Jedro

Dogovor, na katerem je tožnik utemeljeval svojo terjatev, je ničen, neupravičene obogatitve pa tožniku ni uspelo dokazati, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravilno zavrnilo.

V skladu z določilom 2. odstavka 34. člena OZ mora biti podlaga pogodbe mogoča, dopustna in določena ali določljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, ni izvršljiv, je pravilno ugotovilo njegovo ničnost tudi v tem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 12.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ugotovilo, da je dogovor - pogodba z dne 3.6.2004, ki so jo sklenili tožnik, toženka in A. Z. nična. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 3.092,61 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in zavrne zahtevek iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodba sodišča prve stopnje nejasna, ker ne pove, zaradi katere pravne podlage je dogovor z dne 3.6.2004 ničen. Sodišče je zmotno presodilo naravo dogovora, ki ni dednopravna pogodba, pač pa pogodba obligacijskega prava. Zaključek sodišča, da so bile investicije plačane iz sredstev A. Z. in toženke, je pavšalen, domneven in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sporazumno ugotovljena višina terjatve ne more biti nična. Sodišče ni imelo podlage za zaključek, da so prihodki A. Z. in toženke zadostovali za njune potrebe in jih celo presegali. Sodišče ne pove, kolikšen delež prihodkov naj bi po pokritju potreb toženke in A. ostal tožniku, niti tega, koliko znaša vrednost investicij. Sodišče bi moralo ugotoviti vrednosti investicij in izvesti dokaz z izvedencem gradbene stroke. Izpoved tožnika bi moralo oceniti kot verodostojno, saj so priče, ki jih je predlagal, obstoj investicij potrdile. Sodišče je zmotno ocenilo, da je z zneskom, ki ga je tožnik prejemal iz naslova oskrbnine, pokrita vsa pomoč in nega A. Z. in toženki. Oskrbnina je znašala 25.000,00 SIT, cena za tovrstne storitve pa znaša 4-5 EUR na uro. Če bi bila Z. nastanjena v domu, bi oskrbnina znašala 700,00 EUR mesečno. Glede na to, da je sodišče izpovedbi toženke poklonilo nizko dokazno vrednost, sodbe na njeno izpovedbo ne bi smelo opreti. Ker tožnik ni tožil na izročitev vozila in drv, sodišče ni imelo interesa za ugotovitev ničnosti dogovora tudi v tem delu, saj to ni bil predmet spora. Dejansko stanje glede vrednosti investicij in nege je sodišče nepopolno ugotovilo. Razlogi sodbe glede vrednosti investicij in nege so v nasprotju s sporazumno ugotovljeno vrednostjo investicij, ki izhaja iz dogovora, kar je absolutna bistvena kršitev 14. točke 339. člena ZPP. Neizvedba dokaza z izvedenci pa pomeni kršitev 8. točke 339. člena ZPP.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je dogovor, ki sta ga dne 3.6.2004 sklenili pravdni stranki in pokojni A. Z. dednopravni dogovor, saj iz dogovora izhaja zaveza bodočih dedičev A. Z., da tožniku izplačajo 12.500,00 EUR. Očitek pritožnika, da dogovor nima dedno pravne narave, je zato neutemeljen.

Prav tako pritožnik neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da so bile investicije, ki jih je opravil na nepremičnini A. Z., plačane iz sredstev A. Z. in toženke. Priča R. V. je izpovedala, da je bil tožnik že 15 let brezposeln, pa tudi tožnik je v kazenski zadevi, ki je tekla zoper njega pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah, pod opr. št. K 189/2004 izpovedal, da je s priložnostnim delom zaslužil le za sproti za svoje potrebe. Tudi toženka je izpovedala, da je A. Z. tožniku vse, kar je ta naredil, plačal. Na podlagi izpovedbe tožnika, prič F. D. in A. D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik prejemal oskrbnino iz pokojnine A. Z.. Tožnik, ko je bil zaslišan v kazenski zadevi, ki je zoper njega tekla zaradi kaznivega dejanja zlorabe zaupanja na škodo A. Z. in toženke pred Okrajnim sodiščem v Trbovljah, je potrdil, da so prihodki A. in toženke znašali 200.000,00 SIT. Na podlagi pooblastila z dne 14.12.2001 in izpovedi R. V. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vsaj na začetku v celoti sam razpolagal s pokojnino A., kasneje ko pa jo je prejemal njegov brat M., pa je tudi imel dostop do nje. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi vseh navedenih dokazov in sklepa o dedovanju (A7), iz katerega izhaja, da po smrti A. ni ostalo večje denarne vsote, pravilno zaključilo, da so bila dela, ki jih je opravil tožnik, poplačana z denarjem zakoncev Z. in iz sredstev tožnika.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik investicij ni plačeval s svojimi sredstvi, pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotavljati vrednost investicij. Pravilno se sodišče prve stopnje za izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke ni odločilo. Pritožnik tako povsem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je dejansko stanje v zvezi z vrednostjo investicij nepopolno ugotovljeno. Vse, kar je tožnik investiral v nepremičnino zakoncev Z., je investiral s sredstvi zakoncev Z..

Navedbe pritožnika, koliko znaša cena storitve nege, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Zato pritožnik neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je bila z zneskom oskrbnine, ki jo je tožnik prejemal, pokrita vsa pomoč in nega A. Z. in toženki.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se pri toženki kažejo znaki demence, je njeno izpovedbo ocenilo z nizko dokazno vrednostjo. Svojih ugotovitev zato ni oprlo zgolj na njeno izpovedbo, temveč tudi na izpovedbe prič R. V., F. D., A. D., L. K., A. K. in A. Z. ter na listinske dokaze: sklep o dedovanju (A7), izpisek ZPIZ (B2), kreditno pogodbo (B7). Dokazno oceno je sodišče prve stopnje opravilo temeljito in prepričljivo, zato očitek pritožnika, da sodba na izpovedbo toženke ne bi smela biti oprta, ni utemeljen. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) je sodišče prve stopnje izpovedbo toženke presodilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi, nato pa podalo dokazno oceno, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati ničnosti določil dogovora iz leta 2004, ki se nanašajo na izročitev vozila in drv, je neutemeljen. Ker je toženka vložila nasprotno tožbo na ničnost dogovora, je sodišče prve stopnje, ki je presojalo ničnost celotnega dogovora, ravnalo pravilno.

Prav tako ni utemeljena navedba pritožnika, da sporazumno ugotovljena višina njegove terjatve ni nična. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sporazum iz leta 2004, ki določa, da bodo dediči po pokojnem A. Z. tožniku izplačali 12.500,00 EUR, nasprotuje dedno pravnim predpisom (določilom 103., 104. in 85. člena Zakona o dedovanju), zato je ničen. Tako se izkaže za neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni pojasnilo, s katerimi določili Zakona o dedovanju je dogovor iz leta 2004 v nasprotju. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prenos lastninske pravice na vozilu na tožnika, ni mogoč, ker A. Z. nikoli ni postal lastnik predmetnega vozila. Ta del dogovora je neizvršljiv. V skladu s 4. odstavkom 39. člena OZ (1) je pogodba nična, če ni podlage ali če je ta nedopustna. V skladu z določilom 2. odstavka 34. člena OZ mora biti podlaga pogodbe mogoča, dopustna in določena ali določljiva. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor v delu, ki se nanaša na prenos lastninske pravice, ni izvršljiv, je pravilno ugotovilo njegovo ničnost tudi v tem delu. Ker obe nični pogodbeni določili predstavljata pogoj za tožnikovo terjatev do drv, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tudi dogovor o uporabi lesa ničen. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 86. člena OZ pravilno ugotovilo ničnost dogovora iz leta 2004. Tožnik je svoj zahtevek na plačilo 12.500,00 EUR gradil na dogovoru iz leta 2004. Toženka pa je edina dedinja po pokojnem Z. A.. Iz dogovora iz leta 2004 izhaja zaveza dedičev po pokojnem A. plačati 12.500 EUR tožniku. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost sporazuma, je tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnilo. Pritožbeni očitki tožnika, da dogovor o vrednosti njegovih investicij kljub temu velja, tako ne morejo obstati.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).

(1) Obligacijski zakonik.