Jedro

Tožnica je predložila dokazilo o tem, da je bila v ključnem obdobju prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Sloveniji in tudi priče, ki so bile zaslišane v postopku, so povedale, da so jo v Sloveniji videvale, kar kaže na to, da bi moral prvostopenjski organ pri zaslišanju tožnice bolj podrobno ugotoviti, kje je dejansko živela v spornem obdobju (od 1990 do 1993).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Koper številka 214-1148/2014-42 z dne 7. 10. 2014 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tožnica je vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb Zakona o urejanju statusa državljanov držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD).

2. Prvostopenjski organ se pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 1. člena ZUSDDD, ki določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje izda tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel dne 23. 12. 1990 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter od tega dne v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je tožnica na dan 23. 12. 1990 imela prijavljen naslov stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in je bilo treba najprej ugotoviti, ali od tega dne naprej v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Upravičeno odsotnost iz 1.č člen ZUSDDD bi bilo namreč potrebno ugotavljati v primeru, če bi bilo predhodno ugotovljeno, da je stranka na dan 23. 12. 1990 dejansko živela v Republiki Sloveniji ter da je Slovenijo zaradi razlogov, navedenih v 1.č členu ZUSDDD, zapustila po tem datumu oziroma je iz države odsotna zaradi nezmožnosti vrnitve po navedenem datumu. Po mnenju prvostopenjskega organa tožnica ni predložila dokazil o tem, da je dejansko prebivala v Republiki Sloveniji dne 23. 12. 1990 in od tega dne naprej. Dokazila, ki jih je priložila (lastništvo stanovanja, prijava stalnega ali začasnega prebivališča ipd.) po mnenju prvostopenjskega organa še niso dokaz, da je od določenega dne v nekem obdobju dejansko živela v Republiki Sloveniji. Prvostopenjski organ se sklicuje na podatke o zaposlitvi v tujini, iz katerih je razvidno, da je bila v Švici zaposlena v obdobju od 1. 9. 1980 do 30. 9. 2007. Tudi vabljene priče iz naslova ... so povedale, da tožnico videvajo enkrat mesečno oziroma v obdobju dveh mesecev, ko prihaja na počitnice za vikende oziroma ko mora kaj urediti in ostane nekaj dni, teden ali dva, vsekakor pa je iz njihovih izjav mogoče razbrati, da gre za občasno kratkotrajno prebivanje na omenjenem naslovu. Tako stanje je tudi od 23. 12. 1990 naprej. Prvostopenjski organ meni, da se je tožnica na lastno željo izselila iz Republike Slovenije v Švico še pred dnevom plebiscita dne 23. 12. 1990, kjer sedaj živi, večkratna nahajanja v Sloveniji so bila tudi od 23. 12. 1990 kratkotrajne narave, omejena na preživljanje prostega časa in zaradi tega prvostopenjski organ sklepa, da od dne 23. 12. 1990 dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tudi potrdilo iz evidence brezposelnih oseb v obdobju od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 nima večje teže kot to, da potrjuje, da je bila tožnica v omenjenem obdobju vodena kot brezposelna oseba. Ker tožnica dne 23. 12. 1990 ni prebivala v Republiki Sloveniji, prvostopenjski organ pogoja upravičene odsotnosti ni ugotavljal. Tudi udeležbo na volitvah je potrebno šteti kot enkratni dogodek in sicer, da je stranka tega dne volila in to ne izkazuje daljšega kontinuiranega prebivanja v državi.

3. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 4. Tožnica v tožbi zatrjuje, da je zaslišana pred prvostopenjskim organom izpovedala, da je sicer res odšla na začasno delo v Švico, vendar se je v letu 1984 vrnila v Slovenijo in v Kopru kupila stanovanje na naslovu ..., ki je še vedno v njeni lasti in ga samo ona uporablja. Izpovedala je, da je bila v času od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 brezposelna in je iskala zaposlitev tako v Republiki Sloveniji kot v Švici. O tem je tudi predložila dokaz in sicer potrdilo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 16. 8. 1995, ki potrjuje, da je bila od 22. 8. 1990 do 6. 1. 1993 vpisana v evidenci iskalcev zaposlitve. Prav tako je povedala, da je v letih 1985 in 1986 v Zagrebu pridobila izobrazbo medicinske sestre in v tem času je živela v Kopru. Ponovno se je vrnila v Švico, vendar je bila tam le do leta 1990, ko je službo izgubila, se vrnila v Koper in živela v svojem stanovanju in se 22. 8. 1990 prijavila kot iskalka zaposlitve. Center njenih življenjskih interesov je bila Slovenija. Tožena stranka njenih dokazov ni upoštevala oziroma jih jemlje iz konteksta. Začasen odhod v tujino pomeni začasnost odhoda z namenom vrnitve. Taki državljani Republike Slovenije so opredeljeni kot zdomci. Nadalje se tožnica sklicuje na primerljive zadeve, kjer je prvostopenjski organ izdal dovoljenje za stalno prebivanje (navedeno izhaja iz sodb velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurič in drugi proti Sloveniji). Iz odločitve tožene stranke v zadevi prosilcev Petreša in Ali Berisha, posebej Petreša, izhaja, da pojem začasnega odhoda na delo v tujino tožena stranka razume pravilno in je zato nedopustno, da v enakih dejanskih stanjih odloča drugače. Napačno je tudi sklepanje, da tožnica v času, ko je bila prijavljena na Republiškem zavodu za zaposlovanje, ni izkazovala aktivnosti pri iskanju zaposlitve. Takratni predpisi niso od brezposelne osebe zahtevali nobenih aktivnosti, zato so brezpredmetne navedbe, da zavod ne hrani nikakršnih aktivnosti tožnice v zvezi s tem. Če ne bi živela že pred 23. 12. 1990 v Sloveniji, zakaj bi se kot iskalka zaposlitve 22. 8. 1990 prijavila na Zavodu za zaposlovanje. Z izbrisom iz registra prebivalcev je bila tožnica onemogočena in ji zato ni ostalo drugega, kot da se vrne v Švico. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi prve in druge stopnje odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi predložila zapisnik o zaslišanju svoje hčerke A.A., iz katerega izhaja, da je hčerka skupaj s tožnico do leta 1993 živela v Republiki Sloveniji.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. V tem upravnem sporu ni sporno, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ in je imela 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, sporno pa je, ali je na dan 23. 12. 1990 in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živela. Prvostopenjski organ je prišel do zaključka, da tožnica na dan 23. 12. 1990 ni prebivala v Republiki Sloveniji in tudi od tega dne dalje ne, zato upravičene odsotnosti sploh ni ugotavljal. Ugotavljal bi jo v primeru, če bi tožnica izpolnjevala pogoj dejanskega življenja v Sloveniji na dan 23. 12. 1990 in če bi Slovenijo zapustila po 23. 12. 1990. 9. Sodišče ob vpogledu v upravni spis meni, da v obravnavani zadevi dejansko stanje glede vprašanja, ali tožnica na dan 23. 12. 1990 in v obdobju po tem res ni živela v Republiki Sloveniji, ni popolno ugotovljeno in da je zato prvostopenjski organ preuranjeno sklepal, da mu ni potrebno ugotavljati pogoja upravičene odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD. Tožnica je namreč zaslišana v upravnem postopku povedala, da je sicer res odšla leta 1980 v Švico, vendar je tam delala do leta 1984, nakar se je vrnila v Slovenijo v svoje stanovanje na ... Nadalje je povedala, da je leta 1985 ali 1986 sicer šla spet v Švico, vendar pa se je ponovno vrnila, ker je bila brezposelna. Na vprašanje, ali je bila v odboju od leta 1990 do 1993 vsakodnevno prisotna v Sloveniji je odgovorila: „Da, bila sem na zavodu.“ Po mnenju sodišča je v obravnavani zadevi ključnega pomena to, kje je tožnica živela v obdobju od leta 1990 do 1993, saj je prvostopenjski organ sklepal, da v tem obdobju ni dejansko živela v Republiki Sloveniji. Tožnica je, kot je bilo navedeno, na zaslišanju odgovorila, da je bila v tem obdobju vsakodnevno prisotna v Sloveniji. Čeprav je to obdobje v tej zadevi ključnega pomena, pa iz zapisnika o zaslišanju stranke ni razvidno, da bi ji prvostopenjski organ glede njenega bivanja v tem obdobju postavljal še kakšna podrobnejša vprašanja. Iz navedenega razloga sodišče meni, da dejansko stanje, ki se nanaša na ključno obdobje glede tožničinega prebivanja, ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnica je namreč predložila dokazilo o tem, da je bila v ključnem obdobju tudi prijavljena na Zavodu za zaposlovanje v Republiki Sloveniji in tudi priče, ki so bile zaslišane v postopku, so povedale, da so jo v Sloveniji videvale, kar kaže na to, da bi moral prvostopenjski organ pri zaslišanju tožnice bolj podrobno ugotoviti, kje je dejansko tožnica živela v navedenem obdobju (1990 do 1993). Prvostopenjski organ se sicer pri svoji odločitvi sklicuje tudi na obvestilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kjer je sicer res zapisano, da je bila tožnica v Švici zaposlena od 1. 9. 1980 do 30. 9. 2007, vendar pa v istem dopisu tudi piše, da je bila poleg Švice tožnica zaposlena tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Iz tega dopisa tako ni razvidno, ali je bila v obdobju od 1. 9. 1980 do 30. 9. 2007 zaposlena ves čas izključno v Švici (kar bi bilo v nasprotju s tem, kar sama zatrjuje), ali pa je bila v tem obdobju zaposlena tako v Švici kot v Sloveniji in na Hrvaškem. Tako je po mnenju sodišča tudi zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti s ponovnim zaslišanjem tožnice oziroma z morebitnimi dodatnimi poizvedbami pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pri organih v Švici, kje je dejansko tožnica živela na dan 23. 12. 1990 pa do leta 1993 in v primeru ugotovitve, da je tedaj dejansko živela v Republiki Sloveniji, ugotavljati tudi razlog upravičene odsotnosti iz 1.č člena ZUSDDD.

10. Sodišče dodatno predloženega dokaza s strani tožnice o zaslišanju njene hčerke skladno z določilom 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni moglo upoštevati, saj gre za dokaz, ki je nastal po izdaji obeh odločb, lahko pa bo prvostopenjski organ dokaz z zaslišanjem hčerke izvedel v ponovljenem postopku, če bo ocenil, da je to potrebno.

11. Sodišče je iz zgoraj navedenega razloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 prvostopenjsko odločbo odpravilo, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom za lastno zaslišanje, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanih aktov ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

12. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopala odvetnica, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti.