Jedro

Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tem postopku terjal povrnitev odškodnine za čas neutemeljenega zasega denarnih sredstev. Navajal je, da mu je bilo z odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani o začasnem zavarovanju zahtevka II Kpd 8/2009, dne 19. 11. 2008 zaseženih 110.000 EUR, zaradi česar je bil oškodovan. S sklepom z dne 9. 2. 2010 je bila odredba odpravljena zaradi poteka zakonsko dovoljenega časa trajanja ukrepa, denar pa mu je bil v celoti vrnjen 24. 2. 2010. Tožnik je zatrjeval, da je podlaga za zaseg denarja odpadla šele s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka X K 26166/2010 z dne 28. 10. 2019. Toženka je zatrjevala, da je tožnik najkasneje ob vračilu denarja izvedel za škodo in njenega povzročitelja ter ugovarjala, da je odškodninski zahtevek zastaral. 2. Z izpodbijano vmesno sodbo je prvo sodišče odločilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen.

3. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da je kazenski postopek tekel zoper tožnika in da je odločilo mimo trditvene podlage, da so ta dejstva neprerekana. Tožnik tega sploh ni zatrjeval. Nasprotno je v večini svojih vlog navajal, da je kazenski postopek tekel zoper tretjo osebo.

Toženka v pritožbi ponovno izpostavlja, da se 32. poglavje Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne nanaša na tožnika, saj ni bil neutemeljeno obsojen in se kazenski postopek ni vodil zoper njega. Posledično je zmotno povezovati upravičenost ukrepa začasnega zavarovanja s samim uspehom oziroma zaključkom kazenskega postopka. S tem, ko je prvo sodišče na izid kazenskega postopka vezalo sklepanje o protipravnosti zasega denarja v predkazenskem postopku, je dejansko prejudiciralo svojo odločitev o odškodninski odgovornosti toženke. Med drugim je zmotna tudi ugotovitev prvega sodišča, da naj bi nad tožnikom viselo vprašanje uvedbe kazenskega postopka zaradi (morebitne) udeležbe pri kaznivem dejanju pranja denarja. Ni namreč sporno, da je šlo za postopek začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi tretjemu po 502. in 502.c členu ZKP, ki je bil zaključen (še) pred uvedbo kakršnegakoli kazenskega postopka (proti komurkoli). Ne gre namreč za institut zasega predmetov obdolžencu, ampak za ukrep, ki ima naravo začasne odredbe, s katerim se je tožniku kot prejemniku premoženjske koristi prepovedalo razpolaganje s premičninami (denarjem v bančnem sefu). Toženka izpostavi, da je tožnik že s samim zasegom denarja izvedel za 'povzročitelja škode', za samo 'škodo' pa najkasneje s trenutkom vračila denarja.

Prvemu sodišču očita, da se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-450/15 z dne 2. 6. 2016, ker ne gre za primerljivo dejansko stanje. Odločba se nanaša na odškodninski zahtevek obdolženca zoper državo. Ustavno sodišče v njej ugotovi, da bi morala sodišča pojmovanje trenutka nastanka škode prilagoditi okoliščinam primera ter, da se začetek teka zastaralnega roka za obdolženca premakne do pravnomočnosti kazenskega postopka zato, da se mu zagotovi osredotočenost na obrambo v samem postopku. V obravnavanem primeru pa tožnik ni imel bremena obrambe, kot ga ima obdolženec, saj se zoper njega nista vodila ne predkazenski in ne kazenski postopek. Toženka trdi, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za enake okoliščine kot v zadevi, obravnavani v ustavni odločbi, pri čemer svoje ugotovitve ni obrazložilo. Prav tako je neobrazložena ostala ugotovitev, da tožnik vse do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka ni mogel vedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Prvemu sodišču tako očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka navaja še, da je odškodninsko varstvo po 26. členu Ustave ultima ratio varstvo, kar pomeni, da se v primeru njegovega uveljavljanja ni mogoče več sklicevati na napake in nepravilnosti v osnovnem postopku (torej postopku začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi).

4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prerekal in predlagal njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prvega sodišča v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred prvim sodiščem), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. V nadaljevanju se tako opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Toženka ima prav, ko v pritožbi opozori, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage. V sodbi namreč prvo sodišče na večih mestih izpostavi, da se je pred/kazenski postopek vodil zoper tožnika ter zoper njega tudi ustavil, čeprav tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah tega ni zatrjeval. Ravno nasprotno je izrecno navajal, da se je kasnejši kazenski postopek vodil in zaključil zoper tretjo osebo. Prvo sodišče takšna zmotno ugotovljena dejstva označi celo za nesporna, kar pa po pregledu spisovne dokumentacije ne vzdrži. Toženka je tekom postopka pred prvim sodiščem večkrat opozorila, da tožnik nikoli ni bil osumljenec oziroma obdolženec v kazenskem postopku, temveč prejemnik premoženjske koristi, za katero so ob izreku ukrepa začasnega zavarovanja obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je pridobljena s kaznivimi dejanji.

8. Da gre za odločilna dejstva priča to, da prvo sodišče na njih gradi nadaljnjo odločitev. In sicer kot bistveno zaključi, da je treba obdolžencu, zoper katerega teče kazenski postopek, omogočiti, da se popolnoma osredotoči na obrambo in se posledično od njega ne more pričakovati, da bo v času trajanja kazenskega postopka uveljavljal še odškodninski zahtevek zoper državo. Pri tem se prvo sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-450/15 z dne 2. 6. 2016. Vendar, kot pravilno opozori toženka v pritožbi, spregleda bistvene razlike v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve in zadeve, obravnavane v odločbi, razlogov za takšno odločitev pa ne obrazloži. 9. Glede na zgoraj povedano je prvo sodišče napravilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebini tožbe, pripravljalnih vlog in prilog je pripisalo drugačno vsebino, kot jo v resnici imajo in v posledici tega presojalo neko navidezno (domnevno) situacijo, ki iz trditvenih navedb in spisovne dokumentacije ne izhaja. Razlogi o (dejanskih) odločilnih dejstvih so tako izostali. Ugotovljena kršitev po oceni pritožbenega sodišča predstavlja takšen odklon, ki ga samo ne more sanirati (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbi toženke je bilo zato treba ugoditi, vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje. Prvo sodišče bo moralo ob ponovni presoji zadeve odpraviti ugotovljeno protispisnost ter v okviru zatrjevanih dejstev odločiti o utemeljenosti ugovora zastaranja. Pri tem se bo moralo opredeliti do vsebinskih očitkov, ki jih je toženka podala v pritožbi, in konkretneje obrazložiti, zakaj meni, da se na obravnavano zadevo lahko aplicirajo ugotovitve odločbe Ustavnega sodišča Up-450/15 z dne 2. 6. 2016. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz spisovnih podatkov izhaja, da naj bi bila v kazenskem postopku, na katerega se tožnik sklicuje, sprva izdana obsodilna sodba, ki je bila naknadno razveljavljena (pred dokončno ustavitvijo kazenskega postopka). Navedeno gre torej v prid tožnikovim trditvam, čeprav ni jasno, ali je bil v prvotni obsodilni sodbi izrečen tudi ukrep odvzema premoženjske koristi.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.