Jedro

Investitor pridobi pravico pričeti z deli šele po pravnomočnosti odločbe, zato je investitor, ki prične z deli pred pravnomočnostjo odločbe, v enakem pravnem položaju, kot če upravnega dovoljenja ne bi imel. Kadar pa investitor gradi brez ustreznega upravnega dovoljenja, je inšpekcijski organ dolžan izreči ukrep po prvem odstavku 73. člena ZUN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.2001; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo inšpektorja Urbanistične inšpekcije, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 9.3.2001, s katero je bilo tožnici naloženo, da v 60 dneh po prejemu odločbe odstrani notranjo plinsko napeljavo, vključno s plinsko pečjo, vse v stanovanju v I. nadstropju večstanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 618 k.o. U. ter vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške; za navedeni objekt velja prepoved uporabe; če tožnica ne bo v roku izvršila navedenega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njene stroške; stroške postopka, nastale z upravno izvršbo, bo plačala tožnica na podlagi posebnega sklepa; pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je tožnica izvedla poseg v prostor, ne da bi imela za to pravnomočno odločbo o dovolitvi priglašenih del. Ob takem dejanskem in pravnem stanju je tožena stranka tožnici pravilno izrekla inšpekcijski ukrep po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN). Tožnica se neutemeljeno sklicuje na 2. odstavek 73. člena ZUN, saj inšpektor po tej določbi ravna, če ugotovi, da sanacija iz 1. odstavka istega člena predstavlja poseg v prostor in v takem primeru odredi zavezancu pridobitev dovoljenja zanj.

Tožnica vlaga pritožbo, v kateri navaja, da je sporno plinsko napeljavo izvedla v dobri veri na podlagi odločbe upravne enote po vseh pravilih in načrtih pooblaščenih podjetij. Leto pred tem je enako plinsko napeljavo izvedel zgornji sosed. Razlog, da je odločba o dovolitvi priglašenih del ovržena, je ugovor spodnjega soseda E.T., ki se je nanjo pritožil. Predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva pravilnost izvedbe plinske napeljave, da živi sama s šoloobvezno hčerko, plinsko gretje je edino gretje, ki ga imata, za njegovo napeljavo pa se je zadolžila. Na upravni enoti je vložila vlogo za gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo objekta. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče oprosti plačila sodne takse.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V ZUN je uveljavljena ureditev, po kateri je za vsak poseg v prostor potrebno ustrezno upravno dovoljenje. Podlaga za izdajo odločbe, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je 1. odstavek 73. člena ZUN. Ta določa, da v primeru če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 21.11.2000, saj ni sporno, da ta v času izdaje prvostopne inšpekcijske odločbe ni bila pravnomočna. Investitor namreč pridobi pravico pričeti z deli šele po pravnomočnosti odločbe, zato je investitor, ki prične z deli pred pravnomočnostjo odločbe v enakem pravnem položaju, kot če upravnega dovoljenja ne bi imel. Kadar pa investitor gradi brez ustreznega upravnega dovoljenja, je inšpekcijski organ dolžan izreči ukrep po 1. odstavku 73. člena ZUN. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, ki jih tožnica navaja za svoje ravnanje, pa na odločitev v stvari ne vplivajo. Prav tako tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na postopek pridobivanja ustreznega dovoljenja, saj se zakonitost inšpekcijskega ukrepa presoja glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe na prvi stopnji, postopek pridobivanja dovoljenja pa je od inšpekcijskega postopka ločen postopek. Ker torej tožnica za obravnavani poseg v času izdaje prvostopne inšpekcijske odločbe ni imela pravnomočnega upravnega dovoljenja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ko je na podlagi navedene določbe ZUN tožnici naložila odstranitev spornega posega v prostor in vzpostavitev v prejšnje stanje.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnico na podlagi določb 13. člena ZST oprostilo plačila sodnih taks. Ker je po 1. odstavku 14. člena ZST že na podlagi tega sklepa tožnica oproščena plačila sodne takse tudi za obravnavano pritožbo, pritožbeno sodišče o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ki ga je tožnica predlagala v pritožbi, ni posebej odločalo.