Jedro

Sodišče lahko v skladu s četrtim odstavkom 138. člena DZ izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti ta sprememba bistvena, saj bi se sicer izničil učinek pravnomočno razsojene stvari. Oba pogoja - spremenjene razmere in korist otroka - morata biti podana kumulativno.

Zgolj dejstvo odraščanja ni tista bistvena spremenjena okoliščina, ki utemeljuje spremembo pravnomočne odločitve o varstvu in vzgoji, saj skupno starševstvo ni naravna posledica odraščanja otroka. Za spremembo pravnomočne odločitve o varstvu in vzgoji morajo biti podane bistvene spremembe okoliščin, v katerih je otrok odraščal.

Če imata in dokler imata udeleženca težave že z uskladitvijo posameznega stika, je zelo verjetno, da skupno starševstvo ne bo funkcioniralo in ne bo v korist otroka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1.Stranki sta nekdanja zunajzakonska partnerja, ki imata hči A. A., rojeno 2017. Po razpadu zveze sta sklenili poravnavo, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v X. IV P 301/2017 z dne 24. 8. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 809/2021 z dne 20. 9. 2021; s to poravnavo je bila hči dodeljena materi, urejeni so bili stiki in predlagatelju (očetu) naložena preživnina, ki trenutno znaša cca 450 EUR mesečno.

2.Oče je leta 2023 vložil predlog za spremembo zgoraj navedenih pravnomočnih sodnih odločb. Predlagal je skupno starševstvo, kot spremenjene razmere pa je navedel, da je hči starejša in da ni več toliko navezana na mamo. Nato je na naroku dne 27. 10. 2023 zahtevek spremenil tako, da zahteva dodelitev deklice izključno njemu.

3.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim s sklepom zavrnilo: predlog za skupno starševstvo (I. točka izreka); predlog za predodelitev deklice očetu (II. točka izreka); predlog za izdajo začasne odredbe glede stikov (III. točka izreka; ni pritožbeno izpodbijano) in naložilo predlagatelju, da nasprotni udeleženki povrne stroške postopka v znesku 2.761,10 EUR (IV. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

4.Zoper I., II. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje predlagatelj in med drugim navaja, da sodišče ni obrazložilo odločitve o zavrnitvi predloga za spremembo odločbe glede stikov. Predlagatelj je večkrat poudaril, da se v postopku, v katerem je bila izdana sodna odločba, katere spremembo predlaga v tem postopku, v slovenski sodni praksi še ni uporabljalo pravilo Družinskega zakonika1 o skupni vzgoji in varstvu kot osnovni in prvenstveni rešitvi. Sodna praksa se je razvijala zelo počasi, zato je še kako utemeljen razlog za spremembo odločbe glede varstva in vzgoje. Ne gre zgolj za spremembo pravne ureditve, temveč tudi s tem povezano odraščanje. Po prejšnji ureditvi je sodišče vse otroke v najzgodnejšem obdobju dodeljevalo v varstvo in vzgojo materam, kar spričo DZ ni več v največjo korist otroka, če sta oba starša primerna. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da skupno starševstvo že v osnovi ni možno, ker A. A. ni odraščala v družinski skupnosti obeh staršev. Odnos med staršema ne sme vplivati na presojo, komu od staršev bo sodišče zaupalo otroka v varstvo in vzgojo, izjema je le, ko eden od staršev nerazrešene konflikte v partnerskem razmerju prenaša na otroka tako, da s tem ogroža njegovo korist. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje kaj takega za predlagatelja ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da se komunikacija med staršema v vseh teh letih ni izboljšala. Skupna skrb za hčerko bi udeleženca prisilila k medsebojnemu spoštovanju in sodelovanju. Razdalja med prebivališči staršev ni ovira za skupno starševstvo, kvečjemu obratno. Sodišče se ni ukvarjalo s predlagateljevimi trditvami, da je razlog za predodelitev, ker nasprotna udeleženka na neprimeren način izvaja varstvo in vzgojo, in sicer tako, da z nešteto otrokovimi prostočasnimi dejavnostmi neupravičeno posega v njegove stike. Ne drži, da je A. A. med vikend stiki prepuščena v varstvo predlagateljevi partnerki in njegovim sorodnikom. Zaradi nastopov z ansamblom je predlagatelj odsoten le pozno popoldne oziroma zvečer in se vrne ponoči, ko A. A. že spi. Glede preživnine je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno, brez konkretizirane obrazložitve zaključilo, da se je spremenila zgolj struktura izdatkov za A. A. preživljanje, ne pa tudi njena višina. Glede stroškov postopka je neresničen zaključek sodišča prve stopnje, da je s spremembo predloga dodatno podaljšal postopek. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da predlagatelj s spremembo predloga neupravičeno podaljšuje postopek, bi lahko sklenilo, da spremembe ne dopusti.

5.Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

Uvodno:

7.Pritožba na več mestih navaja, da je v dokaznem postopku, s številnimi listinami, izkazano to in ono, da je predlagatelj predložil številne dokaze ipd. Takšne navedbe so nekonkretizirane. Kadar pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, mora jasno in določno navesti, katero odločilno dejstvo je napačno ugotovljeno, argumentirano kritizirati dokazno oceno sodišča prve stopnje in tudi povedati, v čem bi bila izpodbijana odločitev sodišča drugačna, če bi bilo to odločilno dejstvo drugače (pravilno) ugotovljeno.2

8.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, česar pritožba niti ne izpodbija, da lahko sodišče v skladu s četrtim odstavkom 138. člena DZ izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka, pri čemer mora biti ta sprememba bistvena, saj bi se sicer izničil učinek pravnomočno razsojene stvari (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).3 Oba pogoja - spremenjene razmere in korist otroka - morata biti podana kumulativno.

9.Predlog za predodelitev otroka drugemu staršu je lahko utemeljen, kadar drugi starš, kateremu je bil otrok poprej dodeljen, onemogoča stike tako, da jih niti ob strokovni pomoči CSD ni mogoče izvajati in če sodišče ugotovi, da bo le tako mogoče varovati korist otroka (primerjaj sedmi odstavek 141. člena DZ). Tudi ta razlog za poseg v pravnomočno določene stike je treba razlagati restriktivno, pri čemer postopek ponovnega odločanja o (že pravnomočno) določenih stikih ne sme imeti za cilj zgolj realizacijo že urejenih stikov.4

10.Predlagatelj je najprej predlagal, naj se pravnomočna odločba o dodelitvi otroka in stikih spremeni tako, da se določi skupno starševstvo, pozneje pa je predlog spremenil tako, da naj se deklica dodeli v varstvo in vzgojo izključno njemu. Predlog za skupno starševstvo implicitno izhaja iz ugotovitve, da sta oba starša (približno) enako primerna za varstvo in vzgojo otroka, medtem ko predodelitev otroka na podlagi sedmega odstavka 141. člena DZ temelji na predpostavki, da eden od staršev stike ovira do te mere, da s tem ogroža otroka. Trditev o pogojih za skupno starševstvo in trditev, da je otroka zaradi varovanja njegove koristi nujno predodeliti drugemu staršu, sta si med seboj v logičnem nasprotju, takšno nekonsistentno spreminjanje trditev in procesnih predlogov pa ne pripomore k verodostojnosti predlagatelja.

Glede skupnega starševstva:

11.Sodišče prve stopnje je za zavrnitev predloga za skupno starševstvo navedlo več razlogov; med drugim, da zgolj dejstvo odraščanja ni tista bistvena spremenjena okoliščina, saj skupno starševstvo ni naravna posledica odraščanja otroka, pač pa morajo biti za spremembo pravnomočne odločitve o varstvu in vzgoji (poudarilo pritožbeno sodišče) podane bistvene spremembe okoliščin, v katerih je otrok odraščal (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Tega zaključka pritožba konkretizirano ne izpodbija, temveč obširno razlaga, da je razlog za spremembo odločitve o dodelitvi otroka oziroma spremenjena okoliščina v smislu četrtega odstavka 138. člena DZ sprememba sodne prakse oziroma zakonodaje.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe niso utemeljene. Družinski zakonik je bil sprejet leta 2017, uporabljati pa se je začel 15. 4. 2019. Sklep Okrožnega sodišča v X., ki ga želi predlagatelj spremeniti v tem postopku, je bil izdan 24. 8. 2020 in obravnavan na pritožbeni stopnji 20. 9. 2021, torej več kot eno leto (oziroma na pritožbeni stopnji: več kot dve leti) po začetku uporabe DZ. Komentar Družinskega zakonika, na katerega se sklicuje tudi predlagateljeva pritožba, je bil izdan leta 2019, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se v slovenski sodni praksi v drugi polovici leta 2020 (ali celo drugi polovici leta 2021) še ni uporabljalo pravilo DZ o skupni vzgoji in varstvu. Te navedbe tudi niso z ničemer izkazane. Sklicevanje na odklonilno ločeno mnenje dr. B. B. z dne 17. 1. 2019 (torej še pred začetkom veljavnosti DZ), v zvezi z ustavno pritožbo, vloženo leta 2017, že zaradi teh časovnih vidikov ne more biti upoštevno. Prav tako ne morejo biti upoštevne pritožbene navedbe o dodeljevanju otrok po "prejšnji ureditvi," saj, kot že povedano, v času, ko je bila izdana izpodbijana odločba, ni več veljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (pritožbeno sodišče domneva, da je to "prejšnja ureditev," o kateri govori pritožba), temveč DZ. Tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da oče ne bi bil primeren za skupno starševstvo, ne more biti utemeljen razlog za spremembo pravnomočne odločitve.

13.Utemeljena pa je pritožbena kritika zaključka sodišča prve stopnje, da skupno starševstvo ni možno, ker A. A. ni odraščala v družinski skupnosti dveh staršev, saj je partnerska zveza udeležencev razpadla že pred A. A. rojstvom. Ta zaključek sodišča prve stopnje je brez dvoma materialnopravno zmoten. Vendar to ni bil edini razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo v podkrepitev zavrnitve predloga za skupno starševstvo, zato napačno pravno naziranje o enem od večih razlogov za zavrnitev zahtevka, ki so bili navedeni za povrh (ex abundante cautela), samo zase še ne pomeni napačnosti odločitve.

14.Zgoraj povedano v celoti velja tudi za razloge glede razdalje med prebivališči staršev. Tudi to ni bil edini razlog za zavrnitev predlagateljevega predloga, temveč le eden od večih. Obrobno pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da zadeva VSRS II Ips 8/2023, na katero se sklicuje pritožba, ni praktično enaka tu obravnavani, saj v citirani zadevi ni šlo za spremembo pravnomočno določenih dodelitve otroka in stikov, temveč je šlo za prvo odločanje o teh vprašanjih.

15.Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med udeležencema visoko konflikten odnos in da med njima ni ustrezne komunikacije, še posebej ne osebne, ki bi bila strpna in usmerjena v korist otroka, kar se v več letih ni izboljšalo.5 To je po oceni pritožbenega sodišča bistveni razlog, zakaj v tem trenutku skupno starševstvo ni možno; če imata in dokler imata udeleženca takšne težave že z uskladitvijo posameznega stika, je zelo verjetno, da skupno starševstvo ne bo funkcioniralo in ne bo v korist otroka. Pritožbene navedbe, da bi skupna skrb zagotovo prisilila udeleženca k medsebojnemu spoštovanju in sodelovanju, so zgolj ugibanje oziroma želja, ki v tem trenutku ni z ničemer objektivno podprta. Če in ko se bodo strasti med udeležencema umirile in bosta dosegla zrelo, konstruktivno komunikacijo, pa ni izključeno, da ne bi mogla biti to nova okoliščina, ki lahko vpliva na spremembo odločitve o varstvu in vzgoji.

V sodni praksi je utrjeno stališče, da se strokovno mnenje CSD v družinskih zadevah približuje izvedenskemu mnenju, zato so neutemeljene, pa tudi nekonkretizirane trditve o nestrokovnem stališču CSD glede slabe komunikacije. Ugotovitve o slabi komunikaciji in konfliktnem odnosu nehote potrjuje tudi sama pritožba, ki na več mestih obširno opisuje dogajanja v preteklosti, na primer med epidemijo covid-19, ki je, kot je splošno znano, bila razglašena v letu 2020 in v začetku leta 2021 (še pred izdajo odločbe, ki jo predlagatelj želi spremeniti).

Glede predodelitve otroka:

17.Že uvodoma je bilo pojasnjeno, kakšni so pogoji za predodelitev otroka po sedmem odstavku 141. člena DZ. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), da ni izkazano, da bi nasprotna udeleženka onemogočala stike, saj je tudi predlagatelj stike večkrat odpovedoval brez kakršnekoli navedbe razloga. Zmotno je pritožbeno stališče, da ni pomembno, zakaj je predlagatelj odpovedoval stike. Pri presoji vprašanja, ali eden od partnerjev drugemu onemogoča stike, je treba vselej ugotoviti, zakaj se določeni stiki niso izvedli; če se niso izvedli zato, ker jih je drugi partner (brez utemeljenega razloga) odpovedal, to ne more iti na rovaš partnerja, ki se mu očita onemogočanje stikov. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, da je otroku v korist, če se stiki izvajajo v predvidljivih zaporedjih, če se upošteva otrokovo siceršnjo dnevno rutino in da je bila A. A. ob očetovi odpovedi stika potrta, česar pritožba konkretizirano niti ne izpodbija.

18.Pritožba na več mestih navaja, da je nasprotna udeleženka predlagateljevi materi in partnerki prepovedala, da v primeru predlagateljeve zadržanosti prevzameta A. A. iz vrtca. V zvezi s tem pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da A. A. ne hodi več v vrtec, temveč v drugi razred osnovne šole, torej gre za pretekle dogodke, ki na izvajanje stikov v prihodnje ne morejo imeti nobenega vpliva. S sodno odločbo se stiki urejajo za naprej. Zato ta okoliščina (prepoved prevzema iz vrtca) ni odločilno dejstvo in sodišče prve stopnje s tem, ko o tem dejstvu ni navedlo razlogov, ni storilo nobene procesne kršitve.

19.Pritožba sploh ne zatrjuje, da bi predlagatelj v zvezi z izvajanjem stikov zaprosil za strokovno pomoč CSD (primerjaj sedmi odstavek 141. člena DZ), ki ne bi bila uspešna, kar je eden od predpogojev za predodelitev otroka po navedenem členu. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in spisa je razvidno, da so stiki odpadli le nekajkrat, večinoma pa so se izvajali v redu, tudi s prenočevanjem.6 Že ta ugotovitev zadošča za zaključek, da nasprotna udeleženka stikov ne onemogoča v takšni meri, da bi bilo koristi otroka v zvezi s stikovanjem mogoče varovati le s spremembo pravnomočne odločitve o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo (primerjaj sedmi odstavek 141. člena DZ).

20.Pritožba celovite slike dogajanja v zvezi s stiki ne more omajati z izpostavljanjem posameznih primerov, ki so se dogajali skozi daljše obdobje. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je tudi nasprotna udeleženka občasno (brez utemeljenega razloga) odpovedala stike; pritožbene navedbe, da naj bi nasprotna udeleženka stike, "preprečila" in ne "odpovedala," so zgolj pritožnikovo naziranje, ne pa zanesljivo ugotovljeno dejstvo. Bistvena ugotovitev je, da je določeno število stikov odpadlo tako po krivdi nasprotne udeleženke kot tudi po krivdi predlagatelja; še bolj pomembno pa je, da se je večina stikov v redu izvedla.

21.Razlogi za predodelitev otroka so opredeljeni v sedmem odstavku 141. člena DZ in mednje ni mogoče uvrstiti očitka, da naj bi nasprotna udeleženka zaupano ji A. A. varstvo in vzgojo izvajala na neprimeren način, z domnevno preštevilnimi dejavnostmi. Zato se do teh predlagateljevih navedb sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno opredeliti, saj ne gre za odločilno dejstvo. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na podlagi česa je naredilo dejanske zaključke, da predlagatelj hčerke večkrat ni vozil na zunajšolske aktivnosti, da jo je prevzemal v šoli pred zaključkom vseh obveznosti in da ni dopuščal, da bi se udeležila praznovanj rojstnega dne, s čimer ni ravnal v otrokovo korist, vendar pa pritožba ne trdi, da se to sploh ne bi dogajalo. Predlagateljeva čustveno nabita navedba, da nasprotna udeleženka "ekstremno pretirava z raznimi prostočasnimi udejstvovanji hčerke," je zgolj navedba oziroma mnenje predlagatelja. Sodišču se ni treba opredeliti do prav vsake navedbe in izjave, temveč mora zapisati razloge o odločilnih dejstvih. Katera so odločilna dejstva v zvezi s predlogom za predodelitev otroka, je bilo že zgoraj pojasnjeno. Zato so nepomembne pritožbene navedbe v zvezi s posameznimi okoliščinami izvajanja stikov in posameznimi neizvedenimi stiki (na primer navedbe o tem, da je predlagatelj kot glasbenik sam presodil, da A. A. še ne kaže interesa za glasbeno pripravnico; da zaradi udejstvovanja v C. oktetu predlagatelj le občasno ni mogel pravočasno prevzeti A. A. iz vrtca;7 ali je A. A. med vikend stiki prepuščena predlagateljevim sorodnikom; v katerem času dneva je predlagatelj odsoten zaradi koncertov z ansamblom), saj nič od tega ne izkazuje okoliščin iz sedmega odstavka 141. člena DZ.

Glede spremembe stikov:

22.Res je, kar navaja pritožba, da sodišče prve stopnje ni posebej obrazložilo, zakaj ni utemeljen predlog za spremembo stikov. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagatelj, razen zelo splošnih navedb, da bi bilo več stikov z očetom A. A. v korist, ni podal konkretiziranih trditev, kako in zakaj bi bilo treba spremeniti stike, temveč je svoj predlog za (korenito) spremembo stikov in preživnine podal v zvezi s predlogom za skupno starševstvo oziroma za predodelitev otroka.

Glede preživnine:

23.Res je tudi, da je sodišče prve stopnje zgolj na kratko in posplošeno obrazložilo zavrnitev predloga za spremembo preživnine, vendar drugačne obrazložitve niti ni moglo podati, saj tožnik v zvezi s spremembo preživnine ni podal trditev, ki bi omogočale presojo tega dela predloga ločeno od predloga za skupno starševstvo oziroma predodelitev otroka. V sodni praksi je utrjeno stališče, da znižanje preživnine otroku ni v korist, zato pri odločanju o znižanju preživnine ne veljajo posebna procesna pravila družinskih postopkov, ki so namenjena varstvu koristi otroka (npr. ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov po uradni dolžnosti). Zato mora tisti, ki predlaga znižanje preživnine, podati trditve in predložiti dokaze tako o potrebah preživninskega upravičenca kot o zmožnostih preživninskih zavezancev. Predlagatelj o svojih prihodkih ni podal nobenih konkretiziranih trditev, prav tako ni podal trditev o tem, koliko zasluži njegova partnerka, niti o tem, kakšni in kateri stroški mu sedaj nastajajo zaradi rojstva drugega otroka. Glede na tako pomanjkljive navedbe je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne tudi predlog za spremembo preživnine, pravilna.

Sklepno in stroški:

24.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je odločitev o stroških arbitrarna in kaže na osebno zamero razpravljajoče sodnice. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da o stroških postopka za varstvo koristi otroka odloči po prostem preudarku (101. člen Zakona o nepravdnem postopku8). Predlagatelj z nobenim od zahtevkov ni uspel in že to dejstvo bi upravičevalo odločitev, da je dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške. Dejstvo, da je (trditveno nekonsistentno) spreminjal svoj zahtevek in s tem podaljševal postopek, je le dodaten argument. Navedbe, da naj bi se zamera sodnice vlekla od naroka 8. 4. 2024, ko je predlagateljeva pooblaščenka izrazila predlagateljevo razočaranje nad dotedanjim delom sodišča in CSD, razpravljajoča sodnica pa je od nje zahtevala, da se opraviči, teh zaključkov ne morejo spremeniti. Zgolj obrobno pritožbeno sodišče pripominja, da takšno formalno (s strani kvalificirane pooblaščenke, na zapisnik) izražanje "nezadovoljstva" nad delom sodišča nima nikakršne procesne vrednosti in v ničemer ne pripomore k uspehu v postopku.

25.Glede na vse povedano in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku9 v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

26.Predlagatelj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa tudi ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (101. člen ZNP-1 v zvezi s 165. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

4Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 426.

4N. Weber, komentar 141. člena DZ v: M. Čujovič et. al., Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 439, 441-442.

5Iz spisa je razvidno, da je konflikt med staršema še vedno intenziven; starša imata velike težave že pri dogovarjanju za preložitev ali spremembo posameznega stika, čemur se nato posveča cele strani pripravljalnih vlog in se v postopku tak (objektivno gledano majhen) zaplet oziroma nesporazum obširno pretresa. Na naroku 31. 5. 2024 predlagatelj ni ustregel prošnji nasprotne udeleženke za prestavitev enega stika. V vlogi z dne 14. 6. 2024 je sam priznal, da včasih ne odgovarja na klice oziroma SMS sporočila nasprotne udeleženke, tudi ko se tičejo izvedbe stikov.

6V 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno, da je v letu in pol odpadlo cca 20 stikov. Stiki se izvajajo dvakrat tedensko, torej cca osemkrat mesečno ali (če upoštevamo zgolj šolsko leto, ker so med počitnicami in prazniki stiki izvajajo drugače) cca 80-krat letno.

7Z navedbo, da se je to zgodilo "le občasno," pritožnik negira svoje poprejšnje trditve, da nasprotna udeleženka s tem, ko njegovi materi in partnerki ni dovolila prevzeti A. A. iz vrtca, onemogoča stike.

8Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1.

9Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 138, 138/4, 141, 141/7 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 101

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.