Jedro

Po izvedenem dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da toženec pogodbe o delu ni sklepal v svojem imenu in za svoj račun. Če je v razmerju do tožnika nastopal kot zastopnik nedoločenega kroga oseb – vaščanov V., ki so se organizirali v gradbeni odbor kot družbo civilnega prava (societas), še ne pomeni, da za obveznosti družbe do tretjih odgovarja kot zastopnik oziroma solidarno odgovarja kot družbenik. V delovanju toženca ni šlo za indirektno zastopstvo, saj ni nastopal v svojem imenu in za račun zastopanega, pač pa za neposredno zastopstvo, ki ima učinke le neposredno za zastopanega.

V obravnavanem razmerju ni šlo za gospodarsko pogodbo, saj družba civilnega prava ni pravna oseba in tudi ni gospodarski subjekt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati znesek 7.353,40 EUR, zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se v kraju izpolnitve obrestovale vpogledne hranilne vloge v DEM od zneska 14.382,00 DEM od dne 4.9.1992 do dne 31.12.2001 in zamudne obresti od zneska 7.353,40 EUR od dne 1.1.2002 do plačila po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo vpogledne hranilne vloge v EUR, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan plačila. S sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da je dolžna v roku petnajst dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.179,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

Tožnik se v pritožbi zoper sodbo in sklep sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču spremembo oziroma razveljavitev sodbe. V zvezi z naročilom izvedbe del, izvajanjem in koordinacijo del ter delno prejetimi plačili za izvedena dela tožnik dejansko, razen s tožencem, ni bil v kontaktu z nobenim od preostalih krajanov. Tožniku je bilo s strani toženca glede na dosežen dogovor z njim zagotovljeno, da bo plačilo prejel iz denarja, ki ga bodo krajani zbrali, kar je bilo delno tudi realizirano. Tožnik je utemeljeno štel toženca za osebo, ki je prevzela tudi odgovornost za to, da bo tožniku izvršeno delo pošteno plačano. Pri tem je šel toženec celo tako daleč, da je potrdila o delnih plačilih izvršenega dela opremljal z žigom Krajevne skupnosti V., s čimer je dodatno utrjeval prepričanje tožnika, da gre na strani toženca v zvezi s predmetnim poslom za odgovornega naročnika del, ki jih je tožnik dejansko tudi opravil in da krajani niso direktni naročniki del. Tožnik ne zanika, da mu je bilo znano, da se bodo izvajala dela na cesti v vas V., za katera bodo delno sredstva prispevali tudi sami vaščani, vendar ni nikoli smatral, da sklepa pogodbo o izvedbi teh del s posameznimi krajani, pač pa, da jo sklepa s tožencem, kot naročnikom v razmerju do tožnika. Zato je še vedno prepričan, da je toženec odgovoren za plačilo v razmerju do tožnika za izvršena dela, toženec pa ima potem možnost od krajanov regresirati tisto, kar bi moral plačati tožniku, saj je v razmerju do tožnika le toženec nastopal kot naročnik del. Če pritožbeno sodišče teh stališč ne bo sprejelo, je treba upoštevati, da je bil tožnik glede izvedbe del skupaj s krajani član neformalne družbe, šlo je za odnos tožnika s to družbo. Tožnik je bil kot s.p. gospodarski subjekt v odnosu do družbe, izvajal je svojo gospodarsko dejavnost za družbo, zato je njegovo poslovno razmerje šteti kot gospodarsko razmerje. Vsi družbeniki neformalne družbe, v katero so se povezali krajani zaradi izvedbe del na cesti, v odnosu do tožnika kot izvajalca del in gospodarskega subjekta, odgovarjajo solidarno. Zato je podana toženčeva odgovornost za celotno tožnikovo terjatev, saj je bil tudi toženec eden od krajanov vasi V., zavezanec za plačilo prispevka za izvedbo del. Ker je neutemeljena zavrnitev tožbenega zahtevka, je nepravilna tudi odločitev sodišča glede pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku skladno z določbo 1. odstavka 362. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati zahtevani znesek za zemeljska dela in utrditev cestišča, ki vodi na V., je obravnavalo tako glede na trditveno podlago, da naj bi bil toženec naročnik del, ki so se izvedla po pogodbi o delu, kot tudi, da je bil kot krajan V. in predsednik gradbenega odbora solidarno zavezan za plačilo dolga v okviru določb o družbeni pogodbi (paragrafi 1175 in nadaljnji Občnega državljanskega zakonika – ODZ). Sodba temelji na sledečem dejanskem stanju: vaščani V. so se dogovorili, da iz skupnih sredstev financirajo zemeljska dela v zvezi z gradnjo ceste P. - V., ki je občinska cesta in služi vsem vaščanom te vasi. Dela je na podlagi ustnih dogovorov izvedel tožnik. Vaščani so se zaradi realizacije dogovora o gradnji ceste organizirali v neformalni gradbeni odbor, ki sicer ni imel uradnega vodje, je pa delo s tožnikom večinoma koordiniral toženec. Od tu dalje se trditve pravdnih strank razlikujejo. Tožnik trdi, da za opravljeno delo ni prejel v celoti plačila, da je bil v kontaktu le s tožencem in z nobenim od preostalih krajanov ter da je zato utemeljeno štel toženca za osebo, ki je prevzela odgovornost za plačilo opravljenega dela. Na drugi strani je toženec navajal, da je sam res aktivno sodeloval pri organizaciji dela, zanika pa, da bi bili vaščani tožniku še kaj dolžni za izvedena dela in predvsem kakršnokoli lastno zavezo tožniku za opravljena dela. Zahtevek tožnika nedvomno temelji na pogodbeni podlagi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je bila sklenjena in realizirana ustna pogodba o delu med tožnikom kot izvajalcem ter vaščani vasi V. kot naročniki del (člen 600 Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki ga je potrebno uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Po izvedenem dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da toženec pogodbe o delu ni sklepal v svojem imenu in za svoj račun. Če je v razmerju do tožnika nastopal kot zastopnik nedoločenega kroga oseb – vaščanov V., ki so se organizirali v gradbeni odbor kot družbo civilnega prava (societas), še ne pomeni, da za obveznosti družbe do tretjih odgovarja kot zastopnik oziroma solidarno odgovarja kot družbenik. V delovanju toženca namreč ni šlo za indirektno zastopstvo, saj ni nastopal v svojem imenu in za račun zastopanega, pač pa za neposredno zastopstvo, ki ima učinke le neposredno za zastopanega. O tem vsebuje sodba trdne razloge, ko izpostavlja tudi nelogičnost drugačnega ravnanja toženca, da bi kot predsednik gradbenega odbora nastopal kot naročnik del in se zavezal za njihovo plačilo, pri čemer pa je tožnik vedel za dogovor vaščanov o podlagi in načinu financiranja del ter za koga se izvajajo. Do nastanka družbene (societetne) pogodbe je res prišlo v okviru takšnega dogovora med vaščani, vendar je treba razlikovati pri tem med dvema razmerjema in sicer med tistim, ki nastane med družbeniki societetne pogodbe in tistim, ki nastane nasproti tretjim. Sodba pravilno ugotavlja, da je družbena pogodba lahko le pravna podlaga dogovora med vaščani in s tem podlaga za urejanje njihovih notranjih razmerij, ne more pa predstavljati pravne podlage tožnikovemu zahtevku. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil ob sklepanju posla oziroma izvedbi del toženec tudi sam krajan V. (torej član prej ugotovljene neformalne družbe civilnega prava), pravna pravila ODZ (paragraf 1203) ne določajo solidarne odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe. Zato tožnik ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da mu mora toženec plačati celotni zahtevani znesek, potem pa ima možnost od krajanov regresirati tisto, kar bi moral plačati tožniku.

Očitno neutemeljena in zato neupoštevna je tudi zadnja pritožbena trditev, ki skuša z drugimi argumenti utemeljiti solidarno odgovornost toženca kot družbenika družbe, ki se je po ugotovitvi sodišča formirala pri sporni gradnji ceste. Šlo naj bi za gospodarsko razmerje, ker je tožnik kot samostojni podjetnik v odnosu do družbe izvajal gospodarsko dejavnost. ZOR je v 413. členu res predpisoval domnevo solidarnosti v primeru obveznosti iz gospodarskih pogodb. Vendar v obravnavanem razmerju ni šlo za gospodarsko pogodbo, saj družba civilnega prava ni pravna oseba in tudi ni gospodarski subjekt v smislu določbe 2. odstavka 25. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti glede na določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, ker šteje, da bi mu jih morala plačati tožena stranka v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ker pa ni uspel s svojim zahtevkom, je odločitev o povrnitvi stroškov postopka pravilna in zakonita (154. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper sklep in ga potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.