Jedro

Iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik v RS zaposlen od 6. 11. 1991, iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje izhaja, da je tožniku prenehala prijava stalnega prebivališča 26. 2. 1992, vendar je imel tožnik po izbirsu prijavljeno začasno prebivališče v RS. Tožnik razlogov upravičene odsotnosti ni izkazal. Tožnikov odhod iz RS leta 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS) na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). Ugotovil je, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, zato bi moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na tožnikovo izjavo, dano na zapisnik pri Veleposlaništvu RS v ..., da mu niso podaljšali vize in da se mu je na borzi iztekel osebni dohodek, organ zaključuje, da je tožnik zapustil RS leta 1994, ker je zaradi posledic izbrisa izgubil možnost pridobitve službe. Gre za upravičeno odsotnost iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD. Zato je tožnikovo odsotnost v obdobju petih let, od leta 1994 do leta 1999, štel za tožnikovo upravičeno odsotnost. Za obdobje nadaljnjih 5 let, to je od leta 1999 do leta 2004, pa tožnik poskusov vrnitve v Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v Sloveniji ni izkazal. Od leta 1999 do leta 2004 ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje v RS, ni predložil dokazov o tem, da je za vstop v Slovenijo od leta 1999 do 2004 poskušal pridobiti vizum z namenom vrnitve v RS oziroma da ga je pridobil, ali da je v tem obdobju poskušal vstopiti v RS, pa mu je bil vstop zavrnjen. Zgolj navedbe, da zaradi situacije ni šlo, ker je bilo leta 1999 bombardiranje, ni zadosten razlog, s katerim se lahko opraviči njegova odsotnost. Prav tako se izjava tožnika, da se je poskušal vrniti leta 2001, brez navedbe kakšnih konkretnih ravnanj, da se je skušal vrniti, ne more upoštevati kot ravnanje, ki kaže na to, da se je tožnik poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Po izvedenem postopku je organ zaključil, da tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje, zato niso kumulativno izpolnjeni vsi pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

2. Tožnik je zoper navedeno prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ zavrnil kot neutemeljeno. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, pravilna. Vendar pa sam, za razliko od prvostopenjskega organa, meni, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje ne izpolnjuje že zaradi tega, ker v postopku ni izkazal razloga za upravičeno odsotnost iz RS in ne zato, ker ni izkazal poskusov vračanja v RS. Tožnik je na zapisnik pri Veleposlaništvu RS v ... izjavil, da je bil še leta 1993 zaposlen v podjetju A. in da je šlo podjetje v stečaj, zato se je prijavil na zavod za zaposlovanje. Zato ocenjuje, da tožnik zaposlitve ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, pač pa zaradi stečajnega postopka podjetja, v katerem je bil v RS zaposlen (20 let). Tožnikova odsotnost iz RS zato ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, kot je to ugotovil prvostopenjski organ. Razlog za upravičeno odsotnost iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni izkazan. Zato tudi ni bilo treba ugotavljati poskusov vračanja v RS. Tožnik je bil zaposlen še leta 1993, torej tudi po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva. Tožniku je prijava stalnega prebivališča prenehala 26. 2. 1992, vendar je imel tudi po 26. 2. 1992 prijavljeno začasno prebivališče v RS na naslovu ... od 27. 9. 1993 do 27. 9. 1994. Slovenijo je zapustil leta 1994, ker je izgubil zaposlitev. Prvič se je vrnil v Slovenijo leta 2013, tako da je iz Slovenije odsoten več kot 20 let. Tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 2. 1990 dalje. Ker tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje, tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Tožbo vlaga zaradi vseh tožbenih razlogov. Zatrjuje kršitev 14., 26. in 32. člena Ustave RS ter kršitev 8. in. 14. člena EKČP. Strinja se z zaključkom prvostopenjskega organa, da je pogoj dejanskega življenja za prvih pet let odsotnosti iz RS (to je od leta 1994 do leta 1999) izpolnjen; meni pa, da je napačen in očitno preuranjen zaključek prvostopenjskega organa, da v drugem petletnem obdobju naj ne bi izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v tem petletnem obdobju skušal vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS. Takoj po izteku vize leta 1996 in 1997 je poskušal vstopiti v RS, vendar ni mogel, kot tudi ne v letu 1999. Leta 2001 se je poskušal vrniti v RS, vendar mu je bilo to onemogočeno, saj je za vstop v RS in za bivanje v njej potreboval vstopni vizum, za pridobitev le-tega pa je potreboval garantno pismo, ki ga ni mogel pridobiti. Dejstvo, da ni vložil vloge za vizum, ne zadošča za sklep upravnega organa, da v tožnikovem primeru ne obstajajo ravnanja, ki izpričujejo, da se je času odsotnosti poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Dejansko je prvič prišel v Slovenijo leta 2013. Sklicuje se na sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 1930/2012-12 z dne 19. 6 2013, št. I U 230/2012 z dne 19. 6. 2013 in št. I U 114/2015 z dne 16. 3. 2016. Opozarja tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić. Navaja, da je prevalitev dokaznega bremena na tožnikova ramena, namesto da bi dokazno breme nosila toženka, ki je povzročila nezakonito in neustavno tožnikovo osebno stanje, protiustavna. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo UE Ljubljana odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v uvodoma navedeni drugostopenjski odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim tujcem, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli; kot tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 8. Po prvem odstavku 1č. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

9. Po drugem odstavku 1č. člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna. Pravilnost odločitve namreč podatki v spisu potrjujejo. Iz podatkov v spisu in sicer iz tožnikove delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik zaposlen v podjetju A. od 19. 10. 1973 do 6. 11. 1991. Delovna knjižica je javna listina in dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 169. člena ZUP). Zato ni točna navedba v drugostopenjski odločbi, da je bil tožnik zaposlen tudi še po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in to tudi ne izhaja iz njegove izjave na zaslišanju. Iz uradne evidence o dovoljenjih za prebivanje izhaja, da je tožniku prijava stalnega prebivališča res prenehala 26. 2. 1992, vendar pa je imel tožnik tudi še po tem datumu (po 26. 2. 1992) in sicer od 5. 6. 1992 do 5. 6. 1993 in od 27. 9. 1993 do 27. 9. 1994 prijavljeno začasno prebivališče v RS, na naslovu ... Tožnik je na zaslišanju povedal, da je zapustil Slovenijo leta 1994, ko ni več imel dovoljenja za prebivanje in se mu je na borzi iztekel osebni dohodek. Navedeno daje podlago za ugotovitev, da tožnikov odhod iz Slovenije leta 1994 ni bil posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in da tožnik razlogov upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD ni izkazal, kot je to pravilno ugotovil drugostopenjski organ. To pa daje podlago za zaključek, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 ne izpolnjuje in da posledično tudi ne izpolnjuje vseh pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

11. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljeno. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ tudi pravilno uporabil materialno pravo. Po presoji sodišča v upravnem postopku tudi sicer niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka.

12. Tožnik se ne more uspešno sklicevati na sodbo ESČP v zadevi Kurić, glede na to, da ESČP v tej zadevi ni presojalo skladnosti ZUSDDD z EKČP, pač pa se je o tem že izreklo Ustavno sodišče, ki je sprejelo stališče, da je ZUSDDD, kakršen je bil pred sprejetjem novele ZUSDDD-B, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v obravnavani sporni zadevi, sprejet prav na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da je ZUSDDD, kakršen je bil v veljavi pred sprejetjem novele, neustaven, ker določenim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja in ne ureja možnosti pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje. Takrat veljavni 1. člen ZUSDDD je bil po mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije neustaven, ker ni določno opredeljeval meril za ugotavljanje izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje (1., 2. in 3. točka izreka odločbe št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003). Omenjeno neskladje zakona z ustavnimi določbami je zakonodajalec odpravil prav z novelo ZUSDDD-B, ki je v skladu s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, med drugim, določneje opredelila nedoločen pravni pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (1.č člen ZUSDDD). To je novela ZUSDDD-B storila tako, da je določila kriterije za določitev tega pojma, opredelila pa je tudi primere upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije ter upravičen čas trajanja teh odsotnosti. Ti kriteriji (ob upoštevanju razlage Ustavnega sodišča RS v navedeni odločbi, predvsem točke B-V in B-VI) pa so bili v obravnavanem primeru upoštevani pravilno.

13. V zvezi z izpostavljenimi sodbami Upravnega sodišča RS sodišče dodaja, da je sodišče v citiranih sodbah v zvezi z ugotavljanjem pogoja dejanskega življenja v RS zavzelo stališče, da se ta pogoj presoja glede na dejanske okoliščine vsakega konkretnega primera. V konkretnem primeru je tožena stranka, glede na okoliščine konkretnega primera, pravilno ugotovila, da tožnik pogoja dejanskega življenja v RS ne izpolnjuje. Zato se tožnik na citirane sodbe ne more uspešno sklicevati.

14. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, ni moglo slediti pavšalni tožbeni navedbi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s 14., 26. in 32. členom Ustave ter 8. in 14. členom EKČP.