Jedro

Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21. 1. 2011 spoznalo obsojenega I. F. in obsojenega M. O. za kriva storitve kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obsojenemu F. določilo kazen 1 (enega) leta zapora s preizkusno dobo 3 (treh) let, obsojenemu O. pa kazen 1 (enega) leta zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Obsojencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 17. 1. 2012 pritožbama zagovornikov obeh obsojencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo v odločbi o krivdi (tako, da se iz opisa kaznivega dejanja izpusti besedilo: „medtem ko jo je F. držal za zapestje leve roke, da se ni mogla izviti iz prijema O.“; da se besedilo: „lizala po vratu“ nadomesti z besedilom: „O. jo je lizal po vratu“ in da se besedilo: „ji segala s prsti pod hlačke in jo otipavala po spolovilu, poskušala potisniti prst v spolovilo, ji medtem poskušala sleči hlače in majico, ji strgala modrc“ nadomesti z besedilom: „ji skušala segati s prsti pod hlačke in jo preko hlačk otipavala po spolovilu, poskušala potisniti prst v spolovilo, ji medtem poskušala sleči hlače in majico, ji strgala modrc“) in v odločbah o kazenskih sankcijah tako, da se obsojenemu F., v okviru izrečene pogojne obsodbe določena kazen zniža na 10 (deset) mesecev zapora, preizkusna doba pa na 2 (dve) leti, obsojenemu O. pa se v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjeni preizkusni dobi, določena kazen zniža na 10 (deset) mesecev zapora; v preostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M. O. pravočasno dne 29. 3. 2012 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini povsem enaka njihovi pritožbi z dne 17. 6. 2011 zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve določil Kazenskega zakonika spremeni tako, da obsojenca oprosti, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 6. 6. 2012 navaja, da navedbam v zahtevi ni mogoče pritrditi. Zahteva že prvostopni sodbi očita zmotno presojo dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabo Kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je napravilo dokazno oceno, izpovedbe posamezne priče in vseh izvedenih dokazov skupaj ter navedlo razloge zakaj šteje izpovedbo posamezne priče za prepričljivo oziroma neprepričljivo. Sodišče druge stopnje se je do pritožbenih navedb opredelilo, pri čemer pa po že uveljavljeni sodni praksi ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko se sodba sodišča druge stopnje sklicuje oziroma pritrjuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje o posameznih odločilnih dejstvih. Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec dne 13. 6. 2012 in njegovi zagovorniki dne 11. 6. 2012 seznanjeni.

B-1.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP).

5. Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Zato je morebitno sklicevanje vložnikov na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo, tako da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi (kljub obširnim navedbam zagovornikov o dejanskem stanju v zahtevi za varstvu zakonitosti) ni ugotovilo, tudi ni dolžno obrazlagati zakaj ne.

B-2.

6. Neutemeljeno zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbo, da „sodišče svojo obsodbo utemeljuje brez upoštevanja, tekom kazenskega postopka dokazovanih okoliščin očitanega kaznivega dejanja in v tej zvezi presojanja elementov silobrana oziroma prekoračitve silobrana in na tej podlagi določil 11. člena KZ, ki omogoča odpustitev kazni“, saj obramba ne v postopku pred sodišče prve stopnje, ne v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni nakazovala, da bi obsojenec očitano mu kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, storitve katerega je bil spoznan z izpodbijano pravnomočno sodbo, storil v okoliščinah silobrana ali prekoračenega silobrana.

7. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbo, da je bila obsojencu „kršena pravica do kontradiktornosti“, ker je sodišče v obsodilnem delu sledilo izpovedbam oškodovanke in njene sestre in jih ocenilo kot resnične, kljub dejstvu, da zoper obdolženca drugih dokazov ni bilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili oškodovanka in njena sestra zaslišani na glavni obravnavi dne 10. 12. 2010 v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika ter obe tudi odgovarjali na vprašanja obrambe. Zato ni moč pritrditi v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovani kršitvi kontradiktornosti postopka. Če pa se zagovorniki ne strinjajo s presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi o neprepričljivosti zagovora obsojenca (ki je storitev kaznivega dejanja zanikal) in verodostojnosti izpovedb navedenih prič (ob kritičnem dogodku še mladoletne oškodovanke M. S. in njene sestre T. S.), pa s temi navedbami uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovorniki v obširnih navedbah v zahtevi izpostavljajo, da obsojencu očitano kaznivo dejanje ni z gotovostjo dokazano, da oškodovankini sestri ni mogoče verjeti, ker je na kraj dogodka prišla, ko naj bi bilo že vsega konec, da je neutemeljen zaključek sodišča, da so zagovor obsojenca ter izpovedbi prič M. in F. A. neprepričljivi, in da je nepravilna odločitev sodišča, ki je sledilo navedbam oškodovanke, ki je šele štiri mesece po dogodku dogodek zaupala R. G., ki je nato podal kazensko ovadbo. S temi navedbami zagovorniki izražajo nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je ob presoji zagovorov obeh obsojencev in izpovedb zaslišanih prič (oškodovanke, njene sestre, R. G., M. in F. A.) glede obsojencu očitanega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena v zvezi s 25. členom KZ sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa zagovorniki ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

9. Ker v zahtevi niso bile uveljavljane kršitve zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč je bila zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.