Jedro

Kadar je umik tožbe posledica dejstva, da je stečajni upravitelj priznal terjatev tožeče stranke/upnika v stečajnem postopku do tožene/stečajnega dolžnika, je tožeči stranki ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka mogoče priznati le tiste stroške, ki so nastali po začetku stečajnega postopka. Znesek ostalih stroškov mora tožeča stranka prijaviti v stečajnem postopku, tako kot je to storila z glavnico terjatve, ki jo je uveljavljala v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka delno tako spremeni, da se odmerjeni znesek stroškov zniža za 369,37 EUR (oziroma na 1.681,31 EUR) ter se predlog za povrnitev stroškov v tem obsegu (za 369,37 EUR) zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo, tožencu pa naložilo, da tožeči stranki povrne 2.050,68 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov, ker bi jih morala priglasiti v stečajnem postopku, pa tega ni storila. Opozarja na določbe ZFPPIPP in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Dodaja, da tožeča stranka tudi ni umaknila tožbe takoj, ko je bil zahtevek izpolnjen (v tem primeru priznana terjatev v stečajnem postopku), zato je tudi iz tega razloga treba njen stroškovni zahtevek zavrniti. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila, prereka pritožbene navedbe, opozarja, da so stroški nastali in bili odmerjeni šele po začetku stečajnega postopka nad tožencem, zato je odločitev sodišča pravilna. Dodaja, da je z umikom tožbe počakala, da je iztekel rok, v katerem bi lahko upniki vložili pritožbo. Rok se je iztekel 3. 9., tožbo pa je umaknila 10. 9., kar je vsekakor mogoče tolmačiti kot „takoj“. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s tožečo stranko, da je tožbo umaknila takoj, ko je prišlo do „izpolnitve zahtevka“, ki ga v tem primeru predstavlja priznanje terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja. Gre za pravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje ob okoliščinah primera, ki izhajajo iz podatkov v spisu (nepravnomočen sklep o preizkusu terjatev je bil objavljen 19. 8. 2015, umik tožbe pa podan 10. 9.), ustrezno zapolnilo.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil na tožencem 26. 1. 2015 uveden stečajni postopek, zaradi česar je bil predmetni postopek, ki je začel na podlagi vloženega predloga za izdajo sklepa na podlagi verodostojne listine 18. 6. 2014, prekinjen. Tudi ni sporno, da je tožeča stranka terjatev, ki jo je vtoževala v tem postopku, priglasila v stečajnem postopku, kjer jo je stečajni upravitelj priznal. In nenazadnje ni sporno, da tožeča stranka v stečajnem postopku ni priglasila stroškov iz tega pravdnega postopka. Med strankama je sporno, ali je bila to dolžna storiti glede na 60. člen ZFPPIPP in, če da, kakšne so pravne posledice, da tega ni storila. Sodna praksa o tem ni povsem enotna.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil znesek stroškov, ki bi jih tožeča stranka lahko (in bi jih tudi morala) priglasiti v stečajnem postopku toženca skladno s 3. točko drugega odstavka 60. člena ZFPPIPP, tisti, ki ga je izvršilno sodišče v sklepu z izvršbi 26. 6. 2014 odmerilo. Zaradi ugovora sklep sicer ni postal pravnomočen, zato terjatev iz naslova izvršilnih stroškov ni zapadla, je pa že nastala(1). S sklepom VL 86538/2008-7 z dne 22. 1. 2015 je bil sklep o izvršbi razveljavljen le v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, glede zahtevka in stroškov pa je bilo sklenjeno, da se bo sodilo v pravdi. Izvršilni postopek je torej prešel v pravdnega tako glede glavnice kot glede odmerjenih stroškov postopka. Ni najti razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na enak način, kot je v postopku osebnega stečaja toženca priglasila terjatev za glavnico, priglasila tudi terjatev za stroške izvršilnega postopka po določilih 60. člena ZFPPIPP(2) oziroma da ji tega ne bi bilo treba storiti(3). Ker ni ravnala tako, teh stroškov v pravdnem postopku zaradi dejstva, ker je bil nad tožencem začet stečajni postopek, ne more uveljavljati.

8. Nadaljnji stroški, tj. stroški postopka, ko je izvršba prešla v pravdo, pa so v obravnavanem primeru nastali šele po začetku stečajnega postopka(4) in bili odmerjeni (prvič) z izpodbijanim sklepom(5), zato jih mora toženec tožeči stranki povrniti v skladu z določili 354. člena ZFPPIPP(6).

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo odločitev prvega sodišča glede stroškov, ki so nastali, preden je izvršilni postopek prešel v pravdnega, ter v tem obsegu zahtevo za plačilo stroškov zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

Op. št. (1): Zakonska dikcija „nastala“ po prepričanju pritožbenega sodišča ne omogoča razlage, da je ključni trenutek „zapadlost“ in s tem odmera stroškov. Primerjaj odločitve VDSS Pdp 1622/2014 in PdP 1623/2014. Op. št. (2): Tako tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3571/2012. Op. št. (3): Pomemben del sodne prakse opozarja, da je treba v stečajni postopek prijaviti ne le judikatne terjatve, temveč tudi tiste, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Primerjaj npr. VSK II Ip 326/2013, VSK Cpg 130/2013, VSL I Cp 1181/2015 in druge.

Op. št. (4): Sodna taksa je bila doplačana po pozivu sodišča z dne 11. 9. 2015, ki je bil tožeči stranki vročen 14. 9. 2015 (red. št. 12), odvetniški stroški za postopek na prvi stopnji pa so nastali z vlogo z dne 23. 9. 2015. Op. št. (5): Ibidem, Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3571/2012. Glej tudi v tej odločbi navedeno drugo sodno prakso.

Op. št. (6): Zahtevek je dajatven (primerjaj VSL I Cpg 960/2015), na te stroške je možna tudi izvršba (primerjaj VSM I Ip 838/2014).