Jedro

V predmetni zadevi ni sporno, da je bil dolžnikov ugovor obrazložen, zato je bila vročitev ugovora upniku v odgovor na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, sodišče pa je upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozorilo, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (dopis z dne 10. 4. 2014). Upnikov odgovor na ugovor je bil potreben za izvršbo, saj je dolžnik v ugovoru obrazloženo nasprotoval upnikovemu obračunu plač za čas od maja do decembra 2012, prav tako obračunu regresov za letni dopust ter uveljavljal, da je po njegovem obračunu terjatev iz naslova plač in regresov v celoti poplačana ter da dolguje le še del pravdnih stroškov v višini 951,76 EUR. Upnik je na te navedbe moral odgovoriti, sicer bi se štele za resnične in torej ni šlo le za materialnopravna naziranja, kot to dolžnik navaja v pritožbi.

Čeprav je upnik v odgovoru na ugovor priznal plačilo, ki ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru po izteku roka z dne 17. 10. 2016 in za dne 17. 3. 2016 plačanih 3.277,13 EUR umaknil predlog za izvršbo, za kar je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo, je treba upoštevati, da je dolžnik v tej vlogi navajal tudi, da je upnikova terjatev v celoti prenehala in predlagal sodišču ustavitev izvršilnega postopka v celoti. Ugovor po izteku roka z dne 17. 10. 2016 je bil upniku vročen skupaj z dopisom z dne 18. 4. 2017, da se bo štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, če upnik v osmih dneh od njegovega prejema ne bo vložil odgovora (prvi odstavek 58. člena ZIZ). V odgovoru na ugovor je upnik obrazloženo nasprotoval dolžnikovim ugovornim navedbam in vztrajal, da terjatev še vedno ni v celoti poplačana. Ker so posledice upnikove neaktivnosti po tem, ko mu je vročen ugovor po izteku roka, takšne, da so praktično terjale od upnika, da nanj odgovori, so stroški, ki so v tem primeru nastali z odgovorom na ugovor, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so namreč vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova.

Izrek

I. Pritožba se v delu proti točki I. izreka sklepa se zavrže. II. V ostalem delu se pritožbi delno ugodi in se sklep: ◦ v izpodbijanem zavrnilnem delu točke II. izreka spremeni tako, da se ugovoru ugodi še za 124,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila ter se sklep o izvršbi z dne 14. 3. 2014 v tem delu razveljavi in predlog za izvršbo v tem obsegu zavrne, ◦ v točki III. izreka spremeni tako, da se upničini stroški ugovornega postopka znižajo za 166,73 EUR (na 551,62 EUR), sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu točke II. izreka, nespremenjenem delu točke III. izreka ter v točki VIII. izreka potrdi.

III. Upnik je dolžan dolžniku v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti njegove stroške pritožbe v višini 48,77 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

I. Ugovoru dolžnika z dne 27. 3. 2014 se delno ugodi ter se sklep o izvršbi z dne 14. 3. 2014 razveljavi v II. točki izreka za znesek 322,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

II. Ugovor dolžnika se v preostalem delu deloma zavrže (za znesek 2.559,37 EUR), v ostalem pa zavrne.

III. Dolžnica je dolžna upnici v roku 8 dni povrniti njene stroške ugovornega postopka v znesku 718,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Upnica je dolžna dolžnici v roku 8 dni povrniti njene stroške ugovornega postopka v znesku 101,36 EUR.

V. Upnici se ne priznajo stroški njenih vlog z dne 22. 6. in 6. 10. 2016. VI. Dolžnici se ne priznajo stroški njene vloge z dne 8. 11. 2016. VII. Ugovor po izteku roka z dne 17. 10. 2016 se zavrže. VIII. Dolžnica je dolžna upnici v roku 8 dni povrniti njene stroške odgovora na ugovor po izteku roka v znesku 103,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti točki I. izreka, zavrnilnemu delu točke II. izreka ter proti točkama III. in VIII. izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o izvršbi z dne 14. 3. 2014 razveljavi in predlog upnika za izvršbo zavrne v obsegu kot izhaja iz te pritožbe, to je za znesek 505,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila ter spremeni odločitev glede izvršilnih stroškov oziroma v tem delu izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba proti točki I. izreka sklepa ni dovoljena, v ostalem delu pa je pritožba delno utemeljena.

_O pritožbi proti točki I. izreka_

5. Dolžnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno razveljavilo sklep o izvršbi v 2. točki izreka in da bi ga moralo pravilno razveljaviti v 1. točki izreka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišču prve stopnje v točki I. izreka pri navedbi točke izreka sklepa o izvršbi, ki jo je delno razveljavilo, očitno pomotoma zapisalo „II. točki“ namesto pravilno „1. točki“. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka sklepa o izvršbi z dne 14. 3. 2014 dovolilo predlagano izvršbo za 5.759,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila, medtem ko je v 2. točki izreka zavrnilo predlog upnice glede izvršbe na denarna sredstva, ki jih dolžnica prejema pri organizacijah za plačilni promet. Glede na pojasnjeno je šteti, da je pri navedenem zapisu točke izreka sklepa o izvršbi prišlo do očitne pisne pomote, ki jo je mogoče kadarkoli ustrezno popraviti (prim. 328. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

6. Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je tudi pravovarstvena potreba oziroma pravni interes (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To pomeni, da ima pravico do pritožbe samo tista stranka, ki bi ji, če bi se pokazalo, da je njena pritožba utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist, oziroma stranka, katere pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal. Hkrati pa mora pritožbeni interes obstajati tako ob vložitvi pritožbe kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje je v točki I. izreka ugovoru dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 322,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Takšna odločitev pa za dolžnika ne pomeni neugodne odločitve, temveč nasprotno, korist, saj se izvršba v tem obsegu ne bo opravljala. Ker dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo proti taki odločitvi, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo proti točki I. izreka zavrglo kot nedovoljeno.

_**O pritožbi proti zavrnilnemu delu točke II. izreka**_

8. Upnik je predlog za izvršbo vložil na podlagi izvršilnega naslova - sodbe in sklepa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pd 68/2012 z dne 5. 6. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 924/2013 z dne 12. 12. 2013. V predlogu za izvršbo je obračunal neto plače od maja do decembra 2012 in ugotovil, da te skupaj znašajo 6.327,26 EUR. Glede neto regresa za letni dopust za leto 2010, 2011 in 2012 pa je ugotovil, da ti skupaj znašajo 1.886,77 EUR. Dalje je navedel, da mu dolžnik dolguje tudi pravdne stroške v višini 985,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014 dalje. Pri obračunu terjatve je upošteval dve dolžnikovi plačili - dne 17. 1. 2014 v višini 1.900,00 EUR in dne 23. 1. 2014 v višini 2.665,67 EUR. Pojasnil je, da so bile s prvim delnim plačilom v celoti poravnane zakonske zamudne obresti od neto plač in regresov, delno tudi glavnica, z drugim delnim plačilom pa so bile v celoti poravnane zakonske zamudne obresti od preostanka glavnice za čas od 17. 1. 2014 do 23. 1. 2014 ter del glavnice, tako da je preostali znesek neplačane glavnice na dan 23. 1. 2014 znašal 5.759,72 EUR, za kar je tudi predlagal izvršbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje.

9. V postopku odločanja o ugovoru je bila postavljena izvedenka ekonomske stroke, ki je izračunala, da brez upoštevanja delnih plačil dolžnika skupni znesek neizplačanih neto nadomestil plač znaša 5.297,33 EUR, skupni neto znesek neizplačanih regresov za letni dopust pa 1.886,06 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da primerjava izračuna izvedenke in upnice pokaže, da je izračun upnice v delu izračuna neto zneskov neizplačanih nadomestil plač neutemeljen za znesek 322,31 EUR (43,71 za mesec maj, 39,10 EUR za mesece junij do oktober, 43,58 EUR za mesec november in 39,52 EUR za mesec december 2012), zato je ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 322,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (točka II. izreka izpodbijanega sklepa).

10. V pritožbi dolžnik uveljavlja, da pri odločanju o ugovoru sodišče presoja, ali je bil sklep o izvršbi v trenutku izdaje pravilen ali ne, sodišču prve stopnje pa očita, da je zmotno odločilo, v kakšnem obsegu je ugovor utemeljen in v kakšnem obsegu se zavrne. Meni, da če bi upnik pri vložitvi predloga za izvršbo upošteval pravilne neto zneske nadomestila plače in regresov, ki jih je kasneje izračunala izvedenka ter pravilno upošteval obračun pravdnih stroškov ter obe delni plačili, ki sta bili izvršeni pred vložitvijo predloga za izvršbo, bi lahko utemeljeno predlagal izvršbo le za znesek glavnice 4.637,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014. Predlog za izvršbo je bil torej neutemeljen v znesku 1.122,39 EUR (5.759,72 - 4.637,33) iz naslova glavnice ter pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja 24% delež, torej je bil v tem obsegu neutemeljen tudi sklep o izvršbi, za enak znesek pa je bil utemeljen ugovor. Dodaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 5. 4. 2017 razveljavilo sklep o izvršbi z dne 14. 3. 2014 za znesek 616,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 do plačila, vendar pa to ne vpliva na dejstvo, da je v ugovoru utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi v znesku 1.122,39 EUR (torej tudi v znesku 616,77 EUR), kar bi moralo sodišče upoštevati pri odločitvi o stroških ugovornega postopka. Vztraja, da je tudi po izdaji sklepa z dne 5. 4. 2017 njegov ugovor utemeljen za znesek 505,62 EUR (1.122,39 - 616,77) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila, zato bi moralo sodišče ugovoru v tem delu ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti za znesek 505,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila ter predlog za izvršbo v tem obsegu zavrniti.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz ločene primerjave obračunov posameznih mesečnih zneskov upnika in izvedenke, ni pa opravilo obračuna in preverilo utemeljenosti predloga za izvršbo oziroma sklepa o izvršbi glede na ugotovitve izvedenke in končno obračunane terjatve, ki je predmet izvršbe, oziroma sploh ni ugotavljalo, kakšna je bila pravilna terjatev upnika iz izvršilnega naslova po stanju na dan 24. 1. 2014, upoštevajoč podatke o neto zneskih, ki jih je ugotovila izvedenka in dveh nespornih delnih plačilih dolžnika pred pričetkom izvršbe. Treba je namreč upoštevati neto zneske neizplačanih nadomestil plač in neto zneske regresa, kot jih je ugotovila izvedenka v svojem izvedenskem mnenju z dne 20. 9. 2016 (list. št. 58 in 59), razen glede neto zneska nadomestila plače za november 2012. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da je bil popravni sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 924/2013, s katerim je bil bruto znesek plače za november 2012 popravljen tako, da je bil znesek 1.250,00 EUR nadomeščen z zneskom 340,90 EUR, izdan šele 2. 4. 2014, kar je po izteku roka za ugovor zoper sklep o izvršbi,1 to pa pomeni, da je bil upnik v času vložitve predloga za izvršbo upravičen zahtevati neto znesek neizplačanega nadomestila plače za november 2012 še v višjem, nepopravljenem znesku. Terjatev, ki jo je bil upnik upravičen zahtevati v predlogu za izvršbo z dne 3. 2. 2014, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju izračunalo na isti način, kot je to storil upnik in mu dolžnik ni nasprotoval, pri tem pa je, tako kot upnik, upoštevalo tudi terjatev iz naslova pravdnih stroškov v višini 985,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014 dalje, ter dve delni plačili dolžnika, to je dne 17. 1. 2014 v višini 1.900,00 EUR ter dne 23. 1. 2014 v višini 2.665,67 EUR. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je na dan prvega plačila 17. 1. 2014 terjatev obsegala 7.803,92 EUR iz naslova neto nadomestil plač in neto regresov, 985,75 EUR iz naslova pravdnih stroškov (glavnica torej skupno 8.789,67 EUR) in 1.080,09 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti od neto nadomestil plač in neto regresov _(priloga 1)_. S plačilom v višini 1.900,00 EUR dne 17. 1. 2014 je dolžnik v celoti poravnal 1.080,09 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti, s preostalim zneskom v višini (1.900,00-1.080,09) 819,91 EUR pa del glavnice, kar pomeni, da je razlika glavnice na dan 17. 1. 2014 znašala (8.789,67-819,91) 7.969,76 EUR. S plačilom zneska 2.665,67 EUR dne 23. 1. 2014 je dolžnik v celoti poravnal zakonske zamudne obresti od preostanka glavnice 7.969,76 EUR, ki so natekle od 18. 1. 2014 do 23. 1. 2014 v višini 9,01 EUR, v presežku (2.665,67-9,01) 2.656,66 EUR pa je deloma poravnal glavnico tako, da razlika glavnice znaša (7.969,76 - 2.656,66) 5.313,10 EUR _(priloga 2)_. V takšnem znesku je bil upnikov predlog za izvršbo utemeljen, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje. Glede na pojasnjeno je bil upnikov predlog za izvršbo neutemeljen za terjatev v višini (5.759,72 - 5.313,10) 446,62 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika delno ugodilo in ugovoru ugodilo še za (446,62 - 322,31) 124,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila, sklep o izvršbi z dne 14. 3. 2014 v tem obsegu razveljavilo in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Glede pritožbenih navedb o tem, da upnik ni upravičen do povračila vseh stroškov predloga za izvršbo, kot so bili odmerjeni v 3. točki izreka sklepa o izvršbi, pritožbeno sodišče odgovarja, da kot je bilo ugotovljeno zgoraj, je bil upnikov predlog za izvršbo utemeljeno vložen za terjatev v višini 5.313,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014, ob taki vrednosti predmeta pa je upnik upravičen do nagrade za sestavo predloga za izvršbo v višini 65,70 EUR (tar. št. 3460 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT), kar ob prištetju 20% pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT), 22% DDV in sodne takse za predlog za izvršbo v višini 55,00 EUR (tar. št. 4011 Zakona o sodnih taksah) skupaj znaša 151,19 EUR. Ker je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka sklepa o izvršbi stroške upnice odmerilo prav v takšni višini, pritožbene navedbe dolžnika niso utemeljene. Stroški, ki so upniku nastali z vložitvijo predloga za izvršbo za izterjavo terjatve v obsegu, kot je ta izhajala iz izvršilnega naslova, s katerim je tedaj razpolagal, ob upoštevanju dveh nespornih plačil dolžnika pred vložitvijo predloga za izvršbo, so bili za izvršbo potrebni stroški, zato jih je dolžnik tudi dolžan povrniti upniku (peti odstavek 38. člena ZIZ).

_**O pritožbi proti točki III. izreka sklepa**_

13. V točki III. izreka je sodišče odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti 718,35 EUR stroškov ugovornega postopka, od tega 160,31 EUR za odgovor na ugovor, 558,04 EUR pa za stroške izvedenke, pri čemer je upoštevalo dolžnikov 5,6% uspeh v ugovornem postopku.

14. Pravna podlaga za odločitev o navedenih stroških je peti odstavek 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Temeljni kriterij za presojo, ali je upnikova zahteva za povrnitev izvršilnih stroškov upravičena, je torej njihova potrebnost za postopek izvršbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili stroški, ki so upniku nastali z odgovorom na ugovor, za izvršbo potrebni. V predmetni zadevi ni sporno, da je bil dolžnikov ugovor obrazložen, zato je bila vročitev ugovora upniku v odgovor na podlagi prvega odstavka 57. člena ZIZ obligatorna, sodišče pa je upnika v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ opozorilo, da bo v primeru, če na ugovor ne bo odgovoril, štelo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične (dopis z dne 10. 4. 2014). Upnikov odgovor na ugovor je bil potreben za izvršbo, saj je dolžnik v ugovoru obrazloženo nasprotoval upnikovemu obračunu plač za čas od maja do decembra 2012, prav tako obračunu regresov za letni dopust ter uveljavljal, da je po njegovem obračunu terjatev iz naslova plač in regresov v celoti poplačana ter da dolguje le še del pravdnih stroškov v višini 951,76 EUR. Upnik je na te navedbe moral odgovoriti, sicer bi se štele za resnične in torej ni šlo le za materialnopravna naziranja, kot to dolžnik navaja v pritožbi. Poleg tega je odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi odraz pravice do enakega varstva pravic (22. člena Ustave) na prvi stopnji. Pravici dolžnika, da nasprotuje predlogu in sklepu o izvršbi, ustreza pravica upnika, da na dolžnikova izvajanja odgovori. Če mu pri tem nastanejo stroški, dolžnik pa z ugovorom propade, pritožbeno sodišče meni, da je zavrnitev upnikovega stroškovnega zahtevka pravilna le takrat, ko upnik z odgovorom ni prav v ničemer prispeval k odločitvi sodišča prve stopnje oziroma ko odgovor ni bil potreben zaradi očitne neobrazloženosti ugovora. Ti pogoji so izpolnjeni praviloma le v enostavnih izvršilnih zadevah. Iz vsebine izpodbijanega sklepa pa že na prvi pogled izhaja ravno obratno. Zato so bili stroški odgovora na ugovor potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

15. Glede potrebnosti stroškov izvedenke dolžnik v pritožbi navaja, da je bila glavna terjatev upnika iz naslova nadomestil plač, regresov in pravdnih stroškov po izvršilnem naslovu v trenutku postavitve izvedenke že v celoti poplačana, saj je s plačilom 3.277,13 EUR dne 17. 3. 2016 v celoti poplačal oziroma celo preplačal glavno terjatev upnika, to je terjatev iz naslova nadomestila plač, regresov in pravdnih stroškov. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, ker upnikova terjatev s tem plačilom ni bila v celoti plačana, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju (glej 22. točko obrazložitve tega sklepa), tudi sicer pa ne gre prezreti, da sta postavitev izvedenke predlagali obe stranki, tudi dolžnik v ugovoru, postavljena pa je bila zaradi izračuna višine neto zneskov plač za mesece maj do december 2012 ter izračuna višine neto zneska regresa za leto 2010-2012, saj sodišče ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi te samo izračunalo (prim. 243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), izračun omenjenih zneskov pa je bil potreben že zaradi odločitve o ugovoru. Dokazni postopek z izvedenko je bil v celoti izveden, sodišče pa je odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2016, zato so bili stroški z izvedbo tega dokaza potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje je izvedenki zanj priznalo nagrado in stroške v skupnem znesku 395,55 EUR, kar ob prištetju prispevkov znaša 432,83 EUR (glej sklep z dne 14. 4. 2017).

16. Glede dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 2. 11. 2016 in z njim nastalih stroškov pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da ti niso bili potrebni za izvršbo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta upnik in dolžnik na izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2016 podala pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje skupaj z dopisom z dne 18. 10. 2016 poslalo izvedenki, in jo pozvalo naj v roku 15 dni nanje odgovori (red. št. 33). Čeprav sodišče prve stopnje izvedenki ne ob vročitvi pripomb ne kadarkoli kasneje ni zastavilo dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih v tem postopku še ni terjalo, je izvedenka izdelala dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 2. 11. 2016, za katero ji je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 14. 4. 2017 priznalo nagrado in stroške v skupnem znesku 144,90 EUR, kar ob prištetju prispevkov znaša 158,04 EUR. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj je sodišče prve stopnje pripombe upnika in dolžnika na izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2016 izvedenki poslalo zgolj v odgovor, ob tem pa ji ni postavilo nobenih dodatnih vprašanj, kar pomeni, da ji s sklepom sodišča ni bila naložena dopolnitev izvedenskega mnenja (prim. drugi odstavek 51. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih). Poleg tega je iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 2. 11. 2016 razvidno, da je v določenem delu vsebinsko enak izvedenskemu mnenju z dne 20. 9. 2016, sicer pa izvedenka v njem sama ugotavlja, da so upnikova vprašanja pravne narave in nanje ne more odgovoriti. Tudi v delu, v katerem odgovarja na pripombe dolžnika, je izvedenka pri izračunu dolga preprosto odštela dolžnikovo plačilo z dne 17. 3. 2016, ne da bi pri tem upoštevala zakonske zamudne obresti, sodišče prve stopnje pa se pri svoji odločitvi na dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 2. 11. 2016 niti ni oprlo. Glede na vse pojasnjeno ti stroški niso bili potrebni za izvršbo, zato jih ni mogoče naložiti dolžniku v plačilo in jih pritožbeno sodišče tudi ni upoštevalo.

17. Glede pritožbenih navedb, da je dolžnik ob vložitvi ugovora utemeljeno ugovarjal sklepu o izvršbi tudi v znesku 616,77 EUR, kar bi moralo sodišče upoštevati pri odločanju o stroških ugovornega postopka, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil popravni sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 924/2013, s katerim je bil bruto znesek plače za november 2012 popravljen tako, da je bil znesek 1.250,00 EUR nadomeščen z zneskom 340,90 EUR, izdan šele 2. 4. 2014, kar je po izteku roka za ugovor zoper sklep o izvršbi, zato dolžnikov ugovor v času, ko je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, v tem delu ni mogel biti utemeljen. Pritožbeni navedbi, da bi bilo to okoliščino treba upoštevati pri odločitvi o stroških ugovornega postopka, zato ni mogoče slediti.

18. Ob pojasnjenem stroški ugovornega postopka znašajo 593,14 EUR, od tega 160,31 EUR za odgovor na ugovor in 432,83 EUR za izvedensko mnenje z dne 20. 9. 2016. Glede na to, da je dolžnik v ugovornem postopku uspel za znesek glavnice v višini 446,62 EUR, kar v razmerju do celotnega izterjevanega zneska 5.759,72 EUR znaša 7%, to pomeni, da je glede na svoj 93 % neuspeh upniku dolžan povrniti stroške v tem odstotku, kar znaša (93% od 593,14) 551,62 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter peti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi dolžnika v tem delu ugodilo in sklep v točki III. izreka spremenilo tako, da se upnikovi stroški ugovornega postopka znižajo za 166,73 EUR na 551,62 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**O pritožbi proti točki VIII. izreka sklepa**_

19. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu je dolžnik v vlogi z dne 17. 10. 2016 navajal, da je v celoti poplačal upničino terjatev. Upnica je priznala plačilo z dne 17. 3. 2016 v znesku 3.277,13 EUR in podala delni umik, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 5. 4. 2017 izvršbo v tem obsegu ustavilo. Ker pa je upnica nasprotovala izjavi dolžnice, da je s tem plačilom njena obveznost prenehala, je sodišče vlogo z dne 17. 10. 2016 obravnavalo kot ugovor po izteku roka in ga v točki VII. izreka izpodbijanega sklepa v celoti zavrglo. Dolžnik te odločitve v pritožbi ne izpodbija, meni pa, da mu je sodišče zmotno naložilo v plačilo upnikove stroške za odgovor na ugovor po izteku roka.

20. Čeprav je upnik v odgovoru na ugovor priznal plačilo, ki ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru po izteku roka z dne 17. 10. 2016 in za dne 17. 3. 2016 plačanih 3.277,13 EUR umaknil predlog za izvršbo, za kar je sodišče prve stopnje izvršbo delno ustavilo (točka II. izreka sklepa z dne 5. 4. 2017), je treba upoštevati, da je dolžnik v tej vlogi navajal tudi, da je upnikova terjatev v celoti prenehala in predlagal sodišču ustavitev izvršilnega postopka v celoti. Ugovor po izteku roka z dne 17. 10. 2016 je bil upniku vročen skupaj z dopisom z dne 18. 4. 2017, da se bo štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, če upnik v osmih dneh od njegovega prejema ne bo vložil odgovora (prvi odstavek 58. člena ZIZ). V odgovoru na ugovor je upnik obrazloženo nasprotoval dolžnikovim ugovornim navedbam in vztrajal, da terjatev še vedno ni v celoti poplačana. Ker so posledice upnikove neaktivnosti po tem, ko mu je vročen ugovor po izteku roka, takšne, da so praktično terjale od upnika, da nanj odgovori, so stroški, ki so v tem primeru nastali z odgovorom na ugovor, potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ). Stroški iz petega odstavka 38. člena ZIZ so namreč vsi tisti stroški, ki so v realni zvezi s ciljem izvršilnega postopka, to pa je poplačilo upnika za terjatev iz izvršilnega naslova. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da so bili stroški odgovora na ugovor po izteku roka pravilno odmerjeni skladno z določbami ZOdvT.

21. Ker je glede na vse pojasnjeno sklep v ostalem izpodbijanem delu pravilen, pritožba pa neutemeljena in ker tudi niso podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu točke II. izreka, nespremenjenem delu točke III. izreka ter v točki VIII. izreka potrdilo.

22. Glede na vse pojasnjeno je zaključiti, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 14. 3. 2014 dovoljena izvršba zaradi izterjave 5.313,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje in izvršilnih stroškov 151,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje. Ker je bil s točko I. izreka sklepa z dne 5. 4. 2017 sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavljen za 616,77 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti, to pomeni, da je izvršba dovoljena oziroma sedaj teče zaradi izterjave (5.313,10 - 616,77) 4.696,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje in izvršilnih stroškov 151,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2014 dalje. Ob upoštevanju plačil dne 27. 3. 2014 v višini 1.942,60 EUR ter dne 17. 3. 2016 v višini 3.277,13 EUR je upnikova terjatev na dan odločanja sodišča prve stopnje 31. 8. 2018 (brez upoštevanja odločitev o stroških ugovornega postopka v točkah III. in VIII. izreka izpodbijanega sklepa) skupaj znašala 202,06 EUR _(priloga 3)_. _**O pritožbenih stroških**_

23. Dolžnik je v pritožbi priglasil nagrado za redno pravno sredstvo v višini 131,40 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve, 22 % DDV in sodno takso. V pritožbi je navajal, da bi moralo sodišče ugovoru ugoditi za 505,62 EUR, torej še za 183,31 EUR, v celoti pa je izpodbijal odločitev o stroških v točkah III. in VIII. izreka sklepa (718,35 EUR in 103,21 EUR), kar pomeni, da je vrednost predmeta v pritožbenem postopku znašala 1.004,87 EUR. Glede na ugotovljeno je dolžnik za sestavo pritožbe upravičen do nagrade v višini 33,60 EUR (tar. št. 3468 ZOdvT) in do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 6,72 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), kar ob prištetju 22 % DDV in sodne takse za pritožbo v znesku 125,00 EUR (tar. št. 4031 Zakona o sodnih taksah) skupaj znaša 174,19 EUR. S pritožbo je proti odločitvi v točki II. izreka uspel za 124,31 EUR, proti točki III. izreka sklepa pa za 166,73 EUR, skupno torej za 291,04 EUR, kar predstavlja njegov 28% uspeh (291,04 EUR v razmerju do 1.004,87 EUR). Ob pojasnjenem je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je upnik dolžan v roku 8 dni od vročitve tega sklepa povrniti njegove stroške pritožbe v višini (28% od 174,19 EUR) 48,77 EUR (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen 19. 3. 2014, to pa pomeni, da je rok za ugovor iztekel 27. 3. 2014.