Jedro

Določbe ZPIZ-2 so prisilne narave. Zavarovancem je, če zato izpolnjujejo vse zakonsko določene pogoje, mogoče priznati le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot je določeno v zakonu. Sodišče prve stopnje je tožnici z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom priznalo kvečjemu manj od tistega, kar je uveljavljala. Prav zato ji je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu I., II., III., V., VI. točke potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 11. 2019 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 5. 2019 odpravilo in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihofizično lahko delo, brez pogostega dela v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (30 stopinj), z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, brez dvigovanja desne roke nad višino ramen, brez ponavljajočih se in hitrih gibov v zapestjih, izmenoma sede, stoje in s hojo na krajše razdalje, brez vsiljenega tempa in ritma dela, v dopoldanskem času in v ugodnih mikroklimatskih razmerah s polnim delovnim časom od 25. 3. 2019 dalje ter odločilo, da je o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost dolžan odločiti toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka). S IV. točko izreka je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine in priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega s pravico do delnega nadomestila, pri čemer naj o odmeri in izplačevanju teh invalidskih dajatev odloči toženec). Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžan povrniti stroške postopka v višini 358,18 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila in da je stranski intervenient dolžan kriti svoje stroške postopka (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., V. in VI. točko je stranski intervenient vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem in drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je tožnica v tožbi zahtevala, da se odločbi toženca z dne 12. 11. 2019 in z dne 29. 5. 2019 odpravita in da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, podredno pa, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, brez pogostega dela v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (nad 30 stopinj), z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, brez dvigovanja desne roke nad višino ramen, brez ponavljajočih se in hitrih gibov v zapestjih, izmenoma sede, stoje in s hojo, v dnevnih izmenah, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in pravica do delnega nadomestila od 27. 3. 2019 dalje in da je toženec dolžan tožnici izdati novo odločbo, ter odločiti o vseh njenih pravicah iz tega naslova od 27. 3. 2019 dalje in ji povrniti stroške postopka. Sklicuje se na 72. člen, 73. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih in poudarja, da je tožnica v tožbi primarno zahtevala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, podredno pa časovno razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti. Strinja se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožbeni zahtevek na I. kategorijo vsebuje tudi zahtevek na III. kategorijo, vendar samo v primeru, če je postavljen samo zahtevek na I. kategorijo invalidnosti. V konkretnem primeru je tožnica v primeru, da sodišče ne bi ugodilo primarnemu zahtevku, podredno zahtevala samo časovno razbremenitev pri III. kategoriji, ki ji je bila že priznana. Njen primarni zahtevek na I. kategorijo ni vseboval zahtevka na III. kategorijo, saj je imela to kategorijo že priznano. Stranski intervenient je v vlogi, v kateri se je opredelil do izvedenskega mnenja ugovarjal, da je sodišče izvedencem postavilo vprašanja preko tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ob pravočasni tožbi ni zahtevala drugačnih ali več fizičnih razbremenitev, zahtevala je le časovno razbremenitev. Sklep sodišča prve stopnje z dne 25. 5. 2021 je bil napačen v delu, v katerem je izvedenskemu organu naložilo, da lahko ugotavlja tudi drugačno invalidnost, kot jo je ugotovil toženec. Iz izvedenskega mnenja z dne 3. 7. 2021 in ustnega mnenja z dne 30. 11. 2021 izhaja, da pri tožnici do dne 12. 11. 2019 delovna zmožnost ni bila v celoti izgubljena, kar pomeni, da je primarni tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen. Iz mnenja tudi izhaja, da tožbeni zahtevek za skrajšanje delovnega časa ni utemeljen, kar pomeni, da je neutemeljen tudi podredni tožbeni zahtevek. Meni, da je izpodbijana odločba toženca glede na izvedensko mnenje v celoti pravilna in zakonita. Tožnica je bila pravilno razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delo z upoštevanjem fizičnih omejitev s polnim delovnim časom. Sodišče prve stopnje je torej odločalo zahtevku, ki ni bil postavljen. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadev v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti v pritožbi uveljavljene prekoračitve tožbenega zahtevka.

5. Čeprav je tožnica s postavljanjem tožbenega zahtevka, poleg odprave izpodbijanih odločb, uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 3. 2019 dalje in priznanje pravice do invalidske pokojnine ter podredno, da se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko in pravica do delnega nadomestila od 27. 3. 2019 dalje, sodišče pa jo je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 27. 3. 2019 dalje ter naložilo tožencu, da odloči o pravici, odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, ni prekoračilo tožbenega zahtevka in ni odločalo mimo njega.

6. Po 2. členu ZPP sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Za prekoračitev tožbenega zahtevka gre, kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval. Po sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, na katero pa pritožbeno sodišče pazi le na zahtevo stranke.

7. Vendar socialni spor ni pravda. V tovrstnih sporih socialno sodišče sodi na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) praviloma v obsegu polne jurisdikcije. Če tožbenemu zahtevku ugodi skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1, se s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pomeni, da je sodišče ob odpravi nezakonitih posamičnih upravnih aktov, praviloma dolžno samo odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Bistvo socialnega spora je namreč prav presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. 8. Tožnica je s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala tudi odpravo izpodbijanih odločb. Pri presoji njune pravilnosti in zakonitosti je bilo ugotovljeno, da je pri njej podana III. kategorija invalidnosti v smislu 3. alineje 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in omejena delovna zmožnost za delo. Ta je skladno s citirano določbo 63. člena ZPIZ-2 podana, ko je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali ko zavarovanec lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ni pa zmožen delati na delovnem mestu, na katerem dela oziroma je razporejen v času nastanka invalidnosti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je bilo o odpravi izpodbijanih odločb na podlagi določb ZPIZ-2 mogoče tožnico pravilno razvrstiti le v III. kategorijo invalidnosti in ji priznati pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z omejitvami s polnim delovnim časom.

9. Določbe ZPIZ-2 so prisilne narave. Zavarovancem je, če zato izpolnjujejo vse zakonsko določene pogoje, mogoče priznati le tiste pravice in v takšnem obsegu, kot je določeno v zakonu. Sodišče prve stopnje je tožnici z razvrstitvijo v III. kategorijo invalidnosti in priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom priznalo kvečjemu manj od tistega, kar je uveljavljala. Prav zato ji je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zatrjevana prekoračitev tožbenega zahtevka torej ni podana.

10. V tej zadevi se spor nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Predmet postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb toženca o razvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 3. 2019 dalje in priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto, z omejitvami: fizično lažje delo, brez pogostega dela v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (na 30 stopinj), z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, brez dvigovanja desne roke na višino ramen, brez ponavljajočih se in hitrih gibov v zapestjih, izmenoma sede, stoje in s hojo, v dnevnih izmenah s polnim delovnim časom od 27. 3. 2019 dalje. Invalidska komisija II. stopnje je dne 21. 10. 2019 z razliko od invalidske komisije I. stopnje dne 27. 3. 2019 menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je delavka v proizvodnji, je pa zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu s fizičnimi razbremenitvami pri delu.

11. Za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s tožničino invalidnostjo, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B. (v nadaljevanju Komisija) v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje. Komisija je v takšni sestavi ocenila, da gre pri tožnici za stanje po sprostitvi utesnitev v karpalnih kanalih s simptomatiko utesnitve, ki je atipična (brez atrofij, tenarja ali hipotenarja, desno bolj kot levo). Gre tudi za stanje po artroskopiji levega kolenskega sklepa z normalno gibljivostjo. Bolečinsko občutljive so tipične točke za fibromialgijo. V ospredju je bolečinski sindrom, ki se kaže v omejeni in boleči gibljivosti vratne in ledvene hrbtenice, ima tudi sindrom rotatorne manšete desne rame in sindrom karpalnih kanalov obojestransko. Vse te obrambne spremembe zmanjšujejo delovno zmožnost, zato so pri tožnici potrebne vsebinske razbremenitve pri delu. Za oceno časovne razbremenitve pa ni ugotovila zadostnih strokovnih razlogov. Na podlagi takšnega mnenja je Komisija menila, da pri tožnici do 12. 11. 2019 delovna zmožnost ni bila v celoti izgubljena in da ni prišlo do I. kategorije invalidnosti. Od 27. 3. 2019 dalje je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je delavka v proizvodnji, s polnim delovnim časom pa je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: psihofizično lahko delo, brez pogostega dela v prisilni drži vratne in ledvene hrbtenice (na 30 stopinj), z dvigovanjem in prenašanjem bremen do 5 kg, brez dvigovanja desne roke nad višino ramen, brez ponavljajočih se in hitrih gibov v zapestjih, izmenoma stoje in sede in s hojo na krajše razdalje, brez vsiljenega ritma in tempa in v dopoldanskem času in v ugodnih mikroklimatskih razmerah. Toženec se je s takšnim mnenjem strinjal, mnenje izvedenskega organa pa je sodišče sprejelo kot prepričljivo in strokovno utemeljeno in na njegovi podlagi zaključilo, da pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je delovna zmožnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za manj kot 50 %.

12. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožnico utemeljeno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti skladno s tretjim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 in ji na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvami, kot jih je določil izvedenski organ s polnim delovnim časom od 27. 3. 2019 ter hkrati odločilo, da ji je pravico do premestitve dolžan skladno z 81. členom ZPIZ-2 zagotoviti delodajalec. Ker je glede potreb po fizičnih razbremenitvah ugotovilo drugačno dejansko stanje kot toženec v predsodnem postopku, je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 zaradi jasnosti izreka odpravilo še izpodbijani odločbi, vključno dokončno odločbo z dne 12. 11. 2019, s katero je bila tožnica že v predsodnem postopku razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, vendar z drugačnimi razbremenitvami pri delu.

13. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo stranskega intervenienta v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., II., III., V., in VI. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da sam trpi svoje stroške pritožbe.