Jedro

Tožbeni zahtevek zaradi zapisa „nična oziroma neveljavna“ ni nesklepčen. Takšen zapis namreč ne predstavlja alternativne ugotovitve sodišča, ampak je besedo „neveljavna“ obravnavati kot sinonim za besedo „nična“.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje s sodbo pod I. točko izreka ugotovilo, da je menjalna pogodba z dne 5.9.2003 pod štev. 34-8/01, sklenjena med toženimi strankami, nična oziroma neveljavna v delu, ki se nanaša na parc. štev. 808 k.o. ..., pod II. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da so drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka dolžne tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na prvo toženo stranko pri prej navedeni nepremičnini, pod III. točko izreka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, s sklepom pa je zavrnilo predlog toženih strank za prekinitev postopka.

Zoper I. točko izreka sodbe so se v roku pritožile tožene stranke (razen prve toženke) iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu stroškovno kot neutemeljenega zavrne. Navajajo, da je tožbeni zahtevek kljub njegovi spremembi še vedno nesklepčen in neizvršljiv, ker se z njim zahteva ugotovitev ničnosti oziroma neveljavnosti. Sodba namreč ne more dopuščati alternativne možnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da za parcelo štev. 808 k.o. ... obstaja dolžnost vrnitve v naravi. Na podlagi obstoječe sodbe tudi ni možno vzpostaviti stanja v zemljiški knjigi, kot je bilo pred sklenitvijo sporne pogodbe. Zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo sporne parcele tudi ni več mogoče vrniti v naravi, ker so kot lastnice v zemljiški knjigi vpisane drugo, tretje in četrtotožene stranke. Tožene stranke tudi ne morejo vrniti nepremičnine, katere zemljiškoknjižni lastnik je K.M.. Ugotovitvena tožba tožeče stranke ni primerno sredstvo za odpravo negotovosti in je iz teh razlogov nedovoljena. Toženim strankam tudi ni bila vročena vloga, s katero je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pooblaščenka pritožnikov je pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 10.6.2005, v kateri je bil dopolnjen tožbeni zahtevek, prejela dne 21.6.2005, kot to izhaja iz potrjene poštne vročilnice pri list. štev. 41 v spisu.

Tožbeni zahtevek zaradi zapisa „nična oziroma neveljavna“ ni nesklepčen. Takšen zapis namreč ne predstavlja alternativne ugotovitve sodišča, ampak je besedo „neveljavna“ obravnavati kot sinonim za besedo „nična“, kar je nedvomno ugotoviti tudi iz razlogov izpodbijane sodbe. Skladno določbi 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) so nični pravni posli, s katerimi se razpolaga z nepremičninami, katerih vrnitev v naravi se zahteva v denacionalizacijskem postopku. Pri tem je relevantno zgolj, da je takšen zahtevek za vrnitev vložen, irelevantno pa je, ali bo zahteva morebiti neutemeljena. Torej sodišču prve stopnje predhodnega vprašanja v tej smeri ni bilo potrebno in ga ni smelo reševati.

Na ničnost pogodbe se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba (92. člen Obligacijskega zakonika – OZ), kar pomeni, da lahko s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti vsak, ki ima za to pravni interes. Interes na ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe vsekakor ima tožeča stranka, ki v postopku denacionalizacije zahteva vrnitev te nepremičnine v naravi. Pravno irelevantno je, če z izpodbijano sodbo ni možno vzpostaviti zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred sklenitvijo obravnavane menjalne pogodbe. Tožeča stranka ima namreč izkazan interes na ugotovitveni tožbi za ugotovitev ničnosti in sodišče prve stopnje je o tem delu tožbenega zahtevka moralo odločati. Če je pač predmetno nepremičnino pridobil tretji, bo to vprašanje lahko predmet drugega postopka in ni potrebno, da se rešuje v isti pravdi, kot se ugotavlja ničnost pogodbe.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano odločitev s sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in so stranke dolžne kriti vsaka svoje. Pritožniki namreč s pritožbo niso uspeli, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njeni stroški za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.