Jedro

To posojilo je tako imenovano kapitalsko posojilo, ki ni prepovedano in ga je treba izpolniti tako, kot glasi (prvi odstavek 125. člena OZ). Tudi 498. člen ZGD-1 takega kapitalskega posojila ne prepoveduje, le ureja razmerje med družbo (posojilojemalko) in družbenikom (posojilodajalcem), če se nad družbo začne stečajni postopek. Zaradi stečaja se tudi ni spremenila pravna značilnost teh terjatev. Zakonska posledica stečaja je bila le ta, da v razmerju do stečajnega dolžnika terjatev dobila naravo podrejenih terjatev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba (III. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, hkrati pa mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 11.695,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po nastanku zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (I.) zaradi umika tožbe ustavilo postopek za zakonske zamudne obresti od zneska 44.440,61 EUR od 1. 1. 2011 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 320.320,90 EUR od 1. 5. 2010 dalje do plačila; (II.) dovolilo spremembo tožbe, to je povečanje zahtevka za znesek 21.022,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 dalje do plačila; (III.) ugotovilo, da na dan začetka stečajnega postopka 14. 1. 2014 obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.502.533,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2014 dalje do plačila ter (IV.) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 18.248,15 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo (III. in IV. točka izreka). V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vsebino dogovora pravdnih strank glede pokrivanja obveznosti družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je prezrlo konsistentni in prepričljivi izpovedbi A. G. in T. G. Sodišče prve stopnje je arbitrarno, izven razpravnega načela razlagalo pomen terminskega plana in to v nasprotju z besedilom sklepa skupščine in v notarskem zapisniku podane volje obeh strank. Zmotno je uporabilo pravilo o subjektivni subrogaciji (1018. člen OZ-a) glede obveznosti po kreditni pogodbi X št. 3068/1170011/MM, kot tudi ni upoštevalo, da je bila tožeča stranka dolžna družbi A. d. o. o. zagotoviti zadosten kapital in je šlo pri pogodbi z dne 14. 4. 2010 v bistvu za dokapitalizacijo družbe A. d. o. o. Pravdni stroški so zajeti že v glavnici 2.502.533,60 EUR, saj je to terjatev, ki jo je tožeča stranka skupaj s pravdnimi stroški v znesku 24.752,11 EUR (III. točka izreka prijave terjatve) prijavila v stečajnem postopku zoper toženo stranko, zato je vsebovana v glavnici in je ni dopustno toženi stranki dvakrat naložiti v plačilo, torej še v IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila nadaljnje stroške pravdnega postopka. Pritrjuje sodišču prve stopnje glede razlage sklepa št. 2, sprejetega na skupščini A. d. o. o., in zavrača pritožbeno razlago, da se je ta sklep nanašal izključno na terjatve, ki naj bi bile navedene v terminskem planu ter izključno na tiste, ki bodo nastale v prihodnje. Obligacija je bila dovolj določena že s tem, ko je bilo določeno, da bosta družbenika (stranki tega postopka) v bodoče zapadle terjatve krila v razmerju njunih poslovnih deležev, torej tožeča stranka do 1/3, tožena stranka pa do 2/3. Obveznosti zapadejo v plačilo na dan, ko je njeno izpolnitev mogoče tudi sodno zahtevati. Nobena od obveznosti, na katere se nanaša izpodbijana sodba, ni zapadla pred dnevom skupščine 17. 12. 2009. Izvajanje tožene stranke, da je šlo za že zapadle terjatve, je nesmiselno. Predvsem pa je bila dolžnost obeh družbenikov, da poskrbita za koristi družbe A. d. o. o. Prav zato je bil ta sklep sprejet kot skupščinski sklep na skupščini družbe A. d. o. o. Tudi ni utemeljena pritožba glede stroškov. Tožeča stranka je v vlogi z dne 15. 1. 2015 postavila zahtevek in izrecno navedla, da pravdni stroški predhodne pravde, ki še niso bili odmerjeni, niso predmet zahtevka, in da gre za stroške stečajnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo: 1.) terjatve, ki jo je do tožene stranke dobila iz naslova regresa, do katerega je upravičena kot plačnica obveznosti A. d. o. o. X banki v znesku 1.999.999,00 EUR. Od tožene stranke je zahtevala plačilo 1.333.332,66 EUR, kolikor znaša 2/3 plačanega zneska. Tožena stranka je za zavarovanje svoje regresne obveznosti tožeči stranki tudi zagotovila zavarovanje terjatve s pogodbo o ustanovitvi hipoteke; 2) terjatev iz naslova obveznosti družbe A. d. o. o., ki so zapadle po skupščini z dne 17. 12. 2009. Gre za obveznosti iz osmih kratkoročnih kreditnih pogodb v skupnem znesku glavnice 625.146,82 EUR s pripadki (skupaj 778.397,50 EUR).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, ki pritožbeno niso sporna: - pravdni stranki sta družbenici A. d. o. o., s poslovnimi deleži v razmerju tožeča stranka 1/3, tožena stranka 2/3; - nad A. d. o. o. je bil dne 20. 12. 2010 začet stečajni postopek; - pravdni stranki sta kot družbenika A. d. o. o. dne 17. 12. 2009 na skupščini družbe v obliki notarskega zapisnika sklenili sporazum, ki se glasi: družbenika soglašata, da bosta v bodoče zapadle obveznosti družbe A. d. o. o. krila sorazmerno velikosti lastnega poslovnega deleža ter v skladu s terminskim planom, ki ga je v ta namen pripravil direktor A. d. o. o. in ki je kot priloga sestavni del tega sklepa. Družbenika se obvezujeta do 30. 4. 2010 obnoviti kreditne pogodbe, ki sta jih kot kreditodajalca sklenila z družbo A. d. o. o., tako da bo za oba veljala ista obrestna mera in ne bo obračunanih zamudnih obresti. Vse obveznosti iz naslova terjatev in kreditov uravnavata družbenika na dan 30. 12. 2009 sorazmerno velikosti poslovnih deležev (2:1)... (v nadaljevanju: Sklep št.2).

Pritožbeno ni več sporno, da gre pri posojilni pogodbi št. 3068/111700111/MM za kreditno pogodbo družbe A. d. o. o., in je pri zapisu v notarskem zapisniku pogodbe št. 3068/111700111/MM prišlo do očitne pisne napake.

8. Vprašanje, ki je tudi predmet pritožbenega postopka, je, ali se sklep št. 2 nanaša le na tiste obveznosti A. d. o. o., ki so nastale v bodoče (torej po skupščini družbe), kar zatrjuje tožena stranka, ali pa na vse bodoče zapadle obveznosti družbe A. d. o. o., kot to trdi tožeča stranka (torej tudi na obveznosti, ki izvirajo iz že danih poroštev oziroma že sklenjenih pravnih poslov).

9. Pogodba je avtonomno pravo pogodbenih strank. Zato jo je treba uporabiti kot pravo in njeno vsebino, potem ko je ugotovljena, razlagati s pravili za razlago materialnega prava (VS RS sklep III Ips 23/2006 z dne 25. 2. 2008). Ugotavljanje, v kakšnih okoliščinah je bila pogodba sklenjena, kaj sta z njo stranki zasledovali oziroma kakšen je bil skupni namen pogodbenih strank kot del poslovne podlage in kakšna je vsebina pogodbe, je dejansko vprašanje (VS RS sodba II Ips 954/2007 z dne 18. 6. 2008). Sporno je tisto pogodbeno določilo, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem je izoblikovano, objektivno vzeto omogoča več različnih razlag. Zgolj subjektivno dojemanje strank pri tem ne igra nobene vloge (VS RS sodba III Ips 17/2015 z dne 19. 7. 2016).

10. Sodišče se je pri razlagi pogodbenega določila pravilno oprlo na prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V okviru trditvene podlage je moralo sodišče upoštevati, da bodoče zapadle terjatve obsegajo tudi tiste terjatve, ki nastanejo v bodoče.1 Pogodbena določba, da bosta družbenici bodoče zapadle obveznosti družbe A. d. o. o. krili sorazmerno velikosti poslovnega deleža, je torej jasna toliko, da zajema bodoče terjatve. Vprašanje je, ali se nanaša tudi na terjatve iz kreditnih pogodb in ali so te, ki jih tožeča stranka vtožuje, bodoče zapadle terjatve v smislu sklepa št. 2. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da "bodoče zapadle obveznosti" po objektivnem kriteriju ni mogoče razumeti drugače kot tiste, ki bodo zapadle v prihodnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo kontekst zadeve. Navedlo je, da tako razumevanje izraza "bodoče zapadle obveznosti" izhaja tudi iz drugih delov notarskega zapisnika. Tako je upoštevalo, da nikjer v zapisniku ni navedeno, da bi se ta dogovor nanašal le na bodoče "nastale" obveznosti, torej na obveznosti, ki v času sklenitve dogovora še niso nastale ali obstajale; povsod se omenja le bodoče zapadle obveznosti. Nikjer v zapisniku tudi ni zapisano, da se sklep št. 2 ne nanaša na že dana poroštva in že nastale obveznosti. Da je bil tak tudi dejanski namen strank, je sodišče tudi povsem pravilno zaključilo iz pričevanja A. G., ki je bil v času skupščine uslužbenec tožeče stranke in direktor A. d. o. o. Ta je v bistvenem povedal, da je bila ta skupščina sklicana prav zato, ker A. d. o. o. ni bila likvidna. Ustanovljena je bila kot projektna firma, a kreditnih obveznosti ni bila več zmožna odplačevati. Ravno zato je bil sklenjen dogovor, ki je veljal tako za obveznosti za nazaj kot za naprej.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot bodoče zapadle obveznosti razumelo bodisi obveznosti, ki so nastale pred skupščino, pa so zapadle v prihodnosti (to je po skupščini), bodisi obveznosti, ki so nastale v prihodnosti (to je po skupščini). Zapadle so tiste obveznosti, pri katerih je potekel rok za njihovo prostovoljno izpolnitev, posledica zapadlosti pa je nastop upnikovega upravičenja, da terjatev (do A. d. o. o.) sodno uveljavlja. Pod sklep št. 2 pa sodijo tudi obveznosti po pogodbah o kratkoročnih kreditih z dne 26. 9. 2008 (A9), 5. 1. 2009 (A11), 16. 5. 2008 (A13), 19. 3. 2008 (A15), 13. 11. 20107 (A17), 17. 5. 2005 (A19). Pritožnica temu nasprotuje, navajajoč, da podaljšanje roka za vročilo kreditov ne more imeti učinka na razmerje med pravdnima strankama, saj tožena stranka ni imela vpliva na podaljševanje posojilnih pogodb. Tako bi lahko A. d. o. o. na toženo stranko prevalila vse obveznosti, ne da bi imela sama na to možnost vplivati. Ta pritožbeni argument po prepričanju višjega sodišča glede tožeče stranke in zgoraj citiranih posojilnih pogodb ni utemeljen. Tudi ne upošteva, da sta se stranki v drugem odstavku sklepa št. 2 obvezali do 30. 4. 2010 obnoviti kreditne pogodbe, ki sta jih kot kreditodajalki sklenili z A. d. o. o., tako da bo za obe veljala ista obrestna mera in ne bo obračunanih zamudnih obresti, vse obveznosti iz naslova terjatev in kreditov pa uravnavata družbenici na 30. 12. 2009 sorazmerno velikosti poslovnih deležev (2:1). Upoštevajoč povedano po A. G., ki je povedal, da je bila skupščina sklicana zato, da sta družbenika delovala v razmerju 2:1, da je to veljalo tako za obveznosti za nazaj kot za naprej, dogovor pa je bil dosežen, ker je zmanjkovalo denarja za servisiranje kreditov, največji problem so bile zamudne obresti, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so terjatve iz posojilnih pogodb, skupaj z aneksi (vsi sklenjeni na dan 28. 12. 2009 z rokom podaljšanja na 30. 4. 2010), terjatve iz sklepa št. 2. Iz izpovedbe priče A. G. torej izhaja ravno nasprotno od tega, kar zatrjuje pritožnica.

13. Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo odločilen ugovor tožene stranke, da bi bilo v nasprotju s pravno varnostjo in prepovedjo zlorabe pravic, če bi obveljala razlaga, da bi lahko ena stranka prosto določala, katere so bodoče zapadle obveznosti in katere ne. Pritožbeno je zato izpostavljeno tudi pričanje pritožničinega zakonitega zastopnika, ki je povedal, da ni bilo mišljeno, da bodo v dogovor spadale tudi kreditne pogodbe, sklenjene pred skupščino 17. 12. 2009, pa bi zaradi aneksov zapadle v plačilo kasneje. Vendar glede na povedano, neutemeljeno.

14. Pomembno je, da je šlo za dogovor med družbenikoma, ki se je nanašal na zagotavljanje solventnosti dolžnika (kar je bila tudi poslovna podlaga pogodbe; glej 39. člen OZ). Stranki sta se zato obvezali kreditne pogodbe z A. d.o.o. obnoviti. Zato je edina logična razlaga ta, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje: da je pomembna zapadlost terjatve in ne nastanek terjatve (obveznosti) ter da so terjatve iz omenjenih osmih kreditnih pogodb zajete v sklepu št. 2. 15. Tudi po prepričanju višjega sodišča je pri določitvi predmeta obveznosti pri dogovoru o kritju bodoče zapadlih obveznosti bistvo v pravkar povedanem in ne v terminskem planu, ki naj bi ga sestavil direktor A. d. o. o. in je v sklepu št. 2 naveden kot sestavni del tega sklepa. Pritožnica temu namenja večji del pritožbe, očitno z namenom, da poudari njegov pomen (kot kumulativnega pogoja) za dolžnost tožene stranke za kritje obveznosti. Tudi v tem delu neutemeljeno.

16. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba terminski plan razlagati tako, kot sta izpovedala tudi A. G. in A. Z., to je, da je šlo za plan oziroma načrt prikazovanja časovnega okvira aktivnosti, ki so potrebne za uresničitev določenega cilja, sam terminski plan pa ni ustvarjal obligacij. Obligacijo sâmo sta stranki konkretno opredelili že v sklepu št. 2: da bosta bodoče zapadle obveznosti (A. d. o. o.) krili v sorazmerju z velikostjo lastnega poslovnega deleža. Terminskemu planu, četudi sklepu št. 2 ni bil priložen, ni mogoče pripisati takšnega pomena, kot ga zatrjuje pritožnica, to je v smislu pogoja za veljavnost dogovora oziroma zaveze pravdnih strank. Sodišče prve stopnje s tem, ko je terminskemu planu v sklepu št. 2 dalo manjši pomen, oziroma prav rečeno: mu je vzelo vsakršni pomen, še ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP), kot to zatrjuje pritožnica.

17. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da obstoji obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz naslova izpolnjenega po poroštveni pogodbi za kreditno pogodbo št. 3068/111700111/MM. Poleg razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (glej točko 14 obrazložitve na 15. strani) in s katerimi se višje sodišče v celoti strinja, višje sodišče dodaja še naslednje.

18. Da ima tožeča stranka regresni zahtevek zoper toženo stranko iz naslova izpolnjene poroštvene pogodbe h kreditni pogodbi med A. d. o. o. in X, oziroma v sorazmerju, kolikor odpade nanjo glede na njen poslovni delež, jasno izhaja iz tretjega odstavka sklepa št. 2.2 Ni sporno, da je tožena stranka zavezo iz pogodbe o zavarovanju izpolnila 25. 1. 2010, in sicer s sklenitvijo Pogodbe o ustanovitvi hipoteke. Posledično je tožeča stranka obnovila poroštvo za posojilo A. d. o. o. tako kot je to ugotovilo sodišče na strani 15 obrazložitve. S tem je bil tudi izpolnjen sklep št. 5. Že iz povedanega izhaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o obveznosti toženkinega regresiranja poroštvene izpolnitve poroka Y d. o. o. (prvi odstavek 125. člena OZ in 239. člen OZ).3

19. Pritožnica glede pogodbe o kratkoročnem kreditnem posojilu z dne 14. 4. 2010 navaja, da ta znesek predstavlja, kot izhaja iz njenega 1. člena, znesek dokapitalizacije. Zato bi moralo sodišče zahtevek v tem delu zavrniti, ker je družbenikova obveznost zagotoviti kapital, ne pa prevaliti na drugega družbenika. Tožena stranka se ni zavezala, da bo prevzemala tožničina finančna bremena dokapitalizacije A. d. o. o. 20. Pritožnica v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje (v 16 točki obrazložitve), da dokapitalizacija, ki je bila dogovorjena v sklepu št. 5, kasneje v letu 2010 (na skupščini aprila 2010) ni bila izvedena, zato sta A. d. o. o. in tožeča stranka že plačani znesek neuspele dokapitalizacije, ki ga A. d. o. o. zaradi blokade računa ni mogla vrniti tožeči stranki, opredelili kot kreditno pogodbo. To posojilo je tako imenovano kapitalsko posojilo, ki ni prepovedano in ga je treba izpolniti tako, kot glasi (prvi odstavek 125. člena OZ). Tudi 498. člen ZGD- 1 takega kapitalskega posojila ne prepoveduje, le ureja razmerje med družbo (posojilojemalko) in družbenikom (posojilodajalcem), če se nad družbo začne stečajni postopek. Zaradi stečaja se tudi ni spremenila pravna značilnost teh terjatev. Ker ZGD-1 ureja položaj, ko se nad posojilojemalcem začne stečaj, je treba v razmerju med pogodbenima strankama upoštevati tudi pravila ZFPPIPP. Zakonska posledica stečaja je bila le ta, da _v razmerju do stečajnega dolžnika_ terjatev dobila naravo podrejenih terjatev (tretji odstavek 21. člena ZFPPIPP). Zato seveda stečajni postopek nad A. d. o. o. ni mogel vplivati na obveznosti med družbenikoma v sklepu št. 2, sodišče pa je pravilno naložilo toženi stranki tudi plačilo te obveznosti v znesku 88.821,23 EUR, kot je pojasnilo v točkah 17 in 20 obrazložitve.

21. Pritožnica navaja, da so pravdni stroški tožeče stranke zajeti že v znesku terjatve, katere ugotovitev je predmet tega postopka, zato jih ne more uveljavljati še kot povračilo pravdnih stroškov. Tožeča stranka je namreč pravdne stroške (poleg glavnice s pripadki) prijavila v stečajnem postopku. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo opozorila, da je v vlogi z dne 15. 1. 2015 jasno povedala, katere terjatve uveljavlja v zahtevku in da pravdni stroški, ki še niso bili odmerjeni, niso predmet (ugotovitvenega) zahtevka.

22. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 do 26 obrazložitve pravdnima strankama natančno in jasno pojasnilo, kako je upoštevalo tožbo in spremembo tožbe. Iz pojasnjenega jasno izhaja, da v točki III izreka sodbe niso zajeti stroški tega postopka. V točki III izreka je sodišče odločilo o terjatvah iz kreditnih pogodb in regresnega zahtevka, zato pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je o stroških dvakrat odločeno.

23. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbe in odgovora na pritožbo temelji na prvih odstavkih 154. in 155. člena ZPP. Višje sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo po stroškovniku na list. št. 170, v katerem je tožeča stranka pravilno upoštevala določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).

1 Kot take "prave" bodoče terjatve, ki bi sodile pod sklep št. 2, je tožena stranka v vlogah izrecno priznala Pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 14. 4. 2010 (A7; obveznosti po tej pogodbi sicer kasneje pred sodiščem prve stopnje in sedaj v pritožbi nasprotuje iz razloga po 498. členu ZGD-1) in Pogodbo o kratkoročnem posojilu z dne 28. 12. 2009 (A8). 2 "Za zavarovanje morebitnih regresnih zahtevkov, ki bi jih družbenik Y. d. o. o. zaradi unovčenja poroštva, danega kreditodajalcu X d. d., za zavarovanje obveznosti družbe A. d. o. o., nastalih s kreditno pogodbo št. ..., utegnile imeti zoper K d. o. o., se K. d. o. o. zavezuje do 24. 10. 2010 zagotoviti zavarovanje z zastavno pravico ..." 3 Primerjaj tudi 1033. člen OZ.