Jedro

Zakon nudi sodno varstvo le tistemu, ki je poprej zahteval od odgovornega urednika odgovor oziroma popravek (prvi odstavek 14. člena ZJG). Zahtevo za objavo dogovora je z dopisom poslala XX M. o. K., oddelek za gospodarske javne službe, z uradno opravilno številko ... Dopis je opremila s svojim pečatom, podpisal pa ga je tožnik kot načelnik oddelka za gospodarske javne službe. Tudi pod samim besedilom zahtevanega odgovora je navedba: M. o. K. s tožnikovim podpisom kot načelnikom omenjenega oddelka. Tožbo pa je vložil tožnik sam z navedbo o lastni prizadetosti. Pokaže se torej, da oseba, ki je zahtevala odgovor, ki naj bi ga objavilo XX, ni tista oseba, ki je vložila tožbo, torej tožnik. Zato ni aktivno legitimiran.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka, odgovorna urednica časopisa XX, objaviti tožnikov odgovor na informacijo v članku "..." dne 30.1.1997, in sicer v besedilu, v kakršnem ga je poslal tožnik toženi stranki v objavo 7.1.1997. Senat je ocenil, da je na navedbe v članku nujen odgovor, da bo mogoče v časopisu prebrati tudi pogled z drugega brega. Tožnikov odgovor vsebuje dejstvo in okoliščine, s katerimi se pojasnjujejo navedbe v članku. Tožnik ima interes, da se objavi informacija, ker je on pripravil poročilo za župana.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi proti tej sodbi ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožniku osebno ni mogoče priznati pravnega interesa in s tem pravice sodno zahtevati objavo odgovora. Tožnikovo ime namreč v članku sploh ni javno objavljeno in niti posredno ni omenjena njegova vloga. Zahtevo za objavo odgovora je poslala M. o. K., oddelek za gospodarske javne službe, in je tožnik le podpisan kot načelnik tega oddelka. Zaradi spornega članka ni prizadeta pravica oziroma interes ter s tem ni podana aktivna legitimacija tožnika. Ob pravilni uporabi določb 9., 14. in 16. člena zakona o javnih glasilih (Ur. list RS, št. 18/94 - ZJG) je zahtevek materialnopravno neutemeljen. Tudi sicer ni tožnikov odgovor tak, kot ga zahtevajo določbe 9. člena ZJG, ker ne navaja nobenih dodatnih dejstev in okoliščin, ki bi se nanašala na sporno informacijo.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj jo spremeni tako, da zavrne toženkino pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ali pa jo spremeni tako, da bo postopek vrnjen na prvo stopnjo. Trdi, da zakon ne določa, da ima pravico zahtevati objavo popravka oziroma odgovora le tisti, katerega ime je objavljeno v informaciji, temveč daje pravico vsakomur, katerega pravica ali interes sta prizadeta. Iz dokazov pa izhaja, da je bil tožnik dejanski avtor v članku obravnavane informacije mestnemu svetu. Delo mestnega sveta je javno in tako tudi ves listinski material. Zato ima tožnik vsekakor pravni interes zahtevati objavo odgovora. V glavi dopisa, s katerim je zahteval objavo odgovora, je naveden oddelek, katerega načelnik je. Vsebina spornega članka se nanaša izrecno na njegovo delo. V 9. členu ZJG je določena le vsebina popravka ne pa tudi odgovora.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Zakon daje pravico do odgovora oziroma popravka objavljene informacije vsakomur (prvi odstavek 9. člena ZJG), pri čemer te pravice ne omejuje na pravne lastnosti prizadetih. Med temi so torej tudi fizične in pravne osebe. Pač pa zakon nudi sodno varstvo le tistemu, ki je poprej zahteval od odgovornega urednika odgovor oziroma popravek (prvi odstavek 14. člena ZJG). Zahtevo za objavo dogovora je z dopisom poslala XX M. o. K., oddelek za gospodarske javne službe, z uradno opravilno številko .... Dopis je opremila s svojim pečatom, podpisal pa ga je tožnik kot načelnik oddelka za gospodarske javne službe. Tudi pod samim besedilom zahtevanega odgovora je navedba: M. o. K. s tožnikovim podpisom kot načelnikom omenjenega oddelka. Tožbo pa je vložil tožnik sam z navedbo o lastni prizadetosti. Pokaže se torej, da oseba, ki je zahtevala odgovor, ki naj bi ga objavilo XX, ni tista oseba, ki je vložila tožbo, torej tožnik. Zato ni aktivno legitimiran.

Že tožena stranka je v pritožbi pravilno opozorila na to okoliščino, pritožbeno sodišče pa jo je pravilno štelo kot pravno pomembno.

Tožbeni zahtevek je potemtakem zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije neutemeljen že iz tega razloga. Revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo na druge revizijske trditve zoper stališča pritožbenega sodišča, ki jim sicer ne gre odrekati pravilnosti.

Neutemeljeno revizijo je bilo zaradi povedanega potrebno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).