5. 9. 2024

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Aleša Primca, Ljubljana, na seji 5. septembra 2024

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 8/17, 14/19, 16/21, 184/21, 137/22, 61/23 in 109/23) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija prvi odstavek 3. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Navaja, da je Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana (Uradni list RS, št. 61/23 – v nadaljevanju Odlok/23) ta odstavek spremenil tako, da je uvedel prekršek vožnje tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone, ter delovnih strojev, delovnih vozil in traktorjev na območju cone 1, razen z dovolilnico pristojnega organa. Pobudnik trdi, da iz obrazložitve predloga te spremembe izrecno izhaja, da je do uvedbe prekrška prišlo zaradi protestov kmetov, ki so se v Ljubljano pripeljali s traktorji. Po mnenju pobudnika je kaznovanje ljudi, ki mirno in v skladu z zakonom izvršujejo ustavno pravico do javnega zbiranja in združevanja, v neskladju z 42. členom Ustave, pa tudi več drugimi ustavnimi določbami (1., 2., 14., 39. in 44. členom Ustave) ter z 11. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Uzakonitev kaznovanja kmetov, ki v Ljubljani protestirajo s traktorji in delovnimi stroji, naj bi imela tudi zastraševalen značaj oziroma namen odvračati posameznike od izvrševanja ustavne pravice do zbiranja in združevanja. Pobudnik poudarja, da lahko kmetje po vseh evropskih mestih protestirajo s traktorji in drugimi delovnimi stroji, le v Ljubljani je za to predpisana kazen 160,00 EUR. Meni, da bi se moral prvi odstavek 3. člena Odloka dopolniti z naslednjim besedilom: "in v primeru izvajanja ustavno zajamčene pravice do javnega zbiranja in združevanja (42. člen Ustave RS)."

B.

2.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Če izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča pobuda vloži šele hkrati z ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, po izčrpanju vseh pravnih sredstev.[1]

3.Izpodbijani prvi odstavek 3. člena Odloka določa:

"Na območju cone 1 je prepovedan promet tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone, ter delovnih strojev, delovnih vozil in traktorjev, razen z dovolilnico pristojnega organa."

Navedena določba je bila vsebovana že v prvotnem besedilu Odloka iz leta 2017 (Uradni list RS, št. 8/17) in od tedaj ni bila spremenjena. Z Odlokom/23 je bil v 3. členu dodan novi peti odstavek, ki se glasi:

"(5) Z globo 160 eurov se kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena."

Odlok/23 je torej kršitev prepovedi iz prvega odstavka 3. člena opredelil kot prekršek, za katerega se posameznik kaznuje z globo 160,00 EUR.

4.Pobudnik v utemeljitev pravnega interesa navaja, da izpodbijana določba njemu in kmetom neposredno onemogoča, da mirno in v skladu z zakonom in 42. členom Ustave izvršujejo ustavno pravico do javnega zbiranja in združevanja na način, da v Ljubljani protestirajo s traktorji, tako kot to lahko počnejo kmetje po vseh evropskih državah. Iz navedenega, pa tudi iz preostalega dela pobude, izhaja, da pobudnik prepovedi vožnje težjih tovorih vozil, delovnih strojev, delovnih vozil in traktorjev na območju cone 1 Mestne občine Ljubljana ne problematizira na splošno, temveč le v okviru javnih shodov.

5.Ustavno sodišče se je do vprašanja pravnega interesa posameznikov za izpodbijanje predpisov, ki posegajo na področje javnih shodov, opredelilo že v zadevi št. U-I-50/21, v kateri sta pobudnika izpodbijala več odlokov Vlade, ki so zaradi zajezitve epidemije COVID-19 za določen čas popolnoma prepovedovali javne shode oziroma jih omejevali na deset oseb, za primer kršitve te prepovedi pa je bila predpisana prekrškovna sankcija – globa. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-50/21 z dne 15. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 60/21, 13. točka obrazložitve) pojasnilo, da se po ustaljeni ustavnosodni presoji šteje, da splošni predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, če bi pobudnik izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška. Kljub temu je Ustavno sodišče sprva pobudo sprejelo zgolj v delu, ki se je nanašal na prepoved shodov, za katere po ureditvi o javnih zbiranjih ni potrebno odločanje upravnih organov, saj je ocenilo, da bi v preostalem delu pobudnika lahko odločanje Ustavnega sodišča o ustavnosti in zakonitosti odlokov dosegla tudi po poti upravnega postopka in z vlaganjem pravnih sredstev zoper za njiju neugodno odločitev. V odločbi št. U-I-50/21 z dne 17. 6. 2021 (Uradni list RS, št. 119/21, in OdlUS XXVI, 23, 14. točka obrazložitve) pa je Ustavno sodišče nato presojo razširilo na ureditev vseh vrst shodov, saj je (drugače kot v predhodnem sklepu) ocenilo, da glede na ureditev v Zakonu o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 64/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZJZ) ni mogoče začrtati jasne ločnice med obema skupinama shodov.

6.Opravdava zadeva se od zadeve št. U-I-50/21 razlikuje po tem, da v obravnavani zadevi izpodbijana določba pobudniku ne prepoveduje organizacije javnih shodov ali udeležbe na javnih shodih, prav tako pa tudi ne omejuje števila udeležencev. Izpodbijana ureditev, ki je bila sprejeta na podlagi 100. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12, 46/15 in 10/18 – ZCes-1) oziroma 112. člena Zakon o cestah (Uradni list RS, št. 132/22 in 29/23 – ZCes-2), sploh ne naslavlja vprašanj, povezanih z javnimi shodi, temveč prometno ureditev na občinskih cestah (natančneje omejitve uporabe občinskih cest v coni 1 Mestne občine Ljubljana za določene vrste vozil). Zaradi svoje splošnosti na prvi pogled sicer zajema tudi situacije, ko pride do javnih shodov (kar velja tudi za številna druga – državna in občinska – cestnoprometna pravila). Vendar pa je treba upoštevati, da so vprašanja, povezana z uresničevanjem ustavne pravice do javnih zborovanj na javnih shodih – vključno z vprašanjem dopustnega neupoštevanja državnih ali občinskih cestnoprometnih predpisov v času javnih shodov – predmet ločenega (v razmerju do splošne cestnoprometne ureditve specialnega) pravnega urejanja v pristojnosti zakonodajalca.

7.Zakonodajalec je ta vprašanja uredil v ZJZ, iz katerega izhaja, da lahko javni shodi potekajo tudi na način, da se ta čas ne upoštevajo pravila cestnega prometa. Iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZJZ namreč izhaja, da lahko organizator za javni shod, ki predstavlja izredno uporabo ceste, pridobi dovoljenje, pri čemer izredna uporaba javne ceste zajema tudi primere, ko je promet na njej oviran zaradi ravnanja udeležencev, ki ni v skladu s cestnoprometnimi predpisi (peti odstavek 4. člena ZJZ). Pristojni organ izda dovoljenje za shod, če je organizator v postopku izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb, varnosti premoženja ter da shod ne bo ogrožal javnega prometa in predstavljal nedopustne obremenitve okolja (prvi odstavek 16. člena ZJZ). Glede organiziranih shodov, ki niso vnaprej prijavljeni ali dovoljeni, in neorganiziranih shodov pa je v 31. in 32. členu ZJZ določeno, da se morajo vodja shoda oziroma udeleženci ravnati po navodilih in ukrepih policije. Ob tem je treba upoštevati, da tudi tovrstni javni shodi običajno povzročijo določene motnje v vsakdanjem življenju, vključno z motnjami cestnega prometa, ki jih morajo javne oblasti tolerirati, vse dokler ne pride do prekomernega posega v pravice drugih.

8.Iz navedenega izhaja, da izpodbijana določba Odloka ne posega v pravni položaj pobudnika glede uresničevanja pravice do javnih zborovanj, saj tega vprašanja ne ureja; pri izpodbijani določbi gre za splošno prometno ureditev na občinskih cestah, medtem ko način izvrševanja javnih shodov ureja ZJZ kot specialni predpis. Med izpodbijanim odlokom in ZJZ obstaja tudi odnos izključnosti, saj urejanje pravice do javnih zbiranj sodi v izključno pristojnost države, zato občinski odlok ne sme urejati javnih zbiranj in nanje ne sme vplivati v nasprotju z ZJZ. O posegu izpodbijane določbe v pobudnikov pravni položaj glede uresničevanja pravice do javnih zborovanj bi bilo mogoče govoriti le v primeru, če bi bodisi iz njene vsebine bodisi iz postopka njenega sprejemanja izhajalo, da njen namen ni urejanje cestnega prometa na splošno, temveč izključno za primer javnih shodov. Za tak položaj pa v obravnavanem primeru ne gre, ne glede na to, da se predlog Odloka/23 med drugim sklicuje na proteste, katerih udeleženci vozijo traktorje. Izpodbijana določba (prvi odstavek 3. člena Odloka) je bila uveljavljena že leta 2017, tj., preden je v Ljubljani prišlo do protestov s traktorji. Sicer pa tudi pobudnik ne trdi, da je izpodbijana določba kot celota v neskladju z Ustavo; pobudnik ne predlaga njene razveljavitve ali odprave, temveč le, da se iz njenega dometa izvzamejo primeri javnih shodov, kar pa je, kot je bilo pojasnjeno, predmet specialne ureditve v ZJZ.

9.Glede na navedeno pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za vložitev pobude, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodniki Jaklič, Svetlič in Šorli. Sodnik Svetlič je dal odklonilno ločeno mnenje.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).

[2]Iz tretjega odstavka 42. člena Ustave izhaja, da lahko omejitve ustavne pravice do zbiranja in združevanja predpiše le zakonodajalec.

[3]Glej sodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kudrevičius in drugi proti Litvi z dne 15. 10. 2015 (predvsem 147.–157. točko obrazložitve). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-50/21 (predvsem 24. točko obrazložitve).

17. 9. 2024

ODKLONILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. ROKA SVETLIČA K SKLEPU ŠT. U-I-58/24 Z DNE 5. 9. 2024

TRAKTORJI V LJUBLJANI IN "V ZAKON POVZDIGNJENA VOLJA VLADAJOČEGA RAZREDA"

1.Nekaj najbolj samoumevnega je, da mora zakonodajalec slediti ciljem, ki služijo družbi kot celoti, in ne naključnim interesom nekaterih posameznikov. Ta cilj so klasiki poimenovali "skupno dobro" (κοινή συμφέρων, bonum commune), racionalisti "obča volja" (volonté générale), zdravorazumsko pa mu lahko rečemo denimo, korist za vse. Če želi zakonodajalec, nasprotno, s sprejetim aktom doseči učinek na pravice konkretnih oseb v konkretni situaciji, tedaj tako pravo ni ne dobro, ne obče, ne koristno.

1) Pravica do zbiranja in združanja (42. člen Ustave) kot "težava"

2.Ustavno sodišče je s tem sklepom zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 3. člena Odloka o urejanju prometa v Mestni občini Ljubljana zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Vsebina spornega določila je na videz banalna: uveden je bil postopek glede prekrška vožnje tovornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone, ter delovnih strojev, delovnih vozil in traktorjev na območju cone 1, razen z dovolilnico pristojnega organa. Nobenega dvoma ni, da je tovrstna regulacija v pristojnosti lokalne oblasti kot tudi, da je po vsebini smiselna.

3.Toda ureditev se pokaže v drugi luči, če preberemo razloge za sprejem ureditve: "V zadnjem času se v ožjem mestnem središču Ljubljane pojavljajo protesti, katerih udeleženci vozijo tudi traktorje. (…) Mestno redarstvo (…) je pri izvajanju nadzora prometa in ustavljanja vozil na občinskih cestah v času protestov naletelo na težavo, da za traktorje in ostala vozila (…) ni predpisane kazenske sankcije za primere vožnje teh vozil na območju cone 1 brez dovolilnice pristojnega organa."

4.Nekaj je sprejeti ureditev zaradi urejanja prometa. Nekaj drugega pa je sprejeti ureditev z namenom preprečitve izvrševanja ustavne pravice, ki jo varuje 42. člen Ustave. Četudi je besedilo ureditve v obeh primerih enako.

5.Raison d'être prava kot takega je omejevane nosilcev (politične, gospodarske, družbene) moči. Kdor ima moč, prava ne potrebuje, nasprotno, odveč mu je. Če hoče dati prosto pot svojim interesom, mora ves čas dokazovati, zakaj te ali one prepovedi v njegovem primeru ne veljajo. Četudi mu uspe, je moral vložiti nek pravni trud, saj "so pravne norme nekaj (…), kar se uspešno upira sodni, pa tudi siceršnji subjektivizirani razlagi in zlorabi."

Toda obstaja še ena, veliko bolj elegantna možnost osvoboditve vsakokratnega nosilca oblasti izpod omejitev zakona, pri kateri se mu ni treba ubadati z opisanimi preprekami. Prisluhnimo…

O možu, ki je najbolj spoštoval pravo

(Nekoč v prihodnosti). Digitalna tehnologija je neprenehoma napredovala in sčasoma dosegla neslutene razsežnosti. Tisto, kar so nekoč opisovali z idealom digitalne družbe, je zdaj prežemalo vsako njeno poro. Spremembe so segle tudi v delovanje zakonodajalca. Okorno oblikovanje volje in zamudne procedure so nadomestili algoritmi, ki so v hipu uzakonili najboljše normativne rešitve. Je pa imel ustroj digitalnega zakonodajalca eno napako: luknjo v požarnem zidu.

Živel je mož, ki mu je uspelo povezati čepico, ki bere misli – te niso bile več nikakršno čudo, kupil si jih lahko kjerkoli – s centralnim računalnikom v Državnem zboru in v Mestnem svetu. Če si je zaželel zapeljati čez polno črto, se je v hipu na tistem delu ceste spremenila prometna ureditev. Če ga je motila gneča v kinu, se je spremenil normativ obiskovalcev zaprtih prostorov. Če se mu ni čakalo pred blagajno, so se popravili kazenskopravni in civilnopravni instituti. Če se mu je mudilo, je postala Šubičeva enosmerna cesta. In tako dalje.

Njegovo življenje je predstavljalo edinstven pravni fenomen. Nikoli ni prekršil nobenega, še tako drobnega pravnega predpisa, saj to sploh ni bilo mogoče. Karkoli je naredil, je bilo avtomatično lege artis. Postal je mož, ki je najbolj spoštoval pravo.

2) Do zakona o RTV in naprej

7.Prepoved iz 3. člena Odloka, čeprav je na videz vsebinsko nevtralna, je bila sprejeta prav z namenom posega v pravico do javnega zbiranja, česar normodajalec niti ne skriva. V tem sledi praksi, ki so jo na odmeven način uvedle spremembe zakona o RTV, kolikor so vključevale poseg v mandate točno določenih oseb. Kot je znano iz medijev, namerava v kratkem to prakso nadaljevati sprememba nekega drugega odloka o krajinskem parku Tivoli.

8.Ustavnopravni problem, ki je v ozadju sprotnega sprejemanja predpisov na način, ki gre na roko vsakokratnemu nosilcu oblasti, je veliko večji, kot se zdi na prvi pogled. Ne gre le za arbitrarno urejanje pravic določene skupine ljudi, pač pa za razgradnjo temeljnega varnostnega mehanizma v demokraciji: načela delitve oblasti in s tem povezanega sistema zavor in ravnovesij. V Komentarju Ustave Republike Slovenije beremo, da so "naloge ustavnega načela delitve oblasti zlasti, da prepreči koncentracijo in monopol oblasti, (…) njeno samovoljo, zlorabo oblasti in brezpravje."

9.Zato Ustava zahteva, da so zakonodajni akti po svoji naravi splošni in abstraktni. Ustavno sodišče je v zadevi št. U-I-172/94 eksplicitno zapisalo, da že samo "Načelo pravne države zahteva, da so zakonske rešitve splošne in abstraktne." Take morajo biti tako po vsebini kot po namenu. Le v tem primeru normodajalec dejansko omejuje voljo izvrševalca predpisov. Le če opredeli pravice posameznikov vnaprej in nearbitrarno, vzpostavi normativno podlago, na osnovi katere lahko sodišče tudi preizkusi odločitve izvršilne veje oblasti in dejansko zavaruje te pravice.

10.Ko gre normodajalec na kolena in začne namesto splošnih in abstraktnih rešitev sprejemati predpise, ki imajo po vsebini ali namenu fokus na pravicah konkretne osebe ali skupine oseb v konkretni situaciji, tedaj nimamo več ne države ne prava. Nihče ni bolje opisal take civilizacijske katastrofe kot Karl Marx: "Vaše pravo (je) le v zakon povzdignjena volja vašega razreda."

3) Išče se "Zakon o posegu v pravico"

11.Ustavno sodišče je zavrglo pobudo zaradi pomanjkanja pravnega interesa vlagatelja. Odločitev je utemeljilo z naslednjim argumentom: "Iz navedenega izhaja, da izpodbijana določba Odloka ne posega v pravni položaj pobudnika glede uresničevanja pravice do javnih zborovanj, saj tega vprašanja ne ureja; pri izpodbijani določbi gre za splošno prometno ureditev na občinskih cestah, medtem ko način izvrševanja javnih shodov ureja ZJZ kot specialni predpis."

12.Ustavno sodišče torej ne pritrdi vlagatelju pobude, da Odlok posega v njegov pravni položaj, iz dveh razlogov. Prvič, ker gre za predpis, ki ne ureja izvrševanja javnih zborovanj, pač pa prometni režim. Pri čemer, drugič, v utemeljitev te ocene navede okoliščino, da to materijo že ureja drug zakon, tj. Zakon o javnih zbiranjih, kot lex specialis.

13.Ta argumentacija je po mojem mnenju napačna. Ustaljena doktrina Ustavnega sodišča je, da Ustava ne varuje le pred eksplicitnimi posegi, pač pa pred vsakim dejanskim posegom v ustavne pravice. Pogosto imamo opravič z zakonodajnimi rešitvami, ki so na videz nevtralne, vendar imajo (posreden) učinek na ustavno zavarovane pravice. Do tega lahko pride že pri aktih, ki nehote vključujejo tak poseg, v našem primeru pa je v Predlogu za sprejem spornega Odloka eksplicitno napisano, da je njegov namen oviranje javnega zborovanja.

14.Pravzaprav je večina predpisov, pri katerih Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost ali nezakonitost, takšnih, da prizadeta pravica sploh ni predmet urejanja, morda ni v besedilu niti omenjena. Naivno bi bilo pričakovati, da bo učinek ureditve na neko pravico izrecno omenjen v samem zakonskem besedilu. Ali celo, da v posamezne pravice posegajo le zakoni, ki imajo to pravico omenjeno v svojem imenu.

4) Rep, ki maha s psom

15.Iz povedanega ne sledi, da občina ne bi smela regulirati vožnje težkih vozil v središču mesta. Če bi bila taka prepoved dejansko odraz politike urejanja prometa, tedaj bi – to lahko z veliko verjetnostjo domnevamo – taka ureditev prestala strogi test sorazmernosti. Kljub temu, da do neke mere posega v pravico do zbiranja, je prepoved prostega prometa najtežjih vozil v samem središču Ljubljane gotovo upravičena iz številnih razlogov.

16.Toda: v konkretnem primeru do strogega testa sorazmernosti niti ne pridemo, saj Odlok ne prestane testa legitimnosti. Povedano drugače, cilj normodajalca, ki mu sledi s sprejetjem predpisa, je nezdružljiv z Ustavo. Ureditev, ki je sprejeta z namenom preprečitve izvrševanja ustavne pravice konkretni skupini ljudi v konkretni situaciji, je protiustavna že v samem izhodišču. Četudi je samo sredstvo za dosego tega cilja po vsebini nevtralno.

17.Spretnost nosilcev moči ni imela nikoli težav, kako najti neke na videz nevtralne vsebine, v katero je zakrila svoj parcialni interes. Zato je naloga Ustavnega sodišča, da skrbi, da so normodajalčeve rešitve splošne in abstraktne, tako po vsebini kot po namenu. Le tako ima sodstvo podlago za varstvo pravic posameznikov, le tako lahko deluje medsebojni nadzor oblasti, ki je v temelju nadzor nosilcev (politične, gospodarske, družbene) moči. Pravo, ki ne omejuje moči nosilca oblasti, preneha biti (demokratično) pravo. Po svoji naravi gre za dekrete, artikulirane v podobi demokratičnih institutov, ukinjena je delitev oblasti, de facto nastopi oblastni monizem.

18.Na kratko: če predpisi ne opredeljujejo pravic (vseh) posameznikov, pač pa obratno, pravice (določenih) posameznikov narekujejo vsebino predpisov – če ne omejujejo moči, pač pa so njen eksponent, če ne regulirajo, pač pa so regulirani – tedaj je taka pravna ureditev rep, ki maha s psom.

dr. Rok Svetlič

[1]Predlog Odloka/23 z dne 24. 5. 2023, str. 8

[2]L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 308.

[3]Dispozicija prepovedi je bila sprejeta že leta 2017, vendar je normodajalec tedaj pozabil predpisati sankcijo. Da je Odlok lex imperfecta in zato neuporaben, ni opazil nihče vse dotlej, dokler se ni pojavila potreba, da bi na njegovi podlagi posegali v izvrševanje ustavne pravice. Zato je bilo leta 2023 sprejeto dopolnilo Odloka.

[4]Glej https://www.dnevnik.si/1043052612/lokalno/ljubljana/magnificov-koncert-kako-bi-zupan-jankovic-spremenil-pravila-igre-v-tivoliju.

[5]Pri tem ni pomembno, ali gre za arbitraren poseg v pravico (konkretne skupine do protestov) ali za arbitrarno zagotovitev pravice (konkretni osebi do glasbenega nastopa v krajinskem parku).

[6]Zato ima načelo delitve oblasti dva pomembna elementa, to je ločitev posameznih funkcij oblasti in obstoj zavor in ravnovesij.

[7]L. Šturm (ur.), nav. delo, str. 107

[8]Točka obrazložitve 4.

[9]K. Marx, F. Engels: Manifest komunistične stranke, v: K. Marx/F. Engels: Izbrana dela (II. Zvezek), Cankarjeva založba, Ljubljana 1969, str. 607.

[10]Točka obrazložitve 8.

[11]Omejitve, ki jih predstavljajo cestnoprometni predpisi pri poteku javnih manifestacij relativizira tudi okoliščina, da gre pri tem za izvrševanje ustavnih in konvencijskih pravic. ESČP glede morebitnega izrekanja sankcij narekuje zadržanost (Kudrevičius in drugi proti Litvi), javne oblasti morajo take kršitve načeloma tolerirati in lahko v upoštevno pravico posežejo le, če pride do prekomernega posega v pravice drugih.