Jedro

Tožnik premoženjske škode oziroma njene višine ni opredeljeval z zneskom 1.200,00 EUR, za katerega naj bi bilo vozilo na javni dražbi (v izvršilnem postopku) prodano. Ker je tovrstne trditve prvič podal šele na naroku dne 12.10.2016, opravljenem po delni razveljavitvi prve odločbe sodišča prve stopnje z dne 6.11.2015, so bile te podane prepozno in kot take ne morejo biti upoštevne. V tem oziru pa ni bistvena okoliščina, da je začel (tako pozno) navajati nižji znesek škode, ampak da je obseg le-te začel utemeljevati z drugimi (po njegovem mnenju) relevantnimi kriteriji (dejanske narave).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12.10.2016: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2014 dalje do plačila (I. točka izreka), - tožniku naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v višini 1.949,89 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se na podlagi določila 1. in 3. točke 338. člena ZPP pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (s stroškovno posledico). Uvodoma navaja, kaj naj bi v 6. točki navedlo sodišče prve stopnje oziroma kaj naj bi kot nesporno ugotovilo. Poudarja, da je bil prikrajšan za 3.500,00 EUR oziroma za najmanj 1.200,00 EUR, kot je dosegel vrednost avtomobil na javni dražbi. To je znesek, za katerega se je ob prenosu lastništva po sklepu izvršilnega sodišča nesporno zmanjšalo njegovo premoženje. Nejasne in same s seboj v nasprotju so navedbe sodišča, ko tožniku očita, da ni predlagal nobenih dokazov, ki bi izkazovali višino nastale škode. Škodo je namreč sodišče ugotovilo kot nesporno dejstvo, prodaja za 1.200,00 EUR, in to dejstvo kot tako celo potrdilo v sodbi. Sama s seboj v nasprotju je navedba, da bi moral tožnik z dokazi, po tem ko mu je evidentno nastala škoda, in to sodišče v sodbi navede kot nesporno dejstvo, dokazovati višino škode. Toženec je strokovnjak in ocena vrednosti vozila, ki jo poda v izvršilnem postopku, je imela pravne posledice v tožnikovi premoženjski sferi. Ugovor toženca, da njegove ugotovitve v izvršilnem postopku, torej ocena vrednosti vozila, niso relevantne, saj ni njegova ocena ključna, ne držijo. Če že ne 3.500,00 EUR, kot je vrednost ocenil izvršitelj (toženec), pa je zmanjšanje njegovega premoženja nesporno znašalo 1.200,00 EUR. Prerekanje višine dosežene cene vozila izvedene na javni dražbi, ki jo je vodil izvršitelj sam, je neutemeljeno. Toženec je višino vtoževane odškodnine zgolj pavšalno prerekal in navedel, da ne gre za oceno cenilca. Tožnik niti ne bi mogel dokazati drugačne cene, tržne vrednosti vozila, torej škode, saj je bila tržna vrednost vozila odvisna od ponudbe in povpraševanja na tržišču. To ceno pa je v trenutku javne dražbe dosegel prav toženec po pravilih ZIZ ter s prodajo vozila po upoštevanju zgolj nekaterih zakonskih določil oškodoval tožnika v znesku 1.200,00 EUR. Poudarja, da ni bil prepozen s predlogom po postavitvi cenilca avtomobilske stroke, saj je bil kakor sodišče v prvotni sodbi z dne 6.11.2015 tudi sam mnenja, da je relevantna višina škode razvidna iz rubežnega in cenilnega zapisnika toženca z dne 9.3.2010 (priloga B3), ter da bi bilo po načelih procesne ekonomije neupravičeno in neutemeljeno tožencu povzročati pravdne stroške s cenitvijo vozila, katerega oceno je slednji v rubežnem in cenilnem zapisniku z dne 9.3.2010 podal sam. Prav tako pritožnik meni, da je prerekanje prodajne cene avtomobila, dosežene na javni dražbi v višini 1.200,00 EUR zgolj pavšalno in neargumentirano, saj toženec ob tem ni podal substanciranih navedb, zakaj naj bi cena vozila, ki je bila dosežena na javni dražbi v izvršilnem postopku, ki ga je vodil sam, sporna.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v prvotnem postopku P 125/2014 višino premoženjske škode, ki naj bi mu nastala s prodajo avtomobila v izvršilnem postopku, opredeljeval zgolj z zneskom 3.500,00 EUR, ki naj bi predstavljal s strani toženca ocenjeno vrednost zarubljenega osebnega vozila.(1) Te škode oziroma njene višine ni opredeljeval z zneskom 1.200,00 EUR, za katerega naj bi bilo vozilo na javni dražbi (v izvršilnem postopku) prodano. Ker je tovrstne trditve prvič podal šele na naroku dne 12.10.2016, opravljenem po delni razveljavitvi prve odločbe sodišča prve stopnje z dne 6.11.2015, so bile te (glede na v 286. členu ZPP(2) predvidene časovne okvire) podane prepozno(3) in kot take ne morejo biti upoštevne. V tem oziru pa ni bistvena okoliščina, da je začel (tako pozno) navajati nižji znesek(4) škode, ampak da je obseg le-te začel utemeljevati z drugimi (po njegovem mnenju) relevantnimi kriteriji (dejanske narave(5)).

6. Sodišče prve stopnje je v okviru 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno (glej 5. alinejo) ugotovilo (zgolj), da je bil zarubljeni avto prodan za ceno 1.200,00 EUR, in (nikakor) ne da naj bi toliko znašala tožnikova (premoženjska) škoda. To pa sta (upoštevani sami za sebe) dve različni (samostojni) okoliščini. In, kot je bilo poudarjeno v predhodni točki obrazložitve predmetne sodbe, ju je začel tožnik v predmetnem postopku povezovati (enačiti)(6) prepozno. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje škodo, prodaja za 1.200,00 EUR, ugotovilo kot nesporno dejstvo, ne drži.(7)

7. Z ozirom na to, da sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi znesek 1.200,00 EUR predstavljal (nesporni) obseg tožniku nastale premoženjske škode, tudi ni nobenega nasprotja (kot to neutemeljeno očita pritožba(8)) z zaključkom (podanim v 16. točki obrazložitve), da tožnik višine zatrjevane škode ni izkazal (oziroma da glede višine škode ni predlagal nobenih dokazov). Medtem ko pojasnjevanje, zakaj sam drugačne cene, tržne vrednosti vozila, niti ne bi mogel dokazati, predstavlja nedopustno (in posledično neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pa pritožnik ne prepriča niti z razlogi, zaradi katerih naj bi bil njegov (šele na naroku, opravljenem v ponovljenem postopku, dne 12.10.2016 podan dokazni) predlog po postavitvi cenilca avtomobilske stroke (po njegovem mnenju) pravočasen. Okoliščine, da je bil navkljub toženčevemu v pripravljalni vlogi z dne 6.10.2015 podanemu jasnemu (konkretnemu) ter vsebinsko prepričljivemu ugovoru, mnenja, da naj bi bila relevantna višina škode razvidna iz rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 9.3.2010 (priloga B3) in da (po načelih procesne ekonomije) tožencu ni želel neupravičeno (neutemeljeno) povzročati pravdnih stroškov s cenitvijo vozila, ni opravičljiv razlog v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP. Dejstvo, da je pri svojih odločitvah izhajal iz prepričanja (naziranja), ki pa ni bilo pravilno, sodi v sfero njegovega (procesnega) tveganja (rizika).(9)

8. Da ocena vrednosti avtomobila, ki jo je toženec podal v okviru (in za potrebe) izvršilnega postopka, (sama za sebe) za presojo tožniku nastale škode, ne more biti ključna,(10) je v 16. točki obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje.(11) Pritožba zgolj z nestrinjanjem in pojasnjevanjem, ki je deloma tudi novo,(12) predvsem pa presplošno, v zaključke sodišča prve stopnje ne vzbudi nobenega pomisleka.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej njegove v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 16.9.2015 podane navedbe (med drugim se je skliceval na obrazec DPP v prilogi A4).

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Zakaj niso bile podane najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (dne 6.11.2015), ni (po)jasn(jen)o (glej četrti odstavek 286. člena ZPP).

Op. št. (4): Da je prišlo torej do spremembe same številke.

Op. št. (5): Konkretno z dejstvom dosežene prodajne cene.

Op. št. (6): V smislu, da mu je škoda nastala v tem obsegu.

Op. št. (7): Poleg tega je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi (izrecno) pojasnilo, zakaj zneska 1.200,00 EUR ni moč šteti kot nesporne višine nastale škode.

Op. št. (8): Ker so bile že same trditve (kot je bilo poudarjeno), česar vsebina izvedenih dokazov ne more sanirati, podane prepozne, je predmetni očitek tudi sicer brezpredmeten. Enako velja glede pritožbenega pojasnjevanja (ki prvenstveno predstavlja neupoštevno novoto - 337. člen ZPP), zakaj naj bi bili toženčevi v tej smeri podani ugovori neutemeljeni. Zoper prepozne (torej neupoštevne) trditve tožencu (sploh) ni bilo potrebno vsebinsko ugovarjati.

Op. št. (9): Okoliščina, da je bilo v sodbi z dne 6.11.2015 takega mnenja tudi sodišče prve stopnje, je v tem oziru nebistvena.

Op. št. (10): Kot je bilo poudarjeno, je toženec glede tega v pripravljalni vlogi z dne 6.10.2015 podal jasen (konkreten) in vsebinsko prepričljiv ugovor (zaradi česar pritožbeni trditvi o pavšalnosti njegovega prerekanja ni moč slediti).

Op. št. (11): Glej tudi 7. točko obrazložitve sklepa tega sodišča III Cp 962/2016 z dne 24.5.2016. Op. št. (12): In sicer glede opredeljevanja toženca kot strokovnjaka ter omenjanja okoliščin vodenja javne dražbe in pravnih posledic, ki naj bi jih imela njegova ocena v tožnikovi premoženjski sferi.