Jedro

Tožnikove trditve ostanejo na ravni splošno zatrjevanega. Iz njih izhaja kvečjemu tožnikov dejanski oziroma ekonomski interes, kar pa mu po določbah ZPOmK-1 in ZUP še ne daje pravice za udeležbo v tujem postopku. Tožnik sicer zahteva "učinkovito varstvo svojih pravic", omenja pravni interes ter navaja, da poseg v pravni položaj pomeni tudi poslabšanje konkurenčnega položaja, če to lahko vpliva na obstoječe pravice in obveznosti tretjih, vendar v tožbi tega svojega interesa, torej svojih pravnih koristi, z ničemer konkretno in argumentirano ne utemelji. Tožnik pa je tisti, ki po zakonu (četrti odstavek 16. člena ZPOmK-1) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja pravnega interesa za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se zavrne zahteva za udeležbo z dne 18. 9. 2017 osebe, ki je zahtevala varovanje tajnosti vira po 17. členu Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1), v postopku presoje pridobitve kontrole podjetja A. S.á r.l., 61, na naslovu ...., nad podjetjema B. d.o.o. na naslovu .... in C. d.d., na naslovu ...., ter da se status stranskega udeleženca ne prizna (1. točka izreka sklepa). V 2. točki izreka je ugotovila, da z izdajo tega sklepa niso nastali dodatni stroški. V obrazložitvi navaja, da je dne 8. 8. 2017 prejela priglasitev koncentracije pridobitve kontrole podjetja A. S.á r.l. nad podjetjema B. d.o.o. in C. d.d.. Koncentracijo je priglasilo podjetje A. S.á r.l. Dne 18. 9. 2017 je prejela zahtevo za udeležbo v postopku presoje navedene koncentracije. Vlagatelj zahteve za udeležbo v postopku je zahteval varovanje tajnosti vira po 17. členu ZPOmK-1, določene podatke v zahtevi pa je prekril kot zaupne v skladu z 18. členom ZPOmK-1. Toženka je preizkusila, ali je oseba, ki je zahtevala vstop v postopek, izkazala pravni interes za to. Ugotovila je, da pravni interes ni izkazan; navedba, da bi se osebi, ki zahteva vstop v postopek, z dovolitvijo koncentracije izjemno poslabšal konkurenčni položaj na trgu, in da ji utegne nastali škoda, je po mnenju toženke presplošna, saj ni konkretno navedeno, na kakšni pravici ali obveznosti je utemeljena zahteva za udeležbo v postopku. Tako toženka ugotavlja, da oseba, ki zahteva vstop v postopek, ni vsebinsko in določno opredelila ter v zadostni meri izkazala, v čem bi njena udeležba v postopku koristila varstvu njenih pravnih koristi oziroma v čem bi odločba toženke te koristi lahko prizadela. Zato je zahtevo za udeležbo v postopku zavrnila.

2. Tožnik vlaga tožbo po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da lahko skladno s prakso toženke za dokazan pravni interes zadostuje že vpliv na ekonomski položaj vlagatelja, če bi bil ta tako močan, da bi se odrazil na njegovih obstoječih pravicah in obveznostih. V predmetni zadevi ne gre zgolj za morebiten nastanek škode tožniku, ampak za tako znatno poslabšanje konkurenčnega položaja, da bi bilo onemogočeno opravljanje njegovih registriranih dejavnosti. Poseg v pravni položaj ne pomeni samo kršitev neposrednih, z odločbo naloženih konkretnih pravic, ampak tudi poslabšanje konkurenčnega položaja, če je tako znaten, da lahko vpliva na obstoječe pravice in obveznosti tretjih. Tudi 37. uvodna izjava k Uredbi Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) določa, da je treba dati možnost zaslišanja zainteresiranim tretjim osebam. Res je, da bi napačna odločitev toženke v zadevi presoje koncentracije prizadela tudi javni interes, vendar v imenu tega interesa ne bo nihče uveljavljal pravnega varstva pred sodiščem, saj ta interes varuje prav toženka, ki bo odločbo izdala. Izpodbijani sklep je obremenjen z bistveno procesno kršitvijo, ker se tožnik ni mogel izjasniti glede navedb priglasitelja v zvezi z njegovim vstopom v postopek. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči v sporu polne jurisdikcije in odpravi izpodbijani sklep ter odloči, da se mu prizna položaj stranskega udeleženca v postopku presoje koncentracije, ki ga toženka vodi pod opr. št. 3061-17/2017. Podredno pa sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe. Dodatno pojasnjuje, da stranski udeleženec ne more v postopku varovati javne koristi, niti svojih dejanskih koristi. Za priznanje stranske udeležbe mora obstajati določeno razmerje stranskega udeleženca, ki ga ureja materialni predpis, do upravne stvari. Toženka je tožniku in preostalim udeležencem na trgu posredovala zahtevo za posredovanje podatkov skupaj z vprašalnikom, torej ima tožnik možnost podati svoje stališče glede obravnavane koncentracije. Postopek je še vedno v teku. Toženka ni bila dolžna tožnika obveščati o navedbah priglasitelja v zvezi z zahtevo za udeležbo v postopku, saj je ona tista, ki je presojala njeno utemeljenost. Toženka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrniti tožnikove zahteve za vstop v postopek presoje pridobitve kontrole podjetja A. S.á r.l. nad podjetjema B. d.o.o. in C. d.d. oziroma odločitev, da se mu v postopku navedene presoje koncentracije ne prizna položaja stranskega udeleženca. Tožnik takšni odločitvi toženke nasprotuje in trdi, da izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku.

6. ZPOmK-1 v 16. členu določa, da imata položaj stranke v postopku podjetje, proti kateremu se vodi postopek, in priglasitelj koncentracije (prvi odstavek). Vlagatelj ali vlagateljica pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke (drugi odstavek). Oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, mora podati zahtevo za udeležbo v postopku v 30 dneh od dneva objave sklepa o uvedbi postopka na spletni strani agencije (tretji odstavek). Zahteva mora vsebovati navedbe in dokaze, ki izkazujejo pravni interes za udeležbo v postopku (četrti odstavek).

7. Po 43. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku pred toženko uporablja v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPOmK-1, pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek).

8. Neposredna pravna korist pomeni, da ta ni zgolj eventualna, bodoča. Korist mora biti oprta na zakon ali drug predpis, torej mora biti pravna, in mora predstavljati korist tiste osebe, ki zahteva udeležbo v postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka svojo odločitev v bistvenem obrazložila s tem, da za obstoj pravnega interesa ni dovolj, če odločitev prizadene zgolj ekonomski položaj osebe in da v postopku presoje koncentracij toženka po uradni dolžnosti preverja, ali je koncentracija podrejena določbam ZPOmK-1 in ali je izkazan resen sum o njeni skladnosti s pravili konkurenčnega prava. Toženka je ocenila, da iz tožnikove zahteve za udeležbo v postopku ni razvidno, zakaj bi bilo s končno odločitvijo v postopku presoje zadevne koncentracije poseženo v njegov pravni položaj oziroma na zakon oprte pravne koristi.

9. Sodišče preizkusi izpodbijani akt v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi (58. člen ZPOmK-1). Tožnik v tožbi trdi, da je v svoji zahtevi toženki podrobno utemeljil, zakaj bi se mu z dovolitvijo koncentracije izjemno poslabšal konkurenčni položaj na trgu, ob čemer bi utegnila nastati neposredna in nepopravljiva škoda. Trdi, da naj bi mu bilo zaradi poslabšanja konkurenčnega položaja onemogočeno opravljanje dejavnosti, in da naj bi bil njegov interes znatno prizadet. Vendar s temi trditvami tožnik zatrjevanega obstoja pravnega interesa v tožbi z ničemer ne konkretizira, to pa ne izhaja niti iz njegove vloge z dne 14. 9. 2017 – zahteve za vstop v postopek, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, v kateri je navajal možnost nastanka škode, dvig vstopnih ovir, opisal je upoštevne trge, ocene učinkov koncentracije, gibanje stroškov, predloge za nadaljnje ravnanje toženke ipd. Tako ostanejo tožnikove trditve na ravni splošno zatrjevanega. Iz njih izhaja kvečjemu tožnikov dejanski oziroma ekonomski interes, kar pa mu po zgoraj citiranih določbah ZPOmK-1 in ZUP še ne daje pravice za udeležbo v tujem postopku. Tožnik sicer zahteva "učinkovito varstvo svojih pravic", omenja pravni interes ter navaja, da poseg v pravni položaj pomeni tudi poslabšanje konkurenčnega položaja, če to lahko vpliva na obstoječe pravice in obveznosti tretjih, vendar v tožbi tega svojega interesa, torej svojih pravnih koristi, z ničemer konkretno in argumentirano ne utemelji. Tožnik pa je tisti, ki po zakonu (četrti odstavek 16. člena ZPOmK-1) nosi trditveno in dokazno breme glede obstoja pravnega interesa za udeležbo v postopku kot stranski udeleženec. Poleg tega je treba izpostaviti, da mora biti v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP pravna korist med drugim neposredna, torej tudi v tem pogledu tožnik ne more biti uspešen s sklicevanjem na bodoče in eventualne vplive na njegove pravice in obveznosti.

10. Glede na nekonkretizirane tožbene navedbe ni relevantno sklicevanje tožnika na evropsko zakonodajo, prakso Sodišča EU in prakso toženke, ki jo tudi prilaga tožbi (sklepa št. 306-75/2008-7 z dne 6. 11. 2008 in št. 306-96/2008-10 z dne 23. 4. 2009). V zvezi s prakso toženke, na katero se sklicuje tožnik, je treba tudi sicer ugotoviti, da se nanaša na zadeve z bistveno drugačnim dejanskim stanjem, na udeležbo v postopku ugotavljanja kršitve prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, torej je šlo za postopek pri omejevalnih ravnanjih. Primerjava zadev že iz tega razloga ne omogoča neposrednega sklepanja po analogiji.

11. Sodišče tako zaključuje, da tožnik s svojimi tožbenimi ugovori odločitve toženke ni izpodbil. 12. V zvezi s tožnikovim ugovorom, češ da se ni mogel izjasniti glede navedb priglasitelja v zvezi z njegovim vstopom v postopek, sodišče odgovarja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nikjer ne izhaja, da bi toženka sklep oprla na dejstvo, pomembno za odločitev, glede katerega tožnik ne bi imel možnosti izjave. Torej tudi ta tožbeni ugovor ni utemeljen.

13. Sodišče še pripominja, da iz izreka in obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, konkretno na katero osebo se nanaša (podjetje ni navedeno), ker naj bi toženka varovala njeno identiteto. Ker pa ta okoliščina med strankama ni sporna, kakor tudi ni sporno, da se sklep nanaša na tožnika, to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, torej ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zato se sodišče do takšnega postopanja organa (izrecno) ne opredeljuje oziroma ga ni presojalo.

14. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 54. člena ZPOmK-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.