Ker nujnost v SPZ ni posebej opredeljena kot pogoj za izjemno dopustitev samopomoči, je treba ta standard razlagati omejujoče, a razumno v vsakem primeru posebej, glede na vse okoliščine, in sicer v odnosu na posest kot varovano dobrino. Nujno je tako zlasti ravnanje, brez katerega posesti objektivno ni mogoče ohraniti in gre za akutno potrebo po obrambi posesti.
Dejstvo, da je dober teden zatem, ko je tožnik vlomil v klet, ki jo je imel v mirni posesti toženec, slednji od tožnika kot vicioznega posestnika klet sam vzel nazaj, je treba glede na vse okoliščine primera izjemoma šteti kot dovoljeno (takojšnjo, nujno in primerno) ofenzivno samopomoč.
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne tudi v tem delu, torej v celoti, tožnik pa je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, v znesku 879 EUR, v 8 dneh.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožencu naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje stanje tako, da vzpostavi stanje pred menjavo ključavnice oziroma izroči tožniku ključ kletnega prostora ID znak ... na Ulica 7A v A. (I.), ter tožencu v bodoče prepovedalo s takim ali podobnim dejanjem posegati v tožnikovo posest (II.). Drugačen zahtevek je zavrnilo (III.) ter odločilo o stroških postopka: toženec mora tožniku plačati 889,30 EUR (IV.).
2.Zoper sklep, obrazloženo zoper njegov ugodilni del, tč. I., II. in IV., se pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v nov postopek. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Toženec sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je nudilo varstvo tožniku na temelju posesti, ki je nikoli ni imel, saj je bila klet vse do tožnikovega vloma in menjave ključavnice v njegovi, toženčevi mirni posesti. Tožnik je bil tisti, ki mu je samovoljno odvzel posest, sam pa je potem ravnal v samopomoči. Sodišču očita nepoznavanje pojmov, sklicuje se tudi na sodno prakso in teorijo. Pojasnjuje, da je sam še vedno lastnik kleti in da je zoper tožnika vložil tožbo za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in izbrisno tožbo.
3.Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške. Meni, da je sklep sodišča pravilen, da lastninska pravica ni pomembna za ta spor, in da je pravilna ocena, da pri toženčevem ravnanju ni šlo za samopomoč, saj mora biti ta nujna in takojšnja ter ustrezna okoliščinam.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Sodišče prve stopnje je sicer dovolj zanesljivo in v še zadostni meri ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva primera, relevantnih postopkovnih napak ni zagrešilo, je pa materialnopravni zaključek prvega sodišča zmoten.
6.Pravna podlaga za rešitev tega posestnega spora ni sporna. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 33. čl. določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odst.). Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. čl. tega zakona (2. odst.). V 31. čl. SPZ določa, da ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.
7.Pritožbeno sodišče na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ocenjuje, da je treba tožniku odkloniti zahtevano varstvo iz razloga po navedenem 2. odst. 33. čl. SPZ v zvezi z 31. čl. SPZ.
8.Sodišče prve stopnje je v tem motenjskem sporu ugotovilo naslednja za odločitev pomembna dejstva:
-Tožnik je kupil (eno) stanovanje, ki naj bi mu pripadala dva kletna prostora. Prodajalec mu ključev od kletnih prostorov ni izročil, to se tožniku ni zdelo pomembno in nikoli pred obravnavanim dogajanjem ni bil v tej sporni kleti;
-Iz stanovanja je tožnik nato naredil dve ločeni stanovanji in ju začel oddajati; ker pa sta najemnika želela imeti vsak svojo klet, je bil "prisiljen" sporno klet na silo odpreti;
-Poklical je ključavničarja, ki je v sporno klet vdrl in zamenjal ključavnico, to je bilo v mesecu novembru 2024 (neprerekano konec meseca, konkretno 27. 11. 2024);
-V tem kletnem prostoru so se nahajale različne stvari, nesporno toženčeve;
-Ko je toženec želel v začetku decembra vstopiti v sporno klet (kot v svojo, vanjo je vstopal vsakih nekaj dni, redno jo je uporabljal), je ugotovil, da je vanjo vlomljeno in da je zamenjana ključavnica, zato se je obrnil na policijo;
-Na policiji so tožencu povedali, da jih je kontaktiral tožnik rekoč, da je/bo vlomil v svojo klet, pri čemer naj bi kazal neke dokumente;
-Toženec je nato 6. 12. 2024 s pomočjo ključavničarja odstranil oz. zamenjal od tožnika novo nameščene ključavnice;
-Med med obema menjavama (od 27. 11. 2024 do 6. 12. 2024) je torej v sporno klet s ključem lahko vstopal tožnik, pred tožnikovim posegom, tj. pred 27. 11. 2024 (in spet s 6. 12. 2024), pa toženec. Ni ugotovitve oz. navedb, da bi bodisi tožnik bodisi njegov najemnik v vmesnem tednu dni klet začel dejansko uporabljati;
-Ni sporno, da sta tožnik in toženec soseda, stanujeta v isti hiši, med njima pa ni nobenega pravno-poslovnega razmerja.
9.Na tej dejanski podlagi tožniku ne gre nuditi posestnega varstva napram tožencu, saj je do posesti prišel na silo, samovoljno, z vlomom jo je odvzel tožencu. Ne glede na to, ali je skupaj s stanovanjem kupil tudi sporno klet ali ne oz. ne glede na to, ali je vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik navedene kleti - pravica do posesti za posestni spor ni pomembna - nikakor ni mogoče reči, da je bil pred vlomom posestnik spornega kletnega prostora.
10.Posest je dejanska oblast nad stvarjo. Če tožnik od prodajalca ni prejel ključev kleti, pomeni, da je ni vzel v posest, saj vanjo ni imel prostega dostopa. Tožnik kleti ni imel nikoli ne v neposredni ne v posredni posesti. Ključa, ki bi mu omogočal posest, nesporno nikoli ni imel, niti ga zanj ni imel kdo drug. Dne 27. 11. 2024 je na silo prišel do posesti kleti tako, da je vanjo vlomil, pri čemer se je skliceval na svojo pravico do tega. Tako je tožnik postal kvečjemu nasilni, nepošteni, viciozni posestnik.
11.Ker je pred tožnikovim vlomom in menjavo ključavnice s ključem neovirano vstopal v sporni kletni prostor toženec in tam hranil svoje stvari (po svoji izpovedi vsaj 50 let), je tožnik posest na silo odvzel ravno tožencu.
12.Zgolj navedeno sicer še ne bi bilo dovolj, da se tožniku odreče posestno varstvo. Samopomoč, na katero se toženec sklicuje, mora biti dovoljena. Taka pa ni vsaka, prav nasprotno. Praviloma se mora stranka v zavarovanje svojih pravic poslužiti sodnega varstva, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje. Le v zelo izjemnih in z zakonom predpisanih primerih lahko "pravico vzame v svoje roke". Samopomoč je izjema, in te je že po splošnem interpretacijskem pravilu treba razlagati restriktivno. Zakon določa (glej zgoraj, 31. čl. SPZ), da je dovoljena le, če je (i) takojšnja, (ii) nujna ter (iii) izvršena na način, ki ustreza okoliščinam, sorazmerna. Obravnavani dokaj specifičen primer toženčevega ravnanja po presoji pritožbenega sodišča ustreza vsem navedenim kriterijem.
13.Roka, v katerem je mogoče izvršiti dovoljeno samopomoč, SPZ ne predvideva več, tako da ni več avtomatizma, po katerem bi bila vsaka samopomoč znotraj prekluzivnega roka za sodno varstvo posesti, ki je 30 dni (32. čl. SPZ), pravočasna in dopustna. A dober teden dni, kolikor je preteklo med tožnikovo akcijo in toženčevo reakcijo, je glede na okoliščine še tisto časovno okno, znotraj katerega je mogoče reči, da je napadeni posestnik ukrepal takoj. Časovni standard "takoj" mora biti sicer objektiven, ne subjektiven (krivden). Takojšnja samopomoč ni mišljena dobesedno v smislu, da bi zajemala le situacije, ko reakcija sledi akciji v sekundah ali minutah, saj je to možno le, če posestnik motilca zaloti pri samem motenju, torej in flagranti. Pa tudi tedaj se ni dolžan spustiti v fizični obračun z motilcem. Ukrepati takoj pomeni kolikor hitro je glede na okoliščine (naravo motenja ipd.) objektivno mogoče, dokler se posest ne ustali in motenje še traja. Po 3. odst. 4. čl. Stanovanjskega zakonika je klet kot individualni prostor posamezen del stanovanja. Po splošnem razumevanju in življenjskih izkušnjah je klet, ki pripada stanovanju, v uporabi pogosto, vendar morda ne vsak dan. Nadaljnja relevantna okoliščina je, da je za zamenjavo ključavnice potrebna tehnična spretnost; praviloma je treba zato najeti izvajalca. Obrambo posesti kleti v roku nekaj dni je torej mogoče šteti za takojšnjo, saj je treba pripraviti obrambno akcijo.
14.Samopomoč mora nadalje biti tudi nujna. Nujnost se lahko pojmuje na več načinov. Tudi v naši sodni praksi se navaja stališče, da je samopomoč nujna takrat, kadar bi sodno varstvo prišlo prepozno. Stališče je povzeto po hrvaški teoriji, kjer pa to določa sam zakon. Podobna je avstrijska ureditev, kjer pa se pri oceni "prepozno pričakovanega sodnega varstva" vendarle poudarja, da tega ne gre pojmovati v smislu nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, pač pa v smislu potrebe po takojšnji vzpostavitvi posesti. Ker nujnost v SPZ kot pogoj za izjemno dopustitev samopomoči ni posebej opredeljena, je treba ta standard razlagati omejujoče, a razumno v vsakem primeru posebej, glede na vse okoliščine, in sicer v odnosu na posest kot varovano dobrino. Nujno je tako zlasti ravnanje, brez katerega posesti objektivno ni mogoče ohraniti in gre za akutno potrebo po obrambi posesti.
15.Neprerekana je bila toženčeva navedba, da je stvari, ki jih je hranil v kleti, nujno potreboval; ob zaslišanju je navedel, da je imel notri gorsko kolo, večje število umetniških fotografij, potapljaško opremo, avtomobilske in kolesarske pnevmatike, tiskalnik, različne električne pripomočke in hrano; skratka običajne stvari, ki jih povprečni človek shranjuje v kleti in jih občasno potrebuje pri vsakdanjem življenju. Toženec je povedal, da je zanj klet izredno pomembna, nujna, da jo je uporabljal ves čas, vsake par dni. Nahaja se v isti stavbi kot njegovo stanovanje in ima samo to eno klet. Fotografije toženčevih predmetov (očitno nasilno odstranjenih iz kleti) razodevajo akutno stanje, v katerem je tem stvarem grozilo uničenje oz. odtujitev. Tudi če bi po splošnem razumevanju toženec v času, ko bi čakal sodno varstvo, zanje lahko na primer najel skladišče, to ne bi bilo enakovredno, saj je klet, za razliko od skladišča, kot del stanovanja ves čas pri roki. Toženčeva povratna akcija je bila torej nujna, saj brez nje ne bi mogel varovati in posedovati ter dnevno uživati shrambe za vsakodnevno potrebne predmete.
16.Prav tako je treba zaključiti, da je bila samopomoč glede na okoliščine primerna: toženec je ukrepal sorazmerno. Storil je namreč natanko isto, kar je predhodno storil tožnik sam, njegova reakcija je ustrezala tožnikovi akciji.
17.Ko se ocenjuje dovoljenost samopomoči glede na vse zahtevane elemente kot celoto, je primerno tehtanje položajev obeh strani v tem posestnem sporu. Ta primer je dokaj specifičen tudi zato, ker ni šlo denimo za najemno razmerje, kjer (dokaj tipično) posamezniki izhajajo iz svoje pravice in jo jemljejo v svoje roke. Tega se nikakor ne sme spodbujati, saj, kot že zgoraj poudarjeno, so izključno sodišča tista, ki so pooblaščena reševati spore med ljudmi. V našem primeru bo spor o pravici po tožnikovi tožbi rešen pred sodiščem. Primerjanje tožnikovega in toženčevega dejanskega položaja v našem primeru pokaže, da je bil tožnik tisti, ki si je vzel pravico v svoje roke in ki nesporno nikoli ni imel mirne posesti nad sporno kletjo, toženec pa jo je na drugi strani mirno užival 50 let. Tožnik bi posest moral pridobiti na zakonit in miren način, primarno od svojega pravnega prednika, ali pa bi jo od toženca zahtevati po sodni poti. S svojo povratno akcijo toženec tožniku tudi ni povzročil nobene posebej neugodne situacije ali škode, saj, kot že rečeno, tožnik ni navedel, da bi klet že sam ali preko svojega najemnika v vmesnem času tedna dni vzel v dejansko uporabo in jo užival v skladu z njenim namenom.
18.Dejstvo, da je dober teden zatem, ko je tožnik vlomil v klet, ki jo je imel v mirni posesti toženec, slednji od tožnika kot vicioznega posestnika sam vzel nazaj, je treba torej glede na vse okoliščine primera izjemoma šteti kot dovoljeno (takojšnjo, nujno in primerno) ofenzivno samopomoč.
19.Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odst. 365. v zvezi s 3., 4. in 5. al. 358. čl. ZPP spremenilo izpodbijani del sklepa tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo v celoti.
20.Posledica spremembe odločitve o glavni stvari je tudi sprememba stroškovne odločitve; po 1. odst. 154. čl. ZPP je tožnik tisti, ki mora toženki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi. Za zastopanje pred sodiščem prve stopnje se priznajo sledeče postavke: odgovor na tožbo, pripravljalna vloga, zastopanje na naroku, urnina, odsotnost iz pisarne, skupaj 790 tč., za pritožbo pa priglašenih 375 tč. po veljavni odvetniški tarifi za sestavo in 180 EUR sodne takse. Skupni znesek toženčevih stroškov v breme tožnika je 879 EUR, kar mora slednji plačati v roku 8 dni (4. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku).
-------------------------------
1Prim. npr. sklep VSL II Cp 4064/2011, kjer je sodišče v primeru podobnega motilnega ravnanja štelo za prepočasno reakcijo po dveh mesecih, in sklep VSL II Cp 75/2015, ko je sodišče samopomoč (odstranitev količkov) v roku 3 dni štelo za pravočasno oz. dovolj takojšnjo.
2Za razliko od prejšnjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (2. odst. 78. čl. ZTLR), ki je na ta način preveč stimuliral samovoljno izvrševanje pravic.
Tako tudi v primerjalnem pravu, npr. v Nemčiji, glej npr. odločitev AG München, z dne 27.06.2017 - 461 C 9942/17.
Prim. Vrenčur, v Juhart et al., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 204, str. 189, ki navaja taka stališča tudi iz nemške sodne prakse in teorije.
Zadeva VSL II Cp 613/2018, ki je ena redkih, a pogosto navajanih, nanjo pa se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.
Glej v Gavella: Posjed stvari i prava, Narodne novine, Zagreb 1990, stran 120. Glej čl. 27. Zakon o vlasništvu i drugim stvarnim pravima (Tko ima pravo na zaštitu posjeda, smije svoj posjed zaštititi za vrijeme trajanja rokova iz članka 21. stavak 3. ovoga Zakona i silom od onoga tko mu posjed samovlasno oduzme ili ga u posjedovanju uznemirava, ako je to nužno jer bi sudska pomoć stigla prekasno, a opasnost je neposredna, ali samo ako za zaštitu svoga posjeda ne primjeni silu veće jakosti nego li je primjerena okolnostima (dopuštena samopomoć). Prim. tudi § 344 ABGB (ODZ); K pravicam posesti spada tudi pravica, braniti se v svoji posesti, in, ako bi sodniška pomoč prišla prepozno, silo odbijati s primerno silo (§ 19).
Tako npr. OGH 1 Ob 26/91.
Tako izrecno tudi OGH 10 Ob 34/17y.
To pritožbeno sodišče je že v zadevi II Cp 75/2015 navedlo: "Izkazani morajo biti vsi elementi iz 31. člena SPZ, ki jih je treba ugotoviti in oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, saj se je treba izogniti pretiranim pravnim absurdom, saj vicioznemu posestniku ni mogoče v vseh pogledih dati tako kvalitetno posestno varstvo kot poštenemu posestniku stvari, posebej ob upoštevanju narave navedenega instituta, ki je zgolj začasne narave, da se uredijo posestna stanja. V tem okviru je treba upoštevati tudi splošno pravno načelo, da nobena stranka ne sme zlorabljati pravic za nedopustna ravnanja".
Glej Vrenčur, prav tam, str. 188.