Jedro

Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 6. 2020 in za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo in še traja. V posledici te odločitve je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnica se zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe Pravilnika o ocenjevanju delavcev v času poskusnega dela (v nadaljevanju: Pravilnik). Ni upoštevalo določb, da ocenjevanje delavcev poda jasno osnovo za odločitev, ali je delavec uspešno opravil poskusno delo, in da ocenjevanje delavcev poteka na podlagi več kriterijev, ki so navedeni v Prilogi 1. Če bi kriteriji predstavljali zgolj pripomoček, jih pri ocenjevanju poskusnega dela sploh ne bi bilo treba upoštevati. Določbo 3. člena Pravilnika, da ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu (skupna ocena C – neuspešno opravljeno poskusno delo) šteje kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je treba razlagati upoštevaje določbi 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika. Vztraja, da skupna ocena predstavlja matematično povprečje vseh petnajstih ocen po posameznih kriterijih. Zmotna je razlaga sodišča, da na pravilnost skupne ocene ni moglo vplivati dejstvo, da tožena stranka kar pri petih kategorijah ni znala prepričljivo pojasniti ocene C. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tožena stranka ni podala trditvene podlage o neenakovrednosti posameznih kriterijev, o čemer sta izpovedali priči, ki jih je predlagala tožena stranka. Glede obrazložitve ocene po posameznih kriterijih, zakonitosti odpovedi in očitkov trpinčenja sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, ki so zaposlene pri toženi stranki in imajo interes za izid postopka. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam tožnice in prič, ki so nasprotovale izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka, je kršilo načelo proste presoje dokazov. Nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju po posameznih kriterijih, pri čemer se ne spušča v podrobno presojo pravilnosti obrazložitve po kriterijih, pri katerih je dosegla oceno B, in kriterijih, pri katerih je dosegla oceno C, a jih tožena stranka ni znala pojasniti. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da ni bila zanesljiva in da ni imela občutka odgovornosti. Vztraja, da ni imela posebej odrejenega časa za preverjanje rokov uporabe izdelkov. Odgovornosti za pretečene roke v zvezi s čokoladami Milka ji ni mogoče pripisati, ker so bili izdelki s pretečenim rokom v prodaji pred njeno zaposlitvijo. Tožena stranka bi morala očitati napako drugim zaposlenim. Tožena stranka v zvezi s pretečenimi roki bio rezin ni predložila listin, s katerimi bi potrdila svoje navedbe. Pri kriteriju strokovne usposobljenosti je sodišče nekritično sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka, čeprav slednja ni predložila zapisnikov o peki. Tožena stranka ni podala niti navedb o tem, da je oceno najprej podala A.A., nato pa sta skupaj s B.B. dali končno oceno, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Izpostavlja, da je bila pri kar sedmih postavkah ocena spremenjena oziroma popravljena iz B v C, kar kaže, da je bila ocena naknadno prilagojena. Izpodbija zaključek sodišča, da se dogodki trpinčenja niso zgodili na zatrjevan način. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedbam prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Ta bi morala navedbe o testnem nakupu banan dokazati z listinami. V tožbi je opisala številna ravnanja odgovornih oseb tožene stranke, ki predstavljajo pojavne oblike trpinčenja, do katerih pa se sodišče ni opredelilo. Zmotno je stališče sodišča, da ravnanja odgovornih oseb tožene stranke (način odrejanja dopusta, spremembe delovnega časa) ne morejo predstavljati trpinčenja tožnice, ker so se dogajala tudi ostalim zaposlenim. Negativen odnos nadrejenih delavk, ki se je kazal v obliki stalnega kritiziranja, nespoštovanja, krivih obdolžitev in norčevanja, je imel za posledico izrazito subjektivno, za potrebe odpovedi prirejeno oceno poskusnega dela. Dovoljene so izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti objektivno osebno žaljive. Ravnanja, ki jih je storila nadrejena, so bila storjena s pozicije moči in se tožnica težje učinkovito brani. Priča C.C. je povedala, da je imela nadrejena A.A. do vseh strog pristop, vendar je tožnico obravnavala drugače kot ostale. Izjava nadrejene, da bo tožnica zraven nje zagotovo shujšala, se je nanašala na tožničino težo. Poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice je posledica ravnanja odgovornih oseb tožene stranke, kar izhaja iz zdravstvene dokumentacije. Čeprav je osebnostna struktura tožnice drugačna od ostalih zaposlenih, to še ne pomeni, da dejanja tožene stranke ne predstavljajo trpinčenja. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izvedenih dokazov ni ocenilo tako, kot je določeno v 8. členu ZPP. Po tej določbi mora ugotovitev dejstev temeljiti na analizi posamičnih dokazov, skupka več dokazov in uspešnosti celotnega postopka. Navedeno je sodišče upoštevalo in ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke. Izpovedi tožnice in prič je pravilno povzelo in nato ob upoštevanju listin ter vestne presoje vseh dokazov skupaj napravilo zaključke, s katerimi se tožnica sicer ne strinja, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedbe, s katerimi tožnica utemeljuje kršitev 8. člena ZPP, pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec, s poskusnim delom šestih mesecev. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi po peti alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec ne opravi uspešno poskusnega dela. Ugotovilo je, da je razlog iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko obstajal in je utemeljen.

8. Po četrtem odstavku 125. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Za ocenjevanje poskusnega dela je imela tožena stranka pisno določene kriterije v Pravilniku. Tožnica neutemeljeno očita zmotno uporabo tega internega akta. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je osnovno merilo za ocenjevanje izpolnjevanje obveznosti, vezanih na konkretno delovno mesto; upoštevali pa so se tudi splošni kriteriji, ki so navedeni v Prilogi 1. Ocenjevanje delavke, ki poda jasno osnovo za odločitev, ali je uspešno opravila poskusno delo, se opira na oceno ugotovljenega dejanskega stanja, mnenje o delu delavke s strani njene neposredno nadrejene in skupno oceno. Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika je ocena namenjena predvsem za pomoč pri razgovoru z delavko. Glede na navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so splošni kriteriji, ki so navedeni v Prilogi 1, le pripomoček pri ocenjevanju. To pa ne pomeni, da jih sploh ne bi bilo treba upoštevati, kot zmotno nakazuje pritožba. Zmotno je tudi stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebino Pravilnika razlagati upoštevaje določbe 82. in 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Pravilnik ima naravo internega akta delodajalca, zato se pri razlagi njegove vsebine (niti smiselno) ne uporabljajo predpisi o razlagi pogodb civilnega prava.

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da ugotovitev o neuspešno opravljenem poskusnem delu, to je skupna ocena C, lahko predstavlja le matematično povprečje vseh petnajstih prejetih ocen po posameznih kriterijih. Za takšno stališče ni podlage v navedenih določbah Pravilnika. Četudi je tožnica po posameznih kriterijih prejela tudi ocene A in B, pri kategorijah sodelovanje s sodelavci, sodelovanje z nadrejenimi, lastne zamisli in pobude ter predlogi za izboljšave, nastop / osebnost in prilagodljivost pa tožena stranka slabe ocene C ni znala prepričljivo pojasniti, to še ne pomeni, da je bilo delo tožnice v poskusnem obdobju v celoti gledano uspešno. Pri oceni poskusnega dela gre za celovito presojo opravljenega dela, to je znanja in sposobnosti tožnice, upoštevaje tudi njene splošne lastnosti. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je upoštevalo izpovedbi nadrejenih D.D. in A.A., da ocenjevanje poskusnega dela ne predstavlja računske operacije in da kriteriji med seboj niso enakovredni, čeprav tožena stranka o tem predhodno ni podala ustreznih trditev. Tožena stranka je namreč v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2021 izrecno ugovarjala navedbam tožnice, da je skupna ocena aritmetična sredina posameznih kriterijev, ker za takšno stališče ni pravne podlage.

10. Pritožba neutemeljeno oporeka načinu ugotavljanja dejstev glede zakonitosti odpovedi in očitkov trpinčenja, ki naj ne bi smelo temeljiti na izpovedih nadrejenih in drugih prič, ki jih je predlagala tožena stranka ter so zaposlene pri njej, pač pa bi morala tožena stranka predložiti listine. Zgolj zato, ker so te priče zaposlene pri toženi stranki, še niso neverodostojne. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranke posamezna dejstva dokazovale le z določenimi dokaznimi sredstvi. Od stranke se ne sme zahtevati, da mora določeno dejstvo dokazati le s pisno listino. Tožena stranka ni bila dolžna dokazati trditve z listinskimi dokazi (npr. glede poteka roka uporabnosti bio rezin, planov peke in nakupa banan), pri čemer tožnica pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, naj tožena stranka te listine predloži. Tožena stranka lahko dokazuje in sodišče lahko ugotovi določeno dejstvo tudi zgolj na podlagi izpovedi prič.

11. Sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do izvedenih dokazov, svojo dokazno oceno pa ustrezno obrazložilo in navedlo dovolj jasne razloge, zaradi katerih je verjelo izpovedim prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Odločilna dejstva spora se nanašajo na preverjanje vsebine ocene poskusnega dela oziroma odpovedi. V tovrstnih sporih so pomembne zlasti izpovedi prič, ki so spremljale in ocenile poskusno delo. Zato je sodišče pravilno ocenilo kot bolj relevantne priče D.D., A.A., E.E. in F.F., ki so iz lastnega zaznavanja vedele izpovedati o tem, kako je potekalo tožničino delo v poskusnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki.

12. Pritožbena graja, ki je usmerjena predvsem v izpodbijanje objektivnosti ocene poskusnega dela, ni utemeljena. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje presojalo celovito, z vidika zatrjevanega odpovednega razloga s strani tožene stranke, kot tudi z vidika tožničinih trditev, da je šlo za neobjektivno ocenjevanje poskusnega dela v posledici trpinčenja. V obrazložitvi sodbe je navedlo jasno, celovito in prepričljivo dokazno oceno tako po posameznih kriterijih kot glede skupne ocene. Opredelilo se je do vsakega od izvedenih dokazov, nato pa na podlagi celotnega dokaznega postopka zaključilo, da tožnica ni opravila svojega dela v skladu s pričakovanji tožene stranke. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da sodba nima prepričljive dokazne ocene.

13. Tožnica neutemeljeno nasprotuje zaključku, da ni bila zanesljiva, ker ni opazila, da so ji na policah, za katere je bila zadolžena, pri nekaterih izdelkih potekli roki uporabnosti. Pred sodiščem prve stopnje je povedala, da je uspela pravočasno znižati ceno kokosovim poljubčkom in da je uspela pregledati nekaj bio rezin. Tožena stranka je od nje pričakovala, da je pri opravljanju nalog dovolj hitra, pri čemer si je sama razporejala posamezna opravila. Ostali zaposleni so navedeno nalogo uspeli opraviti. Če tožnica ne bi uspela opraviti naloge v rednem delovnem času, bi lahko prišla kadarkoli, kar bi se ji vštelo v delovni čas, tožnica pa bi dobila ustrezno plačilo. Ni zanemarljivo, da je imela tožnica eno najlažjih nalog, saj je bila zadolžena za kategorije izdelkov zajtrk in čokolada, kar so izdelki z daljšim rokom uporabnosti. Tožnica bi imela s pregledom vseh polic, za katere je bila zadolžena, okrog pol ure strnjenega dela. Nalogo bi lahko opravljala enkrat ali dvakrat mesečno. Nadrejeni je tožnica celo rekla, da je pregledala polico in da vse "štima". Neutemeljen je torej očitek, da tožnica ni imela posebej odrejenega časa za preverjanje rokov uporabnosti, ker je morala to delo opraviti poleg vseh ostalih zadolžitev, ki jih je dobivala od nadrejenih. Vse navedeno dokazuje, da tožnica ni bila zanesljiva in da ni imela občutka odgovornosti.

14. Ne drži pritožbeni očitek tožnice, da ji ni mogoče naprtiti odgovornosti za pretečeni rok uporabnosti 22 kosov čokolad Milka, ker se je ta iztekel že 19. 12. 2019, to je pred njeno zaposlitvijo pri toženi stranki. Iz seznama – evidenčnega lista odpisanih izdelkov izhaja, da so bili izdelki izločeni šele 18. 4. 2020 oziroma 24. 4. 2020, kar je skoraj tri mesece po tem, ko je bila tožnici naloga odrejena. Tožnici je bilo v februarju 2020 odrejeno, naj ugotovi, ali se na prodajni polici nahajajo izdelki s pretečenim rokom, česar ni storila. Sodišče je pravilno zaključilo, da je bila tožnica odgovorna za izpolnitev naloge (pregled rokov uporabnosti) od trenutka, ko ji je to odredila nadrejena A.A. Odgovornosti se ne more razbremeniti z navedbo, da bi morala tožena stranka napako pri delu očitati drugim zaposlenim.

15. Netočne so navedbe tožnice, da je bila s pretečenimi roki bio rezin prvič seznanjena z vročitvijo odgovora na tožbo in da ti očitki niso del pisne odpovedi. Podlaga za odpoved je bila negativna skupna ocena poskusnega dela, v kateri je neposredno nadrejena ugotovila, da je v poskusnem obdobju ugotovila več pretečenih izdelkov na polici, za katero je bila zadolžena prav tožnica. Ko je nadrejena napako odkrila, je šla s tožnico do police in ji izdelke tudi pokazala. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da bi morala tožnica odpirati škatle zato, da bi pregledala rok uporabnosti za vsak izdelek posebej. Rok uporabe je bil odtisnjen na vidnem mestu, tožnica pa je povedala, da je očitno pogledala ravno okuse, ki so še imeli dovolj dolg rok uporabe, ne pa tudi okusov, ki jim je rok že potekel. 16. Tožnica je negativno oceno prejela tudi po kriteriju strokovne usposobljenosti, ker ni pokazala napredka pri delu na vseh postajah. To so potrdile priče, ki so spremljale in ocenjevale delo tožnice. O bistvenih okoliščinah dela, da je tožnica zaostajala za svojimi delovnimi zadolžitvami in so jo morali ostali delavci večkrat popravljati, so izpovedale skladno, pri čemer pa je sodišče upoštevalo tudi navedbe tožnice, da je pri delu v pekarni napekla dovolj in še več, kot je bilo potrebno, zato je imela tožena stranka večji odpis od pričakovanega. Pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju so zato neutemeljene.

17. Na zakonitost ocene poskusnega dela ne vpliva dejstvo, da so bile ocene pri posameznih kriterijih naknadno spremenjene, tako da je bila prvotna ocena prebeljena in nato ponovno na novo zapisana. Oceno je najprej podala nadrejena A.A., nato pa sta skupaj s področno vodjo D.D. dali končno oceno, zato je bilo treba nekatere ocene popraviti. Zaključek sodišča temelji na izpovedi navedenih prič, potem ko jima je bil na naroku s strani pooblaščenke tožnice predočena listina – izvirnik pisne ocene v času poskusnega dela, ki ga pred tem ni predložila v spis. Zgolj zato, ker je sodišče v razlogih sodbe povzelo izpovedi prič, izpodbijana sodba ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb postopka. Poudarek je na tem, kar je bistveno glede poskusnega dela, da očitane napake in pomanjkljivosti upoštevane skupno kažejo na neuspešno opravljeno poskusno delo.

18. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzete dejanske ugotovitve materialnopravno pravilno presodilo, da je končna ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu pravilna in da je bil odpovedni razlog utemeljen in resničen (ne zgolj navidezen). Do odpovedi je prišlo zaradi pomanjkljivosti in napak pri tožničinem delu, ki ni ustrezalo pričakovanjem tožene stranke. Tožnica je sicer navajala, da je odpoved posledica subjektivne ocene in trpinčenja oziroma šikaniranja, ki sta ga nad njo izvajali nadrejeni. Ravno zaradi negativnega odnosa nadrejenih delavk naj bi neuspešno opravila poskusno delo. V zvezi s tem je sodišče pravilno zaključilo, da se ravnanja, ki jih je tožnica ocenjevala kot trpinčenje, sploh niso zgodila na zatrjevan način (neprimerno obravnavanje tožnice po testnem nakupu banan D.D.), oziroma da niso dokazana.

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče ni opredelilo do številnih ravnanj odgovornih oseb tožene stranke, ki predstavljajo trpinčenje. Teh ravnanj tožnica v pritožbi ne konkretizira, sodišče prve stopnje pa se je izčrpno opredelilo do posameznih očitanih ravnanj trpinčenja. Glede na to ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Pravilno je tudi stališče sodišča, da način določanja izrabe letnega dopusta zaposlenim in večkratno spreminjanje delovnega časa zaradi spremenjenih delovnih razmer ob razglasitvi epidemije covida-19 ne morejo predstavljati trpinčenja tožnice iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Po tej določbi morajo biti ravnanja usmerjena proti tožnici oziroma posameznim delavcem, česar tožnica ni zatrjevala.

20. Tožnica ni dokazala, da je bila v obdobju poskusne zaposlitve deležna neprimernih opazk, kritik, krivih obdolžitev in posmehovanja. Ocena bivše sodelavke C.C., da je imela A.A. do vseh zaposlenih strog pristop, vendar je tožnico obravnavala drugače, je posledica dejstva, da je tožnica pri svojem delu zaostajala za drugimi zaposlenimi in da je naredila več napak, na katere jo je bilo treba opozoriti. Izjava priče, ki s tožnico ni delala ves čas poskusne zaposlitve, ne more imeti večjega pomena kot v sodbi izpostavljene izpovedi prič, ki so vseskozi spremljale in ocenjevale poskusno delo tožnice. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da se izjava A.A., da bo tožnica zraven nje shujšala, nanaša na način dela pri toženi stranki in ne na tožničino težo ter ni bila usmerjena zoper tožnico. V izvedenih dokazih je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zaključek, da tožena stranka ni trpinčila tožnice. Posledično niso relevantne pritožbene navedbe o povezavi med ravnanjem odgovornih oseb tožene stranke in zdravstvenimi težavami tožnice ter njeno osebnostno strukturo.

21. Upoštevajoč izpovedi prič, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za medsebojno skladne, je pravilna presoja o objektivnosti ocene, čeprav je tožnica prepričana o nasprotnem. Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.

22. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v tovrstnih sporih krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).