Jedro

Ko je šlo za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), je sodna praksa zavodom v zvezi s tem premoženjem priznala aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda. Takšna porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem, pri kateri je odločilno za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre, tako pokaže, da sporna nepremičnina kljub lastninjenju še ni bila izvzeta iz predlagateljičinih sredstev. Pravica za določitev odškodnine po 73. členu ZDen je v svojem jedru obligacijska terjatev, ki je namenjena varstvu produkcijske sposobnosti denacionalizacijskih zavezancev in s tem neločljivo povezana z upravičenji, ki jih je predlagateljica kot ekonomski lastnik obdržala v okviru pravice upravljanja vse do vrnitve premoženja denacionalizacijskim upravičencem.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predlagateljica je v nepravdnem postopku zahtevala določitev odškodnine po prvem odstavku 73. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).(1) Sodišči nižjih stopenj sta predlog pravnomočno zavrnili.

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je predlagateljica vložila revizijo. Zaradi njene obširnosti Vrhovno sodišče vsebine revizije na tem mestu ne bo povzemalo in se bo do revizijskih razlogov, ki so za presojo njene utemeljenosti bistveni, opredelilo v odgovoru nanje.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotnemu udeležencu, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Revizija je utemeljena.

5. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščema nižjih stopenj, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Z dvema delnima denacionalizacijskima odločbama je bil denacionalizacijskim upravičencem vrnjen solastninski delež poslovnega prostora v pritličju in kleti objekta L., skupaj s pripadajočim delom skupnih prostorov, delov in naprav na objektu in stavbnem zemljišču. - V obeh odločbah sta kot zavezanki opredeljeni predlagateljica in Republika Slovenija.

- Pravni prednik predlagateljice (DO A.) je s pogodbo z dne 23. 3. 1989 odplačno pridobil pravico uporabe na navedenem poslovnem prostoru.

6. V izhodišču revizijskega preizkusa Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj zavrnitev predloga utemeljili z različnimi materialnopravnimi stališči. Za sodišče prve stopnje je bilo odločilno, da določba 73. člena ZDen, upoštevajoč njen namen, ne podeljuje aktivne stvarne legitimacije Republiki Sloveniji in pravnim subjektom, ki so deležni (neposrednega ali posrednega) proračunskega financiranja, za sodišče druge stopnje pa zaključek, da predlagateljica nepremičnine ni vrnila iz svojih sredstev, ker je v času izdaje obeh denacionalizacijskih odločb na njej lastninsko pravico v postopku lastninjenega premoženja zavodov v družbeni lastnini pridobila Republika Slovenija. Predmet revizijskega preizkusa je lahko le odločba sodišča druge stopnje, zato se revizijsko sodišče v nadaljevanju ne more spustiti v presojo utemeljenosti stališča prvostopenjskega sodišča. 7. Revidentkin očitek, da ji je sodišče druge stopnje s svojim stališčem odvzelo status denacionalizacijske zavezanke, s čimer naj bi poseglo v pravnomočno odločitev upravnega organa in se s tem nedopustno spustilo v razpravljanje o obstoju pravnega temelja za določitev odškodnine, ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da je predlagateljica glede na izrek denacionalizacijske odločbe denacionalizacijska zavezanka, še ne vodi samodejno do utemeljenosti predloga za določitev odškodnine po 73. členu ZDen. Nepravdno sodišče je moralo namreč ugotoviti: 1.) ali je predlagateljica denacionalizirano premoženje pridobila odplačno in 2.) ali je to premoženje morala vrniti iz svojih sredstev. Ker določitev odškodnine po 73. členu ZDen spada v sodno pristojnost, se je sodišče druge stopnje pravilno spustilo v presojo obstoja teh dveh okoliščin, s tem pa v ničemer ni poseglo v izrek pravnomočnih upravnih denacionalizacijskih odločb ali kakorkoli spremenilo njunih pravnih učinkov.

8. Prav tako ni utemeljen očitek o kršitvi pravil o prekluziji pri navajanju dejstev iz 286. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Najprej je treba opozoriti, da po ustaljeni sodni praksi omenjenih pravil ni mogoče nekritično in samodejno smiselno uporabiti v vseh nepravdnih postopkih.(2) Revidentka ni konkretizirala, zakaj bi bila smiselna uporaba teh pravil mogoča za konkretni predlagalni nepravdni postopek. Tudi sicer se prekluzija nanaša le na trditve o dejstvih in ne na ugovore pravne narave. Revidentka ni ustrezno pojasnila, ali je nasprotna udeleženka svoje stališče o neutemeljenosti predloga zaradi opravljenega lastninjenja družbene lastnine, ki je po svoji naravi ugovor materialnopravnega značaja in zato ni podvržen pravilom o prekluziji, utemeljevala z domnevno prepozno zatrjevanimi dejanskimi trditvami in katerimi. Ker revizijsko sodišče lahko skladno z določbo prvega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano odločbo preizkusi zgolj v mejah revizijskih razlogov, na očitek o tej relativni procesni kršitvi (prvi odstavek 339. člena ZPP) iz nanizanih razlogov sploh ne more odgovoriti.

9. Ob dejanski ugotovitvi, da je predlagateljičin univerzalni pravni prednik pravico uporabe na sporni nepremičnini pridobil odplačno, se je nadaljnji revizijski preizkus zožil na pravilnost izpodbijanega materialnopravnega zaključka, da predlagateljica denacionaliziranih nepremičnin zaradi opravljenega lastninjenja ni vrnila iz svojih sredstev.

10. Pravila iz ZDen je potrebno interpretirati v kontekstu časa, v katerem so bila uveljavljena. Na prehodu v nov družbeni in gospodarski sistem je zakonodajalec zaradi poprave krivic sprejel ZDen, zaradi nove ustavne ureditve, ki družbene lastnine ne pozna več, pa zakonodajo o njenem lastninjenju. Oba postopka sta potekala vzporedno in med seboj neodvisno.(3) Definicija denacionalizacijskega zavezanca iz določb prvega in drugega odstavka 51. člena ZDen(4) ter 73. člena ZDen je glede na njihovo besedilo povsem očitno usmerjena v vračanje premoženja v družbeni lastnini, ki je bilo v premoženju oziroma v sredstvih družbenih pravnih oseb kot denacionalizacijskih zavezancev.(5) V sistemu družbene lastnine so imele družbene pravne osebe to premoženje v svojih sredstvih, na njem pa pravico upravljanja kot eno od oblik družbenolastninskih upravičenj, ki jim je dajala pravico uporabe in pravico razpolaganja.(6) Denacionalizacijsko pravo torej že v izhodišču dolžnosti vračanja praviloma ni nalagalo subjektom, ki so imeli na stvareh lastninsko pravico, pač pa tistim s pravico upravljanja na družbenih sredstvih. Ob vzporednem postopku lastninjenja se zato zastavlja vprašanje, kakšen je bil položaj (prej) družbenih pravnih oseb kot denacionalizacijskih zavezancev, katerih družbeno premoženje je bilo do dne izdaje odločbe o denacionalizaciji že olastninjeno.

11. Glede na to, da je lastninjenje družbenega premoženja potekalo na podlagi številnih zakonov, odgovor na zastavljeno vprašanje daje vsebina posameznega predpisa. V konkretnem primeru je predlagateljica na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZ(7) s 1. 4. 1992 nadaljevala delo kot zavod, družbeno premoženje, ki ga je imela pred tem v upravljanju, pa je na podlagi prvega odstavka 65. člena ZZ(8) pridobila v last Republika Slovenija. Pravni položaj predlagateljice je zato treba presojati po tem predpisu.

12. Kljub opravljenemu lastninjenju v korist Republike Slovenije je predlagateljica po tretjem odstavku 65. člena ZZ(9) na tem premoženju obdržala pravico upravljanja in uporabe za namene opravljanja svoje dejavnosti, za katero je bila ustanovljena. Ob tem velja opozorilo, da gre za pravico upravljanja, ki je bila predlagateljici podeljena skupaj z opravljenim lastninjenjem, zato jo je treba vsebinsko presojati po načelih klasičnega stvarnega prava, saj ne gre več za pravico upravljanja družbenih pravnih oseb na družbenih sredstvih. Revidentka v zvezi s tem odpira za utemeljenost revizije bistveno dilemo, in sicer, ali je bilo denacionalizirano premoženje s tako urejenim lastninjenjem in z zavodu podeljeno pravico upravljanja izvzeto iz njenih sredstev v smislu določbe 73. člena ZDen.

13. Odgovor na zgoraj postavljeno dilemo je nikalen, do njega pa vodi več argumentov. Po pravni teoriji je zgoraj opisani način lastninjenja družbene lastnine zavodov privedel do nenavadne situacije, v kateri so bile z zakonom ustanovljene nove pravne osebe (zavodi), ki pa so zaradi lastninjenja prej družbene lastnine ostale povsem brez premoženja, saj je v celoti postalo last Republike Slovenije. Namen zakonodajalca je bil zgolj začasno urediti lastninjenje tega premoženja, zato je s četrtim odstavkom 65. člena ZZ prepovedal njegovo razpolaganje, dokler ne bodo s posebnimi zakoni opredeljene javne službe in urejena vprašanja glede razpolaganja s premoženjem, ki je kot javna lastnina namenjeno za opravljanje javnih služb. Omenjena zakonodaja do sedaj še ni bila v celoti sprejeta, zato je takó olastninjeno premoženje lahko še vedno v upravljanju zavodov in v lasti njihovih ustanoviteljev. Ti zavodi, kamor spada tudi predlagateljica, imajo posledično dve kategoriji premoženja; v eno spada olastninjeno premoženje ustanovitelja, ki ga javni zavod uporablja za izvajanje javne službe, v drugo pa premoženje zavoda, ki ga je pridobil sam z opravljanjem svoje (lahko tudi tržne) dejavnosti.(10) Teorija ravno zaradi pravice upravljanja zavodov zato šteje, da tudi olastninjeno premoženje še vedno spada v njihovo premoženje oziroma, z drugimi besedami, v njegova sredstva. Čeprav nepravdno sodišče v postopku za določitev odškodnine na razloge iz obeh pravnomočnih denacionalizacijskih odločb ni vezano, je upravni organ očitno štel, da so denacionalizirane nepremičnine kljub opravljenemu lastninjenju ostale tako v premoženju (in s tem v sredstvih) Republike Slovenije kot tudi predlagateljice, saj je obe opredelil kot denacionalizacijski zavezanki.(11) Z vidika zgoraj opisanega dvojnega značaja premoženja zavodov je takšna odločitev upravnega organa logična.

14. Pravilnost takšnega stališča dodatno utemeljuje dosedanja sodna praksa,(12) po kateri lahko lastnik celo s pogodbo na drugo osebo prenese le del svojih lastninskopravnih upravičenj, ki se po klasičnem stvarnopravnem razumevanju delijo na ius utendi, fruendi et abutendi, s čimer ta oseba pridobi nanjo prenesena upravičenja in iz njih izhajajoče dolžnosti, lastniku pa ostane le gola lastninska pravica. V konkretni zadevi je prišlo do podobnega položaja, vendar že na podlagi zakona. V postopku lastninjenja je titular lastninske pravice sicer postala Republika Slovenija, vendar je imela po zakonu le pravico razpolaganja, vsa ostala upravičenja (uporaba in uživanje), ki sicer pripadajo lastniku, pa so bila skupaj s pravico upravljanja prenesena na zavod. Ustanovitelju je torej ostala le gola lastninska pravica, pri čemer razpolaganje z njo dodatno omejuje določba četrtega odstavka 64. člena ZZ. Glede na obseg in vsebino lastninskopravnih upravičenj, ki jih je zavod že z zakonom pridobil skupaj s pravico upravljanja, je tako mogoč edino sklep, da je predlagateljica te nepremičnine do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe kot ekonomski lastnik obdržala v svojih sredstvih, s čimer je izpolnjen abstraktni dejanski stan iz 73. člena ZDen.

15. Enak sklep izhaja iz sodne prakse, ki sta jo izpostavili pritožbeno sodišče in revidentka. Ko je šlo za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), je sodna praksa zavodom v zvezi s tem premoženjem priznala aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja.(13) Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda.(14) Takšna porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem, pri kateri je odločilno za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre, tako pokaže, da sporna nepremičnina kljub lastninjenju še ni bila izvzeta iz predlagateljičinih sredstev. Pravica za določitev odškodnine po 73. členu ZDen je v svojem jedru obligacijska terjatev, ki je namenjena varstvu produkcijske sposobnosti denacionalizacijskih zavezancev in s tem neločljivo povezana z upravičenji, ki jih je predlagateljica kot ekonomski lastnik obdržala v okviru pravice upravljanja vse do vrnitve premoženja denacionalizacijskim upravičencem. Stališče pritožbenega sodišča, da je bila sporna nepremičnina zaradi lastninjenja izvzeta iz njenih sredstev, je zato napačno. Nasprotna razlaga bi privedla do situacije, ko noben od denacionalizacijskih zavezancev v tej zadevi kljub temu, da je bila pravica uporabe pridobljena odplačno, ne bi imel pravice do odškodnine. Republika Slovenija zato, ker premoženja ni dobila odplačno, predlagateljica pa zato, ker zaradi lastninjenja premoženje ne bi bilo več v njenih sredstvih. Takšna interpretacija določbe 73. člena ZDen bi zgrešila cilj, h kateremu je usmerjena glede na svoj namen.

16. Zmotna uporaba materialnega prava (določba 73. člena ZDen) je Vrhovnemu sodišču na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP narekovala razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje, saj še ni izčrpalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča. 17. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (prvi odstavek 73. člena ZDen).

Op. št. (2): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 185/2015 in tam navedena sodna praksa.

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča U-I-323/94 (23. točka obrazložitve).

Op. št. (4): Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem (prvi odstavek 51. člena ZDen). Zavezanci za vrnitev podržavljenih podjetij oziroma drugih gospodarskih subjektov ali za vzpostavitev lastninskega deleža na premoženju so podjetja oziroma druge pravne osebe, v katerih premoženju so sredstva oziroma premoženje podržavljenih podjetij ali drugih gospodarskih subjektov (drugi odstavek 51. člena ZDen).

Op. št. (5): Odločba Ustavnega sodišča U-I-72/23 (zlasti 22. točka obrazložitve).

Op. št. (6): Več o družbenolastninskih upravičenjih v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 336/2013 (zlasti 13., 14. in 15. točka obrazložitve in tam navedena teorija in sodna praksa).

Op. št. (7): Obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija nadaljujejo delo od 1. aprila 1991 kot zavodi pod pogoji, pod katerimi so vpisane v sodni register (prvi odstavek 62. člena ZZ).

Op. št. (8): Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno (66. člen) (prvi odstavek 65. člena ZZ).

Op. št. (9): S premoženjem iz prvega odstavka tega člena upravlja zavod in ga uporablja za opravljanje dejavnosti, za katero je zavod ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev (tretji odstavek 65. člena ZZ).

Op. št. (10): Bohinc, R., in Tičar, B.: Pravo zavodov, Znanstvene monografije Fakultete za management Koper, 2012: stran 72 in naslednje (javno objavljeno na spletu).

Op. št. (11): Podobno stališče je v upravnem sporu zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi U 650/1995. Op. št. (12): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 150/2014 (zlasti 8. točka obrazložitve).

Op. št. (13): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 674/1994 (za zahtevek na izselitev iz nepremičnine, last ustanovitelja), II Ips 381/2002 (za zahtevek na plačilo uporabnine zaradi uporabe nepremičnine, last ustanovitelja).

Op. št. (14): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 263/1993, II Ips 702/1993, II Ips 680/1995 (za zahtevke bivših imetnikov stanovanjske na sklenitev prodajne pogodbe).