ki med drugim urejajo tudi pravice delavcev (tudi odpravnino), katerih delo postane trajno nepotrebno, in te veljajo tudi za delavce v državnih organih, so začele veljati 16.2.1991. Torej sicer pred prenehanjem delovnega razmerja tožniku. Toda po določbi 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91) delavci, ki so do uveljavitve tega zakona (16.2.1991) že pridobili pravice na podlagi 21. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in III. poglavja Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90) ohranijo te pravice v skladu z dosedanjimi predpisi. Na podlagi te določbe je zaključiti, da le tisti delavci, ki še teh pravic niso pridobili, pridobijo pravice po novem - spremenjenem zakonu.

Revident pa je z dokončno odločbo z dne 25.1.1991 te pravice pridobil. Zagotovljena mu je bila pravica iz 2. odstavka 21. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja oziroma iz 35. člena (v III. poglavju) Zakona o delovnih razmerjih. Po teh določilih je imel delavec, ki mu ni bila zagotovljena katera druga pravica iz 21. člena Zakona o temejnih pravicah iz delovnega razmerja oziroma 33. člena Zakona o delovnih razmerjih, pravico do nadomestila plače najmanj v višini zajamčene plače (ZTPDR) oziroma v višini določeni s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Revident je dobival nadomestilo po 58. členu Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list S, št. 15/90) v višini 80 % plače, ki bi jo prejemal, če bi delal, torej več kot je določal ZTPDR oziroma ZDR.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/1-I in 45/I/94).