Jedro

V vtoževanem obdobju je tožnik pri toženi stranki opravljal delo, za katerega ni dobil plačila. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati plačo za julij 2011 v znesku 361,90 EUR bruto, od tega zneska plačati davke in prispevke ter ji izplačati neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2011 dalje do plačila in plačo za mesec avgust 2011 v znesku 1.321,73 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je višji zahtevek tožnika v višini 2.116,37 EUR s pp zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati 66,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Tožnik je zoper toženo stranko uveljavljal denarno terjatev, ki je sporna po temelju in višini. Tožnik s toženo stranko namreč ni sklenil veljavne pogodbe o zaposlitvi, niti ni delal pri toženi stranki. Tožnik je bil namreč prijavljen pri družbi A., d.o.o. v času od 26. 7. 2011 do 22. 8. 2011, kar vse izhaja iz javnih listin in javnih evidenc, kar bi moralo sodišče upoštevati. Zaradi navedenega ni podana pasivna pravna legitimacija za toženo stranko, zato bi bilo potrebno tožbeni zahtevek tožnika zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik je v pritožbi bistvene kršitve določb postopka uveljavljal le pavšalno in neobrazloženo), ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačo za julij 2011 in avgust 2011 v bruto višini 1.900,00 EUR, od katere bi mu morala tožena stranka odvesti predpisane dajatve ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zapadlostjo 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zatrjeval je, da mu tožena stranka plače za obdobje od 26. 7. 2011 do 22. 8. 2011, ko je delal po pogodbi o zaposlitvi v B. v Avstriji in v Sloveniji, ni izplačala. Poleg tega je vtoževal tudi povračilo potnih stroškov, ki jih je imel z vrnitvijo iz Avstrije v Slovenijo in sicer v višini 66,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2011 dalje do plačila. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tožnikov tožbeni zahtevek prerekala z obrazložitvijo, da v tem času ni delal pri toženi stranki in da je vse obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi tožniku izplačala v gotovini na roke, tako da do nje tožnik nima več utemeljenih zahtevkov. Ker je bil s strani obeh strank podan tudi dokazni predlog za njuno zaslišanje (tožnik je poleg tega vložil v spis tudi listinsko dokumentacijo, tožena stranka pa v spis ni vložila nobenih dokazov), je sodišče prve stopnje vabilo stranki na narok dne 18. 6. 2014 zaradi zaslišanja, vendar se nobena od strank temu vabilu ni odzvala, svojega izostanka pa ni opravičila. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika utemeljeno razsodilo le na podlagi preostalih predlaganih dokazov, to je listin, ki so v spisu. Ugotovilo je, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 7. 2011 (A1), ki je podpisana tako s strani tožnika kot tudi tožene stranke. Iz navedene pogodbe izhaja, da je znašala bruto plača tožnika 1.900,00 EUR bruto. Poleg tega iz listin izhaja, da je tožnik za vrnitev iz Avstrije do C., kjer ima začasno prebivališče, plačal 66,44 EUR (A3). Glede na tožnikove navedbe, da mu tožena stranka ni izplačala plače za obdobje od 26. 7. 2011 do 22. 8. 2011, je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo le del vtoževanih zneskov in sicer plačo za julij 2011 za štiri delovne dneve, kar je znašalo 361,90 EUR bruto in plačo za avgust 2011 za 16 delovni dni, kar je znašalo 1.321,73 EUR bruto. V zvezi s tema prisojenima bruto zneskoma je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo toženi stranki, da odvede predpisane dajatve, tožniku pa izplača pripadajoča neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker v postopku tožena stranka ni predlagala nikakršnih dokazov o tem, da bi tožniku povrnila tudi stroške vrnitve iz Avstrije v Slovenijo do kraja njegovega začasnega bivališča, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožbenega zahtevka tožnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do vtoževanih zneskov ni upravičen zato, ker pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ni bila veljavno sklenjena. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik v spis vložil izvod pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2011 (A1), ki je bila podpisana tako s strani tožnika kot tudi tožene stranke. Tožena stranka v zvezi z navedeno pogodbo o zaposlitvi ni sprožila nikakršnega spora, ki bi se nanašal na njeno veljavnost, prav tako pa ni predlagala dokazov, s katerimi bi izpodbijala veljavnost te pogodbe. Tožena stranka je sicer v zvezi s tem predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa se ta vabilu na zaslišanje, kljub temu da je bil pravilno vabljen, ni odzval, svojega izostanka pa ni opravičil. Ob upoštevanju navedenega je sodišče na podlagi drugega odstavka 262. člena ZPP utemeljeno zaključilo, da je izpodbijana pogodba o zaposlitvi pravno veljavna. Na takšno ugotovitev pa po prepričanju pritožbenega sodišča nima vpliva nima izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj tožnika (A2), iz katerega izhaja, da tožnik v navedenem obdobju ni bil zavarovan pri toženi stranki. Ob ugotovitvi, da je bila v spornem obdobju pravno veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko, da je v vtoževanem obdobju tožnik pri toženi stranki opravljal delo, za katerega ni dobil plačila in da so mu pri vrnitvi iz Avstrije v Slovenijo nastali stroški, katerih mu tožena stranka prav tako ni povrnila, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku ni ničesar dolžna oz. da ni pasivno legitimirana v tem individualnem delovnem sporu. Dejstvo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi, ki je zavezovala obe stranki, pa potrjuje tudi navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, iz katere izhaja, da je tožniku vse obveznosti iz naslova pogodbe o zaposlitvi izplačala v gotovini na roke (za kar sicer ni predložila ustreznih dokazov). Kolikor bi tožena stranka štela, da ta pogodba ni bila veljavno sklenjena, ni logično, da bi tožniku na njeni podlagi plačevala svoje obveznosti v gotovini na roke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.