Jedro

Odločitev, v katero kategorijo zemljišč spada podržavljeno zemljišče, je predvsem pravno vprašanje, saj vsebino pojmov (ne)zazidano stavbno zemljišče, komunalno (ne)opremljeno zemljišče dajejo predpisi in nanjo vežejo različne pravne posledice. To ugotovitev sprejme upravni organ. Če ugotovi, da je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko zemljišče, nima podlage za nadaljnje ugotavljanje, ali bi ga bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Glede izpolnjevanja pogojev komunalne opremljenosti zemljišča se mora opredeliti le, če ugotovi, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju stavbno zemljišče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B z dne 5. 4. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu AA pripada odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., v višini 21.465,67 DEM za podržavljeni parceli št. 355, njiva 3 in št. 480/2, njiva 3, vl. št. 254 k.o. C (1. točka izreka), da se kot skrbnika za posebne primere določi odvetnik BB (2. točka izreka) in da je zavezanka za plačilo odškodnine Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna obveznice izročiti prejemniku obveznic v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka). Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe presodila, da je prvostopna odločba pravilna in zakonita. Sklicevala se je na 44. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), ter na njegovi podlagi izdan odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: odlok), ter v zvezi s tem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, v kateri je ustavno sodišče menilo, da so bila kmetijska oziroma gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna zemljišča, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Ker pritožnik ni z ničemer dokazal, da bi bila obravnavana zemljišča v prostorskih aktih opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča in da bi bilo v času podržavljenja na njih možno graditi, je po oceni tožene stranke prvostopni organ pravilno ugotovil, da so bila zemljišča v času podržavljenja kmetijska zemljišča. To je razvidno tudi iz odločbe o podržavljenju in iz potrdila iz zemljiškega katastra. Zemljišča so bila podržavljena z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo mestne četrti okrožja mesta A z dne 4. 3. 1946 na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, po kateri je bil AA razlaščen za presežek nad 3 ha kmetijskih zemljišč. Tožena stranka je tudi preverila izračun odškodnine, ki ga je opravil prvostopni organ. Pojasnila je, da prvostopni organ ni upošteval navodila o spremembah in dopolnitvah navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: navodilo), ker je šlo za kmetijska zemljišča v času podržavljenja in ne za komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča, ki bi se vrednotila po navodilu.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da odškodnina ni bila pravilno izračunana, saj prvostopni organ ni upošteval, da sta se parceli št. 355 in 480/2 k.o. C nahajali ob glavnih dovoznih poteh, ki so bile priključene na javno cestno omrežje in sta bili oddaljeni od javnega vodovoda in nizkonapetostnega električnega omrežja v okvirih, ki jih predvideva navodilo. V neposredni bližini parcel so bili že zgrajeni objekti in tudi sami parceli sta bili namenjeni gradnji. To je razvidno tudi iz cenitve sodnega izvedenca in cenilca CC. Tožena stranka se tega cenitvenega poročila ni dotaknila, čeprav je izvedenec jasno povedal, da sta bili parceli odvzeti za gradnjo kulturnega doma gradbenih delavcev in da je zemljišče ležalo v pasu, ki ga je bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov. Po njegovem izračunu znaša odškodnina 200.779,25 DEM, kar je bistveno več od izračuna upravnega organa. Tožena stranka izvedeniškega mnenja argumentirano sploh ni zavrnila oziroma se do njega ni opredelila. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Stranka z interesom v tem postopku, Slovenska odškodninska družba d.d., na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku z vlogo z dne 27. 2. 2002. Tožba ni utemeljena.

V primerih, ko podržavljenega zemljišča ni mogoče vrniti v naravi, je pri določanju odškodnine po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) temeljni princip, da se ta odmerja po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena, drugi odstavek 85. člena ZDen). Če so bila zemljišča ob podržavljenju kmetijska oziroma gozdna, se vrednotijo kot kmetijska oziroma gozdna. Sprememba namembnosti zemljišča iz kmetijskega oziroma gozdnega v stavbno po podržavljenju na določanje odškodnine v denacionalizaciji ne vpliva. Ratio take ureditve je v tem, da kmetijska oziroma gozdna zemljišča niso bila komunalno urejena, in denacionalizacijski upravičenci k njihovi povečani vrednosti po podržavljenju niso ničesar prispevali. Zato se tudi zemljišča, ki so bila šele po podržavljenju namenjena za gradnjo, vrednotijo po odloku (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), torej kot kmetijska oziroma gozdna, kakršna so bila ob podržavljenju.

Kot stavbna se vrednotijo tista zemljišča, ki so bila stavbna že ob podržavljenju. Taka so po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v že navedeni odločbi tista, ki so bila opredeljena kot stavbna zemljišča v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam predpis o podržavljenju, npr. zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, s katerim so bila nacionalizirana vsa zazidana in nezazidana zemljišča v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, to je v območjih, ki so bila urbanistično že zgrajena.

Pojmi kot nezazidano, zazidano stavbno zemljišče, komunalno (ne)opremljeno nezazidano stavbno zemljišče, so pravne narave, saj njihovo vsebino dajejo predpisi in nanjo vežejo različne pravne učinke. Na pravna vprašanja mora odgovoriti upravni organ, torej mora upravni organ na podlagi dejanskih ugotovitev oceniti, v kakšno vrsto zemljišča spada podržavljeno zemljišče, ne glede na to, če se tudi do tega vprašanja opredeljuje cenilec, ki je ugotavljal vrednost podržavljenega premoženja.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta bili parceli št. 355 in 480/2 k.o. C ob podržavljenju kmetijski zemljišči. Da sta bili parceli tedaj kmetijski zemljišči, po katastrski kulturi njivi, izhaja iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo mestnih četrti okrožja mesta A z dne 4. 3. 1946, s katero sta bili podržavljeni. To potrjuje tudi potrdilo Mestne geodetske uprave A z dne 16. 12. 1992, o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja. Spremembe namembnosti parcel iz kmetijskih zemljišč v stavbna tudi ni mogoče pripisati pravni podlagi podržavljenja. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list SNOS in NVS, št. 62/45) je imel namen razlastiti določena zemljiška posestva oziroma njihov presežek ter oblikovati zemljiški sklad, iz katerega se zemljišča dodeljujejo poljedelcem (1. 6. in 17. člen tega zakona). Ne drži pa tudi tožbena trditev, ki se opira na cenilno poročilo izvedenca, da sta bili parceli odvzeti zaradi gradnje kulturnega doma gradbenih delavcev. Zaradi tega sta bili v SLP pridobljeni parceli št. 497/10 in 480/1, o čemer je bila izdana odločba z dne 12. 12. 1947, ki pa nista predmet tega postopka.

Če pa parceli št. 355 in 480/2 nista bili stavbni parceli, tožeča stranka ni imela podlage, da bi ugotavljala, ali bi ju bilo mogoče ob podržavljenju komunalno opremiti brez večjih stroškov, na kar meri tožba. Glede izpolnjevanja pogojev komunalne opremljenosti se upravni organ opredeljuje le, če ugotovi, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju stavbno zemljišče. Ker pa v tem primeru temu ni tako, se tožena stranka tudi ni bila dolžan opredeljevati glede komunalne opremljenosti zemljišč. V izpodbijani odločbi je pravilno pojasnila, da sta bili podržavljeni zemljišči kmetijski zemljišči in niso izpolnjeni pogoji za njihovo vrednotenje po navodilu. Ker je ta njena ugotovitev pravilna, ji po mnenju sodišča ni mogoče očitati kršitve, če se ni posebej opredeljevala do cenitvenega poročila.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek predi izdajo izpodbijane odločbe pravilen, in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.