Jedro

Dejstva, da se obdolženec "za dejanje ne čuti niti najmanj krivega", ni mogoče razlagati v njegovo škodo. Obdolženec namreč po ustavi in zakonu ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Zato bi upoštevanje zanikanja kaznivega dejanja kot obteževalne okoliščine pomenilo kršitev pravice do obrambe.

Izrek

Pritožba pomočnice državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odst. 256. čl. KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 3 mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 40. čl. KZ mu je izreklo stransko kazen izgona tujca iz Republike Slovenije za čas enega leta. Odločilo je tudi, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožila pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče "nepogojno kazen zapora".

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju, na podlagi določbe 2. odst. 446. čl. ZKP predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica svoj predlog za izrek zaporne kazni utemeljuje s poudarjanjem pomembnosti potne listine kot javne listine, s splošno nevarnostjo tovrstnih kaznivih dejanj ter s sklicevanjem na "osebnost obdolženca, ki se za dejanje ne čuti najmanj krivega". S takšnimi razlogi višjega sodišča ne prepriča v utemeljenost svojega predloga.

Za izrek kazenske sankcije je odločilna namreč konkretna in ne abstraktna nevarnost kaznivega dejanja. V tem pogledu pa obdolženčevo dejanje ne dosega tolikšne stopnje nevarnosti, da bi moralo sodišče poseči po najstrožji - zaporni kazni. Ugotovljeno je namreč bilo, da je obdolženec pri prehodu državne meje uporabil sicer veljavno potno listino, v katero pa je bil odtisnjen ponarejen žig mejne kontrole Postaje letališke policije Brnik; kot motiv za takšno ravnanje je bilo navedeno, da policisti "vzamejo bolj resno tiste makedonske državljane, ki imajo v svojih potnih listih že predhodne žige iz iste države". Ni treba posebej poudarjati, da obdolženec ni dolžan izpovedati zoper sebe ali priznati krivde; takšno obrambo mu jamčita ustava in zakon, zato bi upoštevanje obdolženčevega odnosa do dejanja v tem smislu, kot navaja pritožnica pomenilo kršitev obdolženčeve pravice do obrambe.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.