Jedro

Po določilu 2. odst. 1022. čl. ZOR lahko nakazanec, ki je sprejel nakazilo (tožena stranka), uveljavlja proti prejemniku nakazila (tožeči stranki) samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. V obravnavanem primeru je tožena stranka proti tožeči stranki uveljavljala ugovor nekvalitetno izvedenih keramičarskih del. Glede teh del pa je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju z družbo S. d.d. (naročnik), ne pa s toženo stranko, torej ne gre za ugovor, ki bi ga imela tožena stranka osebno proti tožeči stranki.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. vzdržalo v 1. točki deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati glavnico v višini 8.166,60 EUR (1.957.044,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 1.957.044,00 SIT od 29.5.2001 dalje do 31.12.2006 in na znesek 8.166,60 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila; v 3. točki vzdržalo izvršilni sklep prav tako deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 183,90 EUR (44.070,00 SIT) stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 44.070,00 SIT od 2.4.2003 do 31.12.2006 in na znesek 183,90 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila; 2.) sklep o izvršbi v 1. točki deloma razveljavilo za zakonske zamudne obresti na znesek glavnice 974.096,67 SIT (4.064,83 EUR) za čas od 3.3.2001 do 28.5.2001 in v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek; 3.) v preostalem delu izvršilni sklep v 1. točki razveljavilo zaradi delnega umika tožbe in v tem delu ustavilo pravdni postopek; 4.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti 348,81 EUR stroškov nadaljnjega pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 - dnevnega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je glede 1. in 4. točke izreka tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Poudarja, da je že v ugovoru navajala, da se sporna menica nanaša na izvajanje gradbenih del na objektu B., kjer je bil dolžnik naročnik, S. d.d. izvajalec in upnik podizvajalec za keramičarska dela, ter naj bi bila menica izdana zaradi zavarovanja plačila. Pravi upnikov dolžnik je njegov naročnik S. d.d. in ne dolžnik v tem postopku. Dolžniku, ki je plačeval upniku na podlagi asignacijskih pogodb (namesto S. d.d.) pa je znano, da odprta terjatev upnika ni znašala 4.500.000,00 SIT, ampak manj od polovice tega zneska in zato pomeni izpolnitev bianco menice za vtoževani znesek zlorabo pooblastila tudi po višini. Dolžnik pa tudi sicer ne priznava nobenega dolga do upnika zaradi tega, ker je upnik nekvalitetno izvedel keramičarska dela in ima zato dolžnik preko glavnega izvajalca do upnika zahtevek na znižanje cene/plačila. Iz navedene izjave tožene stranke ne izhaja, da bi znašal njen dolg do tožeče stranke 1.957.763,51 SIT. Nasprotno, jasno izhaja, da je imela po vednosti tožene stranke tožeča stranka odprto približno takšno terjatev do svojega naročnika S. d.d.. Nadalje opozarja tudi na svojo vlogo z dne 15.1.2007, v kateri je navedla razloge, zaradi katerih ne priznava, da bi iz naslova asignacij dolg znašal 1.957.763,51 SIT: da sta bili asignaciji sklenjeni v februarju/marcu 2001 oz. v maju/juniju 2001, ko naj bi bila tožena stranka dolžna S. iz naslova izvedenih gradbenih del na objektu B. Ko pa je ugotovila, da je (med drugim) tudi keramika, ki jo je dobavila in polagala tožeča stranka neustrezna, slabe kvalitete in slabo položena, je ustavila plačila do izdelave dokončnega obračuna z glavnim izvajalcem. To je razvidno tudi iz menične izjave z dne 23.7.2001. Tožeča stranka bi lahko izpolnila menico šele po tem, ko bi obstajala situacija - primopredajni zapisnik, potrjen s strani vseh strank, ta pa ni bil nikoli podpisan. Tožeča stranka je menico izpolnila kar na znesek 4.500.000,00 SIT, čeprav je tedaj dolg tožene stranke znašal le 1.957.763,51 SIT plus obresti 678.271,94 SIT. Tožena stranka pa ne priznava niti dolga v tej višini zaradi po tožeči stranki nekvalitetno izvedenih keramičarskih del. Pri ugotovitvi, da tožena stranka nima ugovora iz naslova kvalitete opravljenega dela tožeče stranke, ker z njo ni bila v osnovnem pogodbenem odnosu, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in se pri tem sklicevalo na 2. odst. 1022. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR. Vendar pa ima tudi podizvajalec do naročnika direktni zahtevek po zakonu (612. čl. ZOR), zato ima tudi naročnik pravico do ugovora iz tega razmerja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil postopek začet na podlagi protestirane menice, s katero je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala plačilo 4.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Med postopkom pa je tožeča stranka spremenila tožbo tako, da je namesto na podlagi menice, od tožene stranke uveljavljala plačilo 974.096,67 SIT (4.064,83 EUR) z zamudnimi obrestmi na podlagi asignacije št. 2/2001 in znesek 983.666,84 SIT (4.104,77 EUR) z zamudnimi obrestmi na podlagi asignacije št. 4/2001. Ker se je tožena stranka spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolila v njeno spremembo (2. odst. 185. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s spremembo tožbe, tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija. Glede na to se pokaže, da so za obravnavano zadevo nerelevantne pritožbene trditve, ki se tičejo menice: da pomeni izpolnitev bianco menice za znesek 4.500.000,00 SIT zlorabo pooblastila, glede na to, da je odprta terjatev upnika znašala dejansko manj kot polovico tega zneska; da bi tožeča stranka lahko izpolnila menico šele po tem, ko bi bil s strani vseh udeležencev podpisan primopredajni zapisnik, vendar pa do njegovega podpisa ni prišlo.

Iz obeh asignacijskih pogodb je razvidno, da je tožena stranka kot asignat (nakazanec) sprejela nakazilo. Glede na to ima tožeča stranka kot prejemnik nakazila od nje pravico zahtevati izpolnitev (1021. čl. v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). V zakonu je poudarjena abstraktnost nakazila: 1. odst. 1022. čl. ZOR namreč določa, da s sprejemom nakazila nastane med prejemnikom nakazila (tožeča stranka) in nakazancem (tožena stranka) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem in nakazancem ter od razmerja med nakazovalcem in prejemnikom nakazila. Po določilu 2. odst. 1022. čl. lahko nakazanec, ki je sprejel nakazilo (tožena stranka), uveljavlja proti prejemniku nakazila (tožeči stranki) samo tiste ugovore, ki se nanašajo na veljavnost sprejema, ugovore, ki temeljijo na vsebini sprejema ali na vsebini samega nakazila, ter ugovore, ki jih ima osebno proti njemu. V obravnavanem primeru je tožena stranka proti tožeči stranki uveljavljala ugovor nekvalitetno izvedenih keramičarskih del. Glede teh del pa je bila tožeča stranka v pogodbenem razmerju z družbo S. d.d. (naročnik), ne pa s toženo stranko, torej ne gre za ugovor, ki bi ga imela tožena stranka osebno proti tožeči stranki. Zakon je v tem pogledu jasen in če bi se sprejela razlaga, ki jo ponuja pritožnica (češ da ker ima podizvajalec za svoje terjatve od prevzemnika posla do naročnika direktni zahtevek - 612. čl. ZOR - ima tudi naročnik pravico do ugovora iz tega razmerja), bi to pomenilo nasprotje z 2. odst. 1022. čl. ZOR.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene takšne kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.