Jedro

Tožnik se je v zvezi z očitanim ravnanjem zagovarjal pisno in ustno, pred zagovorom je bil seznanjen, kaj se mu očita, na zagovor se je lahko pripravil (saj ni predlagal njegove preložitve), zato kljub morebitnim nepravilnostim pri vročanju vabila na zagovor ni mogoče zaključiti, da mu je bila kršena pravica do zagovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 11. 2010, nezakonita in jo razveljavilo. V 2. točki izreka je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 9. 11. 2010 prenehalo na nezakonit način. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto dietni kuhar in mu vzpostaviti delovno razmerje za čas od 10. 11. 2010 dalje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 12. 2008 ter mu vpisati v evidenco delovne in zavarovalne dobe, delovno dobo za čas od 10. 11. 2010 dalje, v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za obdobje od 10. 11. 2010 dalje obračunati vsakomesečno bruto plačo v višini, kot bi jo tožnik prejel pri toženi stranki, če ne bi prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter od teh zneskov obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo. V 5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja pri zagovoru v znesku 349,20 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V 6. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V 7. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških tožnika in jih naložilo v plačilo toženi stranki in sicer v višini 893,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, vendar drugemu senatu. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da vabilo na zagovor tožniku ni bilo pravilno osebno vročeno, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je tožnik pošto prevzel in da jo v lokalu na pultu ni pustil vročevalec. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje v zvezi z vročanjem vabila na zagovor tožnikovemu pooblaščencu. To pooblastilo, ki je bilo podpisano tako s strani pooblaščenca kot tožnika, namreč ne vsebuje podatka, da je izdano za točno določeno zastopanje (v njem ni izpolnjen prostor, ki je namenjen primerom, če se pooblastilo izdaja za točno določeno zastopanje). Vabilo na zagovor je tožnikov pooblaščenec prejel v ponedeljek, vendar je o tem šele v petek obvestil tožnika, pri čemer nista niti tožnik niti pooblaščenec zatrjevala, da je prišlo bodisi do odpovedi bodisi do preklica pooblastila v skladu z 99. členom ZPP. Tožena stranka je tožniku in pooblaščencu poslala vabilo za nadaljevanje postopka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, dejstvo, da je šlo za vabilo za nadaljevanje že začetega disciplinskega postopka in razširitev tega postopka pa priznava tudi tožnik v 3. točki tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo 144. člen ZPP, saj je bilo vabilo na zagovor tožniku pravilno vročeno po pooblaščenem vročevalcu. Po vročitvi izpodbijane sodbe je tožena stranka prejela neuradno informacijo o poznanstvu med predsednico senata in tožnikovo sestro, zato iz previdnosti predlaga, da se sodnica izjasni o teh navedbah in da se po pritožbi zadeva vrne v reševanje drugemu sodniku (v kolikor gre za poznanstvo med predsednico senata in tožnikovo sestro). Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je tožnik sedaj zaposlen drugje, saj se je od 3. 5. 2011 zaposlil v V. K. ulica 24, ..., pri čemer pa o tem sodišča ni obvestil. Glede na to je njegov zahtevek za izplačilo plač in dajatev od dneva prenehanja delovnega razmerja do vračila na delo za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu neutemeljen.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in vsaj preuranjeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika (razen v delu njegovega tožbenega zahtevka za obračun vsakomesečne bruto plače v višini 1.419,69 EUR za obdobje od 10. 11. 2010 dalje, za odvod predpisanih dajatev od tega zneska, za izplačilo pripadajoče neto plače z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za povrnitev razlike v stroških zastopanja pri zagovoru tožnika v višini 166,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Zaključilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2010 nezakonita in jo razveljavilo, posledično pa je ugodilo njegovemu reintegracijskemu tožbenemu zahtevku, praktično v celoti pa tudi reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da tožena stranka pred podajo sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sicer podana v roku iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), tožniku ni omogočila zagovora oziroma mu ni omogočila tridnevnega zakonskega roka, da se nanj pripravi.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožniku pravica do zagovora pri toženi stranki v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila kršena. Iz dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 9. 11. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2) po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnik (ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot dietni kuhar V. za nedoločen čas – A1) dne 27. 9. 2010 v pisarni vodje kuhinje prišel v spor z vodjem kuhinje S.G.. Pri tem naj bi s svojim verbalnim in fizičnim ravnanjem kršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ta kršitev pa naj bi imela vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Iz spisovnih podatkov in ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožena stranka z vabilom z dne 12. 10. 2010 tožnika vabila na zagovor (A4), ki je bil razpisan za 20. 10. 2010 ob 13:00 uri. V tem vabilu, ki ga je podpisala zakonita zastopnica tožene stranke, je bilo navedeno, da bo lahko tožnik podal svoj zagovor v zvezi z verbalnim napadom na vodjo prehrane dne 27. 9. 2010 zaradi razporeda dela, prostih dni, dopustov, zaradi stimulacije, zaradi napada na vodjo prehrane z žuganjem s prstom in groženj, da se bosta z vodjo že srečala še kje drugje, z žuganjem z zajemalko proti vodji prehrane, zaradi odklanjanja dela, ko je kuhinja v krizi s kadri, zaradi nesodelovanja s kuhinjskim osebjem in zaradi prelaganja tožnikovega dela na druge sodelavce. V tem vabilu je bilo še navedeno, da se je verbalni napad zgodil pred tremi poimensko navedenimi pričami ter da bodo na zagovoru zaslišane priče in vodja prehrane zaradi presoje utemeljenosti pritožb in eventuelno disciplinske odgovornosti v zvezi s kršitvijo ZDR in tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je bil v tem vabilu tožnik pozvan, da se osebno udeleži zagovora, da bo lahko zagovor podal in predlagal dokaze, na tem zagovoru pa bo lahko navzoč tudi njegov pooblaščenec. Tožena stranka je v omenjenem vabilu nadalje dopustila možnost, da tožnik do 20. 10. 2010 do 13:00 ure poda tudi pisni zagovor, če se sicer zagovora, razpisanega za 20. 10. 2010 ob 13:00 uri, ne bi udeležil. Tožnik se je temu vabilu na zagovor odzval skupaj s pooblaščencem in predložil toženi stranki pisni zagovor (A6), v katerem se je opredelil do vseh očitanih kršitev pogodbenih oziroma zakonskih obveznosti, ki so bile opredeljene v vabilu na zagovor. Iz zabeležke o zagovoru (A5), ki je bila podpisana s strani vseh navzočih, izhaja, da bo tožena stranka zaradi ustnega zagovora in zaradi posredovanja pisnih izjav prič tožniku ponovno organizirala zagovor v najkrajšem možnem času – predvidoma v enem tednu. Tožena stranka je tožniku in njegovemu pooblaščencu ponovno poslala vabilo na zagovor in dopolnitev navedb o očitanih kršitvah z dne 29. 10. 2010 (A7), pri čemer naj bi se ta zagovor vršil 8. 11. 2010 ob 13:00 v pisarni zakonite zastopnice tožene stranke. V tem vabilu, kjer je bila v uvodu navedena določba 1. točke prvega odstavka 111. člena ZDR, je bilo izrecno zapisano, da je bilo prvo zaslišanje tožnika opravljeno 20. 10. 2010 in da je tožnik podal pisni zagovor. V vabilu je bilo nadalje navedeno, da se tožniku očita kršitev 1. točke 12. člena pogodbe o zaposlitvi (A1), storjena 27. 9. 2010 v pisarni vodje kuhinje, ki ima tudi znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ (pravilno KZ-1), s podrobnim opisom dogajanja z dne 27. 9. 2010 in navedbo dokazov, ki naj bi se na tem zagovoru izvedli. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožena stranka to vabilo vročila tožnikovemu pooblaščencu 2. 11. 2010 (izpovedba tožnikovega pooblaščenca), tožniku pa je bilo vabilo vročano po kurirju 29. 10. 2010 (B1). Tožnik se je temu vabilu odzval in v navzočnosti pooblaščenca dne 8. 11. 2010 svoj zagovor tudi podal, kar izhaja iz zapisnika z dne 8. 11. 2010 (B4). Na tem zagovoru so bile poleg tožnika zaslišane tudi določene priče (S.G., I.B., E.O., S.K., S.R.), katerim sta postavljala vprašanja tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec. Ob pričetku drugega zaslišanja tožnika dne 8. 11. 2010 je sicer tožnikov pooblaščenec navedel, da tožnik vabila ni prejel in da je sam o prejeti pošti tožnika obvestil 5. 11. 2010 (čeprav iz njegove izpovedbe izhaja, da mu je bilo vabilo vročeno 2. 11. 2010), vendar pa preložitve tožnikovega zagovora ni predlagal. V zvezi z vročanjem vabila na zagovor za dan 8. 11. 2010 tožniku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka poskušala to vabilo vročati tožniku po vročevalcu V.J. (B1). Ta je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da je tožniku (ki je bil sicer njegov znanec) kuverto z vabilom izročil v lokalu, tožnik jo je vzel v roke, pri čemer se je na vročilnici videlo, za kakšno pisanje gre. Tožnik je želel govoriti po telefonu z odvetnikom, ker pa ga ni dobil, ni želel ničesar podpisati, kuverto pa je pustil na mizi. Nato je vročevalec sestavil zapisnik, potem sta s tožnikom istočasno zapustila lokal. Tožnik je sicer v svoji izpovedbi pojasnil, da te kuverte ni hotel vzeti, vendar pa sodišče prve stopnje dokazne ocene v zvezi z delno različnima izpovedbama tožnika in vročevalca (o izročitvi oziroma prevzemu kuverte z vabilom) ni sprejelo in se do teh razlik v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo. Ugotovilo je sicer, da tožena stranka tožniku ni vročala pisanja na naslovu, ki ga opredeljuje ZPP, niti ne na način, ki je določen v ZPP, ni pa ugotavljalo, če je tožnik kljub ugotovljenim kršitvam o kraju in načinu vročanja pisanje prejel. Šesti odstavek 139. člena ZPP namreč določa, da se na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V takšnem primeru se šteje, da je bilo vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do zagovora. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da se je pri toženi stranki tožnik v zvezi s svojim ravnanjem z dne 27. 9. 2010 dvakrat zagovarjal. Prvič je dne 20. 10. 2010, ko je bil vabljen na zagovor zaradi njegove eventuelne disciplinske odgovornosti (tudi) v zvezi s kršitvijo pogodbene obveznosti z dne 27. 9. 2010, podal pisni zagovor (A6), drugič pa je v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v zvezi z istim dogodkom z dne 27. 9. 2010) dne 8. 11. 2010 podal še ustni zagovor, pri čemer je bilo ugotovljeno, da ga je o tem zagovoru obvestil njegov sedanji pooblaščenec 5. 11. 2010. Iz zapisnika o zagovoru z dne 8. 11. 2010 (B4) je razvidno, da je tožnik svoj zagovor podal ustno, da je bilo tega dne v navzočnosti tožnika in njegovega pooblaščenca zaslišanih več prič, katerim sta imela tako tožnik kot tudi njegov pooblaščenec možnost postavljati vprašanja (to možnost sta tudi izkoristila), po zaključku teh zaslišanj pa je tožena stranka podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da iz zapisnika z dne 8. 11. 2010 ne izhaja, da bi tožnik ali njegov pooblaščenec predlagala preložitev zagovora (npr. ker se tožnik na svoj zagovor ne bi mogel pripraviti). Pooblaščenec je sicer opozoril, da tožnik vabila na zaslišanje ni dobil, obenem pa je pojasnil, da je o prejeti pošti tožene stranke (ki mu je bila vročena 2. 11. 2010) obvestil tožnika šele v petek, 5. 11. 2010. Tožnik se je torej v zvezi z očitanim ravnanjem z dne 27. 9. 2010 zagovarjal pisno in ustno, pred zagovorom je bil seznanjen, kaj se mu očita, na zagovor se je lahko pripravil (saj ni predlagal njegove preložitve), zato kljub morebitnim nepravilnostim pri vročanju vabila na zagovor na dan 8. 11. 2010 ni mogoče zaključiti, da mu je bila kršena pravica do zagovora.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava nepravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožniku ni bila omogočena pravica do zagovora, ni ugotavljalo, če je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz utemeljenih razlogov oziroma če so bili podani tudi preostali zakonsko določeni pogoji za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (1. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR, prvi odstavek 110. člena ZDR). Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka ugotoviti, če je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena.

V zvezi s pritožbenim predlogom o dodelitvi zadeve v reševanje drugemu sodniku (člen 356 ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da za takšno odločitev ni podanega nikakršnega razloga. V kolikor pa tožena stranka meni, da obstajajo razlogi za izločitev predsednice senata sodišča prve stopnje, bo morala ravnati po 72. členu ZPP, ki opredeljuje postopek izločitve sodnika na zahtevo stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.