Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto slaščičar, s toženko pa za delovno mesto slaščičarka, da je pri obeh delodajalcih opravljala enaka opravila, predvsem pa ves čas brez prekinitev na isti lokaciji in z istimi sodelavci. Glede pogojev, po katerih se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto, saj je nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji delodajalec tožnice. Prevzela je namreč bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnico, prevzela je stranke s.p.-ja, proizvodnja pa se je nadaljevala brez prekinitve, v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.

Glede na to, da so ugotovljeni objektivni kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da je šlo za prenos podjetja, tudi ni odločilno, če bi tožnica pri toženki opravljala drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku. Bistveno je, da je bila tožnica skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzeta k toženi stranki, in da tudi v primeru, če bi pri novem delodajalcu opravljala drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca oziroma, prenos dela podjetja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova razlike v odpravnini plačati znesek 930,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 342,71 EUR na račun njenega pooblaščenca s pp (II. točka izreka) in da je na račun sodnih taks dolžna plačati sodno takso v znesku 84,00 EUR v roku 15 dni (III. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca tožnice na podlagi nobenega izmed razlogov iz 73. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, torej na podlagi zakona oziroma drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne odločbe. Glede na pogodbeno koncepcijo delovnega razmerja ni podana delovnopravna kontinuiteta med predhodnim delodajalcem tožnice in toženo stranko, ker je tožnica pri prejšnjem delodajalcu sama podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. To je odločilno dejstvo, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Glede prenosa dela podjetja v smislu ZDR sodišče prve stopnje navaja, da ni potrebno (statusno) pravno nasledstvo, temveč so za obstoj delovnopravne kontinuitete bistveni elementi, kot sta ista dejavnost, ista lokacija, isti sodelavci. Vendar pa tožnica pri toženki ni opravljala enakega dela kot pri prejšnjem delodajalcu, saj je pri njej opravljala tudi drugo delo v proizvodnji, zlasti pomožna slaščičarska dela, kar pa je bistveno za ugotovitev obstoja delovnopravne kontinuitete. V zvezi s tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na pravnomočno sodbo opr. št. Pd 133/2014, vendar ugotovitev iz te zadeve ni mogoče nekritično prenesti v obravnavano zadevo, zlasti ne tako, kot da bi se listine, na katere se sklicuje sodišče, nahajale v spisu. O vseh spornih vprašanjih oz. sploh o vseh dejstvih, navedenih v pisnih vlogah, je toženka predlagala njeno zaslišanje, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Zaradi navedenega je kršena pravica do kontradiktornega postopka in do enakega varstva pravic. Obenem je zaradi teh kršitev prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču kršitev načela kontradiktornosti in kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku, ker ni zaslišalo tožene stranke. Načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP je neposredni izraz pravice do enakega varstva v postopku iz 22. člena Ustave RS. Pravilna je sicer navedba toženke, da je pravica do kontradiktornosti pravica stranke do izjave v postopku, ki pa se ne izčrpa le na področju dejstev in dokazov, ampak se razteza tudi na izražanja pravnih naziranj in s tem vplivanja na ta del odločanja sodišča. Vse te pravice in možnosti pa je toženka imela. Iz odredbe prvostopnega sodišča z dne 8. 9. 2016 je namreč razvidno, da je bila na poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo za dne 13. 10. 2016 vabljena na zaslišanje, vendar se na vabilo ni odzvala, saj je pristopil le njen pooblaščenec, ki odsotnosti toženke ni opravičil ali navedel, da se toženka na vabilo ni mogla odzvati. Zato je prvostopno sodišče utemeljeno odločilo, da se zasliši samo druga (tožnica) stranka, ki se je vabilu na zaslišanje odzvala, še zlasti, če je menilo, da bi izvedba ostalih dokazov pomenila le zavlačevanje postopka (kot je obrazloženo v sodbi). Poleg tega pa bi toženka zaradi navedenih očitkov kršitev določb pravdnega postopka morala uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče (286.b. člen ZPP), česar pa ni storila, niti ni v pritožbi navedla, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

6. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da se je prvostopno sodišče za ugotovitev odločilnih dejstev (t.j., kakšno delo je tožnica opravljala pri toženki in glede delovnopravne kontinuitete) oprlo na ugotovitve v pravnomočno končanih zadevah opr. št. Pd 66/2014 in Pd 133/2014, ne da bi bile listine iz teh zadev v spisu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, kot je navedeno v dokaznem sklepu, ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Ugotovitve o tem, kakšno delo je tožnica dejansko opravljala, izhajajo iz prepričljive izpovedbe tožnice, zaslišane v postopku. Poleg tega pa to dejstvo oz. trditev toženke, da je tožnica pri njej opravljala drugačno delo od tistega, ki ga je opravljala pri prejšnjem delodajalcu, za pravilno odločitev v obravnavani zadevi sploh ni pravno odločilno. O vprašanju delovnopravne kontinuitete pa se je tožnica sklicevala na ugotovitve v zadevi opr. št. Pd 66/2014 in v spis vložila to sodbo (A7), zaradi česar je sodišče tudi vpogledalo v ta spis, toženka pa temu ni nasprotovala.

7. Iz nespornih dejstev izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki od 1. 11. 2012 do 25. 6. 2014, ko ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi iz poslovnega razloga. Toženka je tožnici odmerila in izplačala odpravnino v višini 1/5 osnove, to je znesek 186,16 EUR. Tožnica pa s tožbo zahteva plačilo razlike v odpravnini, ker šteje, da ji pripada odpravnina z upoštevanjem delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu A. s.p., pri katerem je bila zaposlena od 22. 4. 2008 do 1. 11. 2012. Ob upoštevanju tudi te delovne dobe bi ji morala biti na podlagi drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) odpravnina odmerjena za 6 let delovne dobe v višini 6/5 osnove iz prvega odstavka 108. člena ZDR-1. 8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), ki je veljal v času, ko je prišlo do spremembe tožničinega delodajalca, je v prvem odstavku 73. člena določal, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca. Če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZDR delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine se upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

9. Na podlagi ugotovitev v zadevi opr. št. Pd 66/2014 in zaslišanja tožnice je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela tožnica s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto slaščičar, s toženko pa za delovno mesto slaščičarka, da je pri obeh delodajalcih opravljala enaka opravila, predvsem pa ves čas brez prekinitev na isti lokaciji in z istimi sodelavci. Glede pogojev, po katerih se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so podani pogoji v smislu določbe 73. člena ZDR, ki sledi Direktivi 2002/23/ES (pravilno: 2001/23/ES) o zbliževanju zakonov držav članic glede varstva pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, dela podjetij ali obratov, da je tožena stranka ohranila svojo identiteto, saj je nadaljevala z isto dejavnostjo kot prejšnji delodajalec tožnice. Prevzela je namreč bistveni del zaposlenih, med njimi tudi tožnico, prevzela je stranke s.p.-ja, proizvodnja pa se je nadaljevala brez prekinitve, v istih poslovnih prostorih in z istimi osnovnimi sredstvi. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka delodajalec prevzemnik v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR.

10. Sodba sodišča prve stopnje glede zaključka, da je šlo za prenos podjetja, kljub temu, da tožena stranka in tožničin prejšnji delodajalec nista bila v pogodbenem razmerju v smislu določbe prvega odstavka 73. člena ZDR, oziroma da ni šlo za prenos na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, sledi ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 421/2008 z dne 9. 11. 2010, Sodba opr. št. VIII Ips 446/2007 z dne 8. 9. 2009, sodba opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010), po kateri do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall - C-324/86, Merckx in Neuhuys - združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne - C-172/99, Abler - C-340/01).

11. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedel kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štel, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedel okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES skliceval na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjeval (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 432/2009 z dne 21. 12. 2010). Že v primeru Daddy's Dance Hall (C-324/86 iz leta 1988) se je sodišče odločilo, da je treba ohraniti pogodbo o zaposlitvi tudi, če med nekdanjim in novim delodajalcem ni nobene pravne vezi in da ni nujno, da do prenosa pride na podlagi zaporednih pogodb. V zadevi Merckx in Neuhuys (združeni zadevi C-171/94 in C-172/94 iz leta 1996) je odločilo, da Direktiva velja tudi, če med prenosnikom in prevzemnikom ni nobenega neposrednega pogodbenega razmerja. Takšno stališče je ponovilo še v nekaterih drugih odločbah. V sodbi opr. št. VIII Ips 431/2008 z dne 9. 11. 2010 je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da je v primeru Süzen (zadeva C-13/95) SES presodilo, da direktive ni mogoče uporabiti v primerih, kadar je prenehala pogodba za čiščenje s prvim podjetjem in je bila za podobno (isto) delo sklenjena pogodba z drugim podjetjem, če ni bilo tudi hkratnega pomembnejšega prenosa materialnih ali nematerialnih sredstev ali prevzema pretežnega (večinskega) dela zaposlenih, glede na njihovo število in usposobljenost. Iz te sodbe torej izhaja, da gre (pod določenimi pogoji) za prenos tudi v primeru, če je najprej sklenjena pogodba s prvim, nato pa z drugim podjetjem (kot v spornem primeru), če so le prenesena materialna ali nematerialna sredstva in del (večina) zaposlenih.

12. Glede na to, da so ugotovljeni objektivni kriteriji, zaradi katerih je potrebno šteti, da je šlo za prenos podjetja, tudi ni odločilno, če bi tožnica pri toženki opravljala drugačno delo kot pri delodajalcu prenosniku. Bistveno je, da je bila tožnica skupaj z večino ostalih delavcev pri delodajalcu prenosniku prevzeta k toženi stranki in da tudi če bi pri novem delodajalcu opravljala drugačno delo, to ne bi vplivalo na samo spremembo delodajalca oziroma prenos dela podjetja.

13. Posledično je sodišče prve stopnje glede vtoževane razlike v odpravnini štelo, da je treba upoštevati celotno dobo pri prejšnjem delodajalcu, torej skupno delovno dobo pri prenosniku in prevzemniku, kot je to določal tretji odstavek 73. člena ZDR. Zato je ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 108. člena ZDR-1 tožnica upravičena do odpravnine glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki in delodajalcu prenosniku, torej za skupaj devet let delovne dobe. Ker osnova za izračun odpravnine (povprečna mesečna plača, ki jo tožnica prejela v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) znaša 930,81 EUR, je bila tožnica upravičena do odpravnine v znesku 1116,97 EUR (6/5 osnove). Ker ji je tožena stranka že izplačala znesek 186,16 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici še pripadajočo razliko v znesku 930,81 EUR.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).