Jedro

Čeprav delavec v času pripravljenosti opravi kakšno delovno nalogo, se ta čas ne šteje za nadurno delo, ampak v delovni čas, za katerega pa je tožnik prejel polno plačilo.

Če je podano očitno nesorazmerje med uspehom obeh strank, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in delno ustavilo postopek (I. in II. točka izreka) in s sodbo toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanja pri plači za čas varovanja državne meje in straže v zneskih, ki so razvidni iz III. točke izreka, za posamezne mesece pa je zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je zahtevek za plačilo nadurnega dela (IV. točka izreka) in odločilo, da mora tožnik toženki povrniti 2,34 EUR stroškov postopka (V. točka izreka).

2.Zoper IV. in V. točko izreka se pritožuje tožnik. Uveljavlja, da je dovolj konkretiziral svoje navedbe glede opravljenega nadurnega dela. Navajal je, da je z delom pričel ob 7:45 uri. Do 8:00 je opravljal primopredajo, z delom pa je končal naslednji dan, pri čemer je ponovno od 7:45 ure do 8:00 ure opravljal primopredajo. Opravljal je varovanje objekta z nadzorom kamer, skrbel za prijavnico, odpiral vrata, poročal o straži, vstopih in izstopih, alarmih in izrednih dogodkih. Delo je opravljal 24 ur in 15 minut, zato mu za ta čas pripada plačilo v višini 130 %. Toženka je po vloženi tožbi delo reorganizirala tako, da se sedaj opravlja le v 12 urnih izmenah. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je tožnik imel delo razdeljeno na 12 ur dela in 12 ur pripravljenosti, da je svoje naloge opravljal tudi v času pripravljenosti, nato pa v nasprotju s to ugotovitvijo zavrne zahtevek za plačilo nadur (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Neživljenjsko je stališče, da bi se tožnik moral ukvarjati s tem, ali mu je bilo nadurno delo odrejeno skladno s 144. in 145. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Delodajalec mu je odredil delo, ki ga je moral opraviti. Strinja se, da za nadurno delo ni bilo razlogov. Sodišče prve stopnje pa nato zmotno uporabi pravo, ko ugotovi, da čeprav ni bilo razlogov za nadurno delo, delodajalec tožniku kljub tej kršitvi ni dolžan plačati plače. Razlogi sodbe so si nasprotujoči, saj sodišče samo ugotovi, da je tožnik 24 ur delal in njegov položaj ni sledil potrebam za delo preko polnega delovnega časa, ampak je odgovarjal institutu pripravljenosti. Nasprotuje tudi odmeri stroškov postopka. Meni, da bi se moral ugotavljati uspeh po fazah postopka, poleg tega ni razlogov, da bi se štelo, da je bil zaradi umika neuspešen. Toženki bi se moralo naložiti tudi povrnitev stroškov postopka, povezanih z umikom. Šteti je treba, da je tožnik po temelju uspel. Dokazano je, da je toženka plačevala čas pripravljenosti v nasprotju z zakonodajo. Umik tožbe je bil posledica sodne prakse, ki se je izoblikovala kasneje. Toženka je podala pavšalni odgovor na tožbo in ji s tem delom zahtevka niso nastali posebni stroški, prav tako ni imela posebnega dela. Takšna odločitev je skladna tudi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in načelom pravičnosti. Meni, da se množični spori, ki se nanašajo na Slovensko vojsko, ne rešujejo primerno. Nedopustno je, da je rezultat različen glede na to, kdaj je razsojeno oziroma kdaj je bila vložena tožba. Zagotoviti je potrebno pošteno sojenje in enakost pred zakonom. Stranki ni mogoče pojasniti, zakaj eni sodelavci prejmejo povrnjene vse stroške, drugi pa ne. Sodišča morajo biti pri uporabi procesnih pravil usklajena, za kar bi moralo poskrbeti Vrhovno sodišče RS tudi s podajanjem načelnih pravnih mnenj. Nesprejemljivo je, da se čaka, da o prvih 100 primerih množičnih tožb odloči Vrhovno sodišče RS in se nato oblikuje sodna praksa. Takšna neaktivnost predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Predlaga spremembo sodbe, ugoditev zahtevku za plačilo nadurnega dela in spremembo odločitve o stroških postopka, podredno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Opredelilo se je do vseh bistvenih navedb in dokazov strank. Sodba vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Tožnik je za čas, ko je opravljal stražo na objektu A., zahteval plačilo dodatka za nadurno delo. Trdil je, da je na tem objektu opravljal delo 24 ur in 15 minut in ni šlo le za 12 ur dela in 12 ur pripravljenosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v okviru straže na objektu A. opravljal naloge prijavničarja v prijavnici, kar pomeni, da je preverjal dovoljenja za vstop, identiteto obiskovalcev ter dvigoval rampo. Delo je opravljal 12 ur, 12 ur pa je bil v pripravljenosti, pri čemer je tudi v času pripravljenosti moral, če je bilo to potrebno, opraviti naloge prijavničarja. Pravilno je ugotovilo, da takšno opravljanje straže ne sodi v nobeno od izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, zato je glede na omejitve in zaveze tožnika v času pripravljenosti štelo, da se ta čas šteje za delovni čas, in posledično tožniku prisodilo razliko med prejetim dodatkom za pripravljenosti in 100 % urno postavko.

6.Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da s tem, ko je bilo ugotovljeno, da se je čas pripravljenosti štel v delovni čas, je bilo hkrati ugotovljeno, da je opravljal delo, zato naj bi bil upravičen do dodatka za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je moral biti tožnik 24 ur prisoten v prijavnici in takoj odreagirati, če je prišel obiskovalec, tudi v času pripravljenosti, vendar s tem ni ugotovilo, da je tožnik 24 ur opravljal delo. Ugotovilo je le, da se zaradi zavez, ki jih je imel tožnik v času pripravljenosti, ta čas šteje za delovni čas, čeprav ni 12 ur opravljal dela, ampak je bil na razpolago delodajalcu, pripravljen na delo. Tožniku za čas pripravljenosti utemeljeno ni prisodilo dodatka za nadurno delo, ampak le razliko med prejetim dodatkom in polno urno postavko. Odločitev ne temelji le na tem, da tožnik ni podal ustreznih trditev, koliko časa v okviru 12 urne pripravljenosti je dejansko opravljal delo in ni bil zgolj na razpolago za delo. Odločilni razlog je, da je šlo za čas pripravljenosti in ne za nadurno delo po 144. in 145. členu ZDR-1, kot je bilo to poudarjeno tudi v zadevi VIII Ips 196/2018. Čeprav delavec v času pripravljenosti opravi kakšno delovno nalogo, se ta čas ne šteje za nadurno delo, ampak v delovni čas, za katerega pa je tožnik prejel polno plačilo. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo nadurnega dela.

7.Tožnik ni uspel s celotnim svojim zahtevkom, saj je del tožbe umaknil, del zahtevka pa je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo končni uspeh tožnika in stroške odmerilo upoštevajoč uspeh obeh strank (drugi odstavek 154. člena ZPP). Uspeha ni bilo dolžno ugotavljati po fazah postopka, ampak je lahko ugotovilo le končni uspeh, upoštevajoč spremembe tožbe in delni umik zahtevka.

8.Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, vendar ne zaradi izpolnitve zahtevka, toženi stranki povrniti stroške postopka. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska v višini 4.752,07 EUR, pri čemer ni navedel, za katere mesece zahteva plačilo razlike v plači za čas terenskih vaj in usposabljanj, zato se toženka do teh navedb v odgovoru na tožbo niti ni mogla opredeliti. Ker je bila tožba povsem pavšala, je bil pavšalen tudi odgovor na tožbo. S prvo pripravljalno vlogo je tožnik konkretiziral, v zvezi s katero dejavnostjo mu je bila odrejena pripravljenost, nato pa je dne 23. 10. 2023 tožbo umaknil za plačilo razlike v plači za čas terenskih vaj in usposabljanj (za znesek 1.375,66 EUR). Umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka, niti ni šlo za manjši del zahtevka, zato ni razlogov, da bi se odstopilo od uporabe prvega odstavka 158. člena ZPP. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik uspel po temelju, saj je tožbo delno umaknil zaradi neutemeljenosti zahtevka, delno pa je bil iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrnjen, tudi sicer pa ni podlage za odmero stroškov posebej glede na uspeh po temelju in posebej po višini.

9.Pritožbene navedbe o neenotni sodni praksi glede odmere stroškov postopka v množičnih sporih glede plačila v času pripravljenosti so neutemeljene. V zadevi Pdp 432/2024 je bila sicer potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da umik ni vplival na odločitev o stroških postopka, v ostalih primerljivih zadevah pa je bilo zavzeto stališče, ki sledi ustaljeni sodni praksi, da če je podano očitno nesorazmerje med uspehom obeh strank, ni podlage za odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (prim. Pdp 415/2024, Pdp 431/2024, Pdp 7/2025).

10.Do ostalih pritožbenih navedb glede načina reševanja množičnih sporov, neizdajanja načelnih pravnih mnenj, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso odločilne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za nadurno delo, prav tako je pravilno odločilo o stroških postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Zveza: