Jedro

Začasnost razporeditve (po 22. členu ZDR) na drugo delovno mesto, že pojmovno izključuje trajnost razporeditve na delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje. Zaradi začasne narave razporeditve, delavca na tem delovnem mestu, ne morejo zadeti pravne posledice iz 36e člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklep generalnega direktorja tožene stranke z dne 31.3.1998 in sklep odbora za pritožbe z dne 7.5.1998, na podlagi katerih je tožniku zaradi ukinitve dejavnosti na farmi B., in posledično trajnega prenehanja potreb po delu "tehnološki pripravi objektov", prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik v enoto, v kateri je tožena stranka odločala o obstoju trajnega prenehanja potreb po delu delavcev, razporejen le za določen čas (do 31.3.1998). V posledici te odločitve je ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja nepravilno uporabo procesnega in materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ni upoštevalo tožnikove razporeditve kot razporeditve v smislu določila 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR). Na podlagi dejstva, da je odbor za pritožbe tožene stranke njegovo razporeditev štel kot razporeditev za določen čas, je zmotno presodilo, da delovno mesto tehnologa ni tožnikova redna zaposlitev. Pri tem je prezrlo, da vsaka razporeditev velja le določen čas, dokler potrebe dela in organizacija ne zahtevajo drugačne delavčeve razporeditve.

Razporeditev za določen čas je na podlagi 5. odstavka 17. člena ZTPDR in 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) možna le v primeru nastanka izjemnih okoliščin, ki pa pri tožnikovi razporeditvi niso obstajale. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zavrne tožbeni zahtevek.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP, ki jo je v skladu s 498. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen). Ker ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka v reviziji ni konkretno opredelila, niti jih smiselno uveljavljala, jih revizijsko sodišče glede na dovoljenost preizkusa izpodbijane sodbe v okviru določila 386. člena ZPP ni bilo dolžno preizkušati.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za odločitev v tem revizijskem postopku pomembno, da je bilo dejansko stanje na prvi stopnji po mnenju sodišča druge stopnje pravilno in popolno ugotovljeno. To pomeni, da dejanskega stanja tudi revizijsko sodišče ne sme ponovno preizkušati (izrecna prepoved po 3. odstavku 385. člena ZPP).

Dejanska podlaga za odločitev v tem sporu so ugotovitve obeh sodišč o naslednjih odločilnih dejstvih. Tožnik je dne 10.2.1995 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodje farme T., pred tem je bil v delovnem razmerju (od 16.4.1984 dalje) kot vodja v različnih organizacijskih enotah tožene stranke. Zaradi nastopa izjemnih okoliščin - dokončanja projektne naloge - je bil tožnik od leta 1996 večkrat razporejen kot tehnolog v PC živa proizvodnja v farmo B.. Kot izhaja iz sklepa odbora za pritožbe tožene stranke z dne 20.5.1996, je bil delavec skladno določbi 1. odstavka 22. člena ZDR dolžan opravljati to delo toliko časa, dokler projektno delo ne bo končano. Ker je bilo z zadnjim sklepom o razporeditvi z dne 30.9.1997 konkretno določeno, da traja tožnikova začasna razporeditev na tem delovnem mestu do 31.3.1998, ga zaradi začasne narave razporeditve niso mogle zadeti pravne posledice iz 36e člena ZDR.

Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna presoja obeh sodišč, da za ugotavljanje obstoja trajnega prenehanja potreb po delu, ki ga je začasno opravljal tožnik, ne obstaja pravna podlaga. Iz omenjenega sklepa odbora za pritožbe nedvomno izhaja, da je tožnik opravljal projektno nalogo, katere trajanje je bilo časovno omejeno. To pomeni, da že gramatikalna razlaga ne omogoča drugačnega sklepa, kot sta ga sprejeli sodišči druge in prve stopnje.

Začasna razporeditev delavca na delovno mesto zaradi izjemnih okoliščin, določenih s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom, ko je mogoče z drugačno razporeditvijo delavcev na delo zagotoviti nemoteno opravljanje dela, ne pomeni izgube delavčeve pravice do opravljanja dela na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi (11. člen ZDR). Ni dvoma, da ima po preteku časa, ko je delavec zaradi nastopa izjemnih okoliščin iz 1. odstavka 22. člena ZDR dolžan opravljati druga dela, pravico vrniti se na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje (1. odstavek 17. člena ZTPDR). Če bi začasna razporeditev delavca na drugo delovno mesto imela za posledico izgubo pravice vrnitve na prejšnje delovno mesto, bi takšni pravni učinki morali biti v zakonu izrecno določeni. Zakon takšne posledice ne pozna, saj začasnost razporeditve (po 22. členu ZDR) na drugo delovno mesto, že pojmovno izključuje trajnost razporeditve na delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje. Za trajno razporeditev delavca na drugo delovno mesto morajo biti izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, ki pa v obravnavanem primeru niso bili izkazani.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZTPDR in ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).