Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj izpolni svojo obveznost iz naslova plač, regresov za letni dopust in stroškov v zvezi z delom tako, da neto zneske teh dajatev zmanjša za že prejeta neto plačila po pogodbah civilnega prava, tj. plačila, zmanjšana za plačane davke in prispevke. Takšna odločitev je pravilna in skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 89/2019, izdanem v obravnavani zadevi, da se pri poračunu upoštevajo vsa plačila, ki so bila izplačana tožnici v njeno neposredno razpolaganje, torej brez zneskov, ki jih je tožena stranka odvedla za tožnico iz naslova davkov in prispevkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici za obdobje od aprila 2012 do marca 2017 plača plačo v bruto mesečnih zneskih, potne stroške, stroške prehrane, regres za letni dopust, neto zneske zmanjša za že prejeta plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (I. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke v zvezi z njeno terjatvijo v višini 74.478,77 EUR je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v višini 2.687,36 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Znesek, ki se po odločitvi sodišča prve stopnje v posameznem mesecu odšteje od obveznosti tožene stranke, ni obrazložen. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bo v ločenem postopku odločilo o nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 89/2019, da se prejeta plačila po pogodbah civilnega prava poračuna z neto plačili, do katerih je delavec upravičen iz delovnega razmerja. Delavec je v primeru naknadno priznanega delovnega razmerja upravičen zahtevati, da se mu vrnejo že plačani davki in prispevki, ki so bili plačani na podlagi pogodb civilnega prava. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je znesek bruto honorarja tisto, kar je prejela tožnica na podlagi pogodb civilnega prava in da je zato bruto honorar tisti, ki šteje za delno ali celotno izpolnitev obveznosti delodajalca. Napačna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne pobotni ugovor v višini 74.478,77 EUR. Sodišče prve stopnje je že samo deloma upoštevalo ugovor delne izpolnitve, saj je samo navajalo zneske, za katere se zmanjša obveznost tožene stranke, in ki izhajajo iz v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke. Napačna je še odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka v pretežni meri uspela z ugovorom, da je obveznosti že izpolnila in da je tožnica prejela celo več, kot ji pripada neto plačil. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo, da pred izplačilom pripadajočenega neto zneska stroškov dela, plače za 36. plačni razred in regresa za letni dopust upošteva oziroma odšteje neto zneske, ki jih je tožnici že plačala iz naslova civilnih pogodb. Tožnica ni upravičena terjati nazaj obveznih dajatev, ki so bile obračunane in izplačane od bruto zneskov honorarjev. To je upravičena storiti tožena stranka, saj je ona te dajatve obračunala in plačala. Tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča, izdanega v obravnavani zadevi, izhaja, da mora tožena stranka prejemke iz delovnega razmerja poračunati z neto zneski honorarjev, ki jih je tožnica prejela v neposredno razpolaganje. Pravilna je tudi odločitev o pobotnem ugovoru tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne napada.

6. Tožnici je bil predhodno pravnomočno priznan obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki na delovnem mestu novinar redaktor I1 oziroma realizator specialist2 za čas od 1. 7. 2007 do 31. 3. 2017, ko je pri njej delala na podlagi pogodb civilnega prava. Predmet tega pritožbenega postopka je še del zahtevanih pripadajočih prejemkov za čas delovnega razmerja za zadnjih pet let pred vložitvijo tožbe, kolikor ni o teh zahtevkih že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 188/2018 in sodbo opr. št. Pdp 91/2019. Z izpodbijano sodbo je bilo odločeno o zahtevkih v delu, v katerem sta bili s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 89/2019 sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 91/2019 in prvostopenjska sodba opr. št. I Pd 1186/2018 razveljavljeni in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z njenimi razlogi v obrazložitvi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neobrazloženo očita tožena stranka v pritožbi. Ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zneskov, za katere naj tožena stranka po odločitvi sodišča prve stopnje iz I. točke izreka sodbe zmanjša naložene dajatve iz naslova stroškov v zvezi z delom, plače in regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je višina posameznih neto zneskov razvidna iz obračuna plačila pod prilogami spisa A44 do A52 in pregleda plačil pod prilogo A53, s čimer je omogočen preizkus izpodbijane sodbe.

8. Pravilna je procesna odločitev sodišča prve stopnje, da pravde z nasprotno tožbo tožene stranke, ki jo je vložila v ponovljenem postopku, ni združilo v skupno obravnavanje s predmetno pravdo. V skladu s prvim odstavkom 300. člena ZPP lahko sodišče združi več pravd, ki tečejo pred istim sodiščem med istimi osebami ali v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ker je predmetni spor prednostni in je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje že zrel za odločitev, pri nasprotni tožbi pa niti še ni pričel teči rok za odgovor na nasprotno tožbo, se z združitvijo obeh pravd ne bi niti pospešilo obravnavanje niti zmanjšali stroški sporov.

9. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj izpolni svojo obveznost iz naslova plač, regresov za letni dopust in stroškov v zvezi z delom tako, da neto zneske teh dajatev3 zmanjša za že prejeta neto plačila po pogodbah civilnega prava, tj. plačila, zmanjšana za plačane davke in prispevke. Takšna odločitev je pravilna in skladna s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 89/2019, izdanem v obravnavani zadevi, da se pri poračunu upoštevajo vsa plačila, ki so bila izplačana tožnici v njeno neposredno razpolaganje, torej brez zneskov, ki jih je tožena stranka odvedla za tožnico iz naslova davkov in prispevkov in izhajajo iz prilog A46 – A524. Glede na takšno obrazložitev Vrhovnega sodišča RS ne more biti nobenega dvoma, da je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe odštelo pravilne (neto) zneske honorarjev, prejete v tožničino neposredno razpolaganje po pogodbah civilnega prava. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožnica tista, ki je upravičena zahtevati, da se ji vrnejo že plačani davki in prispevki na podlagi pogodb civilnega prava (ki jih je za tožnico plačala tožena stranka), je Vrhovno sodišče RS v navedenem razveljavitvenem sklepu prav tako že pojasnilo5, da bo tožena stranka po določbah 53., 54., 54.a, 97. in 97.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2; Ur. l. RS, št. 13/2011 in nasl.) lahko vse, kar je na račun davkov in prispevkov za tožnico plačala po pogodbah civilnega prava, poračunala v davčnem postopku ob plačilu obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje je zaradi neobstoja vseh pogojev za pobot po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pravilno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke glede terjatve iz naslova vračila opravljenih plačil po pogodbah civilnega prava. Tudi o tem se je Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu že izreklo. Obrazložilo je, da delodajalec (še) nima terjatve na vračilo izvedenih plačil, zato je ne more uveljavljati v pobot, ampak se ta plačila štejejo kot (delna) izpolnitev obveznosti iz naslova delovnega razmerja.

11. Pravilna je tudi odločitev o stroških (vsega dosedanjega) postopka. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka uspela z ugovorom delne izpolnitve obveznosti, saj je tožnica svoj zahtevek oblikovala tako, da je izvedena plačila po pogodbah civilnega prava že odštela. Ker je tožnica z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uspela v celoti, z denarnimi zahtevki pa v pretežnem delu (v tem sporu celo v celoti), je odločitev, da ji mora tožena stranka povrniti vse priznane potrebne stroške, pravilna in utemeljena v določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja (čeprav se ta spor nanaša le na denarne terjatve, je posledica spora o obstoju delovnega razmerja), tožena stranka kot delodajalec na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, česar pa ni mogoče ugotoviti za ta postopek). Hkrati je dolžna tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar z 2% materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 279,99 EUR. V primeru zamude izpolnitvenega roka mora tožena stranka tožnici plačati še zakonske zamudne obresti.

1 Za čas od 1. 7. 2007 do 17. 11. 2008. 2 Za čas od 18. 11. 2008 do 31. 3. 2017. 3 Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje izračunati neto zneske dajatev, saj to v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bilo znano; znano bo šele, ko bo tožena stranka v skladu s sodbo sodišča za tožnico naredila obračun plače za 36. plačni razred in drugih prejemkov in izvedla davčni odtegljaj (prim. II Ips 313/2015, VIII Ips 226/2017 idr.). 4 Stališče je navedeno v 24. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS. Smiselno enako je v okviru napotkov sodišču prve stopnje ponovljeno še v 30. točki obrazložitve sklepa. 5 Glej 11. in 23. opombo sklepa.