Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, temveč je s tožeči stranki omogočenim odpovednim rokom pritrdila prav nasprotnemu, je sodišče druge stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno razveljavilo.

Razlog, zaradi katerega je tožena stranka določila tožeči stranki odpovedni rok (plačilo že prej opravljenih ur dela), ni pomemben in ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2005 in odločba z dne 7. 9. 2005, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano opravljati delo. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja, ki so ji bile kršene z izdajo navedene odločbe in odpovedi, in ji izplačati razliko do celotne plače od 9. 9. 2005 dalje do plačila, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožeča stranka dne 7. 9. 2005 naklepoma huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, ker je bila na delovnem mestu vinjena. Tožena stranka ji je zato utemeljeno izdala odločbo o prepovedi opravljanja dela in na podlagi 2. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je bila podana v zakonsko določenem roku, po predhodno vročeni pisni obdolžitvi in opravljenem zagovoru.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izredno odpoved razveljavilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno s plačo in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za obdobje po vrnitvi na delo. V delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe o prepovedi opravljanja dela in priznanje pravic iz delovnega razmerja ter plače za obdobje od 7. 9. 2005 do dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe. Glede odločitve o prepovedi opravljanja dela in v zvezi s tem vtoževanih pravic revizije ni dopustilo. Zavrženje tožbe je utemeljilo s tem, da tožeča stranka v zvezi z odločbo o prepovedi opravljanja dela ni uveljavljala varstva pravic najprej pri toženi stranki, zato niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Izredno odpoved je razveljavilo, ker zanjo ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožeči stranki je bila izredna odpoved vročena 27. 9. 2005, delovno razmerje pa ji je prenehalo šele 27. 10. 2005. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je v delu, ki se nanaša na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v letu 2005, ko je podala odpoved, še ni mogla biti seznanjena s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 262/2006 z dne 24. 10. 2006, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba. Stališče Vrhovnega sodišča ne more imeti učinka za nazaj, zaradi njegove uporabe pa ji je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Tožena stranka ni kršila prvega odstavka 110. člena ZDR. Citirani člen kot pogoj za izredno odpoved navaja, da do izteka odpovednega roka ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja, ne pa, da do izteka tega roka ni mogoče vzdržati v veljavi pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka v odpovednem roku ni opravljala dela, temveč je bila doma (predpostavke iz 4. člena ZDR za obstoj delovnega razmerja v tem obdobju torej niso bile podane). Odpovedni rok je bil določen zato, da ji je tožena stranka lahko izplačala že prej opravljene ure dela. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Neutemeljen je očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija navedeno kršitev uveljavlja zgolj formalnopravno, vsebinsko pa je v ničemer ne utemelji, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem obsegu ni moglo in smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Na podlagi prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Revizijske navedbe se v celoti nanašajo le na presojo obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

10. Izpodbijana ugodilna sodba temelji na ugotovitvi, da je tožena stranka kršila prvi odstavek 110. člena ZDR, ker je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo šele 30 dni po vročitvi izredne odpovedi. Revizijsko sodišče s takšno presojo soglaša. Kot izhaja že iz razlogov drugostopenjske sodbe, je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 262/2006 zavzelo stališče, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (za razliko od redne odpovedi) opredeljuje tudi takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, če je bila pogodba sklenjena za določen čas. Ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, saj s tem kljub obstoju razlogov za izredno odpoved pritrdi možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (do izteka odpovednega roka), kar je v nasprotju z institutom izredne odpovedi. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbi VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, v sodbi VIII Ips 227/2007 z dne 20. 10. 2008 in v sodbi VIII Ips 340/2007 z dne 12. 1. 2009. Ker tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, temveč je s tožeči stranki omogočenim odpovednim rokom pritrdila prav nasprotnemu, je sodišče druge stopnje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno razveljavilo in tožeči stranki od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznalo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo. 11. Revizija navaja, da tožeča stranka po vročitvi odpovedi dela ni opravljala in je bila doma, odpovedni rok pa ji je bil določen le zato, da bi ji tožena stranka izplačala že prej opravljene ure dela. V zvezi s tem meni, da ZDR obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ne navezuje na ugotovitev, da do izteka odpovednega roka ni mogoče vzdržati v veljavi pogodbe o zaposlitvi, temveč je ta pogoj dokazan v primeru ugotovitve nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja (z vsemi elementi, ki jih opredeljuje 4. člen ZDR) do izteka odpovednega roka. Takšna razlaga citiranega določila ni utemeljena. S pogodbo o zaposlitvi stranki skleneta delovno razmerje in ga podrobneje vsebinsko uredita (prvi odstavek 9. člena in 29. člen ZDR). Predmet pogodbe o zaposlitvi je torej delovno razmerje, zato ugotovitev nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja obenem pomeni nemožnost ohraniti v veljavi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, seveda pod pogoji in v skladu s postopkom, določenim v ZDR. Ker v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi to predpostavlja odpoved brez pravice do odpovednega roka (drugi odstavek 80. člena ZDR), je razlog, zaradi katerega je tožena stranka določila tožeči stranki odpovedni rok (plačilo že prej opravljenih ur dela), nepomemben in ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve.

12. Revizijski očitek, da tožena stranka v trenutku podaje odpovedi ni mogla biti seznanjena s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 262/2006, ker je bilo le-to sprejeto kasneje in kot takšno ne more učinkovati za nazaj, ni utemeljen. Tožena stranka je bila dolžna 110. člen ZDR pravilno razlagati in uporabljati vse od dneva uveljavitve tega zakona dalje (1. 1. 2003), in ne šele od tedaj, ko se je seznanila s stališčem Vrhovnega sodišča glede citiranega določila. Zaradi tega, ker se drugostopenjsko sodišče sklicuje na zadevo VIII Ips 262/2006, toženi stranki tudi ni bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije - URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), temveč ravno obratno: z uporabo stališča, ki ga je Vrhovno sodišče že zavzelo o enakem pravnem vprašanju (odpovedni rok v primeru izredne odpovedi), je sodišče druge stopnje toženi stranki zagotovilo enako obravnavanje in varstvo njenih pravic.

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.