Jedro

Država po načelu krivde odgovarja za škodo, ki nastane vojaku med služenjem vojaškega roka pri vadbi karateja kot obveznega dela vojaške vadbe, če izvedbo vaje ne organizira dovolj skrbno.

Za udarnino in obtolčenino levega semenskega povesma na mestu, kjer le-ta prehaja preko sramne kosti, zaradi česar je tožniku nastala večja oteklina in manjša podkožna krvavitev, znaša po presoji pritožbenega soidšča pravična denarna odškodnina za (intenzivne) telesne bolečine 600.000,00 SIT, za (sekundarni in relativni dolgotrajni) strah (pred možnostjo neplodnosti) pa 300.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 900.000,00 SIT ter v točki 2 izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 262.485,40 SIT.

V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača znesek 500.000,00 SIT in mu povrne njegove pravne stroške v višini 216.623,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču poslalo v obravnavo pritožbi obeh pravdnih strank, pri čemer vsaka stranka sodbo izpodbija v delu, s katerim pred sodiščem prve stopnje ni uspela.

Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so poškodbe pri različnih vojaških usposabljanjih izjemne. Kljub vsej skrbnosti, na primer predhodnemu prikazu oziroma demonstraciji vaj, nadzoru in varovanju s strani izvajalcev usposabljanja, poškodbe vedno ni mogoče preprečiti. V večini primerov povzročijo nezgodo oškodovanci sami zaradi neupoštevanja varnostnih navodil, malomarnosti, precenjevanja samega sebe in želje po dokazovanju. Vadba karateja predstavlja del vojaškega usposabljanja, pri katerem je v celoti potrebna resnost, pozornost in pazljivost vseh udeleženecev usposabljanja, na kar vodje usposabljanja vseskozi opozarjajo. Vsa vojaška usposabljanja so načrtovana in prilagojena sposobnostim in zmožnostim povprečnega vojaškega obveznika. Tožnik na dan, ko je prišlo do poškodbe, v okviru služenja vojaškega roka ni bil prvič pri pouku karateja, predvsem pa je že spoznal pravila vadbe, med drugim, da ne sme prihajati do nikakršnih telesnih kontaktov ter da morajo biti udarci le nakazani. Pritožnica še poudarja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kako skrbno je ravnal tožnik, da do poškodbe ne bi prišlo, pa tudi odškodnino je prisodilo v previsokem znesku.

Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tožnik izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je odškodnina odmerjena v prenizkem znesku. Za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju je sodišče prve stopnje prisodilo le 400.000,00 SIT, kljub temu, da je imel tožnik hude bolečine vseh oblik, da je bil skoraj en mesec telesno popolnoma omejen, kasneje nekaj mesecev pri aktivnostih pa še začasno (verjetno mišljeno delno) omejen. Bolečine pri "takšnih" udarcih v "ta" predel telesa so zelo hude in dolgotrajne. Pri postavki za strah sodišče v nasprotju z izvedencem verjame, da je bilo tožnika strah zaradi morebitnih neugodnih posledic poškodbe, a je dosodilo le 100.000,000 SIT. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi sodišče prve stopnje prav tako lahko obšlo izvedensko mnenje in glede na iskreno izjavo tožnika ugotovilo, da je tudi ta postavka vsaj delno utemeljena. Bolečine in s tem omejena tožnikova aktivnost se ni pojavila šele po operaciji varikokele, temveč takoj po poškodbi, ob večjih obremenitvah pa se bolečine pojavljajo še sedaj. Ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje začasne nevšečnosti, ki so trajale do tri mesece, upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine. Pritožnik dodaja, da ni nikjer naveden konkreten izračun stroškov pravdnega postopka in ali je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo tudi stroške izvedenca. Sodišče ne more enostavno procentualno enačiti temelj in višino zahtevka ter stroške po tem ključu razdeliti med strankama. Toženka se je do zadnjega naroka branila po temelju, tako da zaradi višine zahtevka niso nastali posebni stroški.

Pritožbi sta bili v skladu z določbo drugega odstavka 344. člena ZPP vročeni nasprotnima strankama, ki nista podali odgovora nanje.

Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

Tožnik ne navaja, konkretno katere kršitve določb pravdnega postopka naj bi bile storjene, ko uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo glede kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP in ugotovilo, da bistvenih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, prvostopenjsko sodišče ni storilo.

Utemeljitev krivdne odgovornosti toženke ima podlago v bistvenih elementih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožbeno sodišče v celoti sledi, saj so po njegovi presoji posledica skrbne presoje na prvi stopnji izvedenih dokazov. Tožnik se je poškodoval v času služenja vojaškega roka med uro karateja kot obveznega dela vojaške vadbe. Ob vadbi refleksnih udarcev je prestregel udarec v mednožje. Odločilnega pomena je, da tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba vaje s strani toženke ni bila organizirana dovolj skrbno. Prepričljive so namreč ugotovitve, da vojaki pri vaji niso le nakazovali udarcev, temveč suvali eden proti drugemu, da so se vaje izvajale v športnih copatah, ker po izpovedbi trenerja (T. A.) prostor ni dopuščal, da bi bili vojaki bosi, in predvsem tudi brez ščitnikov (suspenzerjev) za genitalije, ki se sicer uporabljajo pri profesionalnem karateju. Vse navedeno je trdna podlaga za zaključek, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je toženka krivdno odgovorna za nastalo škodo tožniku, iz ugotovljenih dejstev pa tudi ni mogoče sklepati na obstoj tožnikovega prispevka k nastanku škode.

Sodišče prve stopnje pa ni pravilno ovrednotilo tožnikove škode iz naslova telesnih bolečin in strahu. Tožnik pravilno opozarja, da z odškodnino iz naslova telesnih bolečin v znesku 400.000,00 SIT sodišče ni moglo zajeti posebno hude in kasnejše hude tožnikove bolečine na eni kot tudi relativno dolgotrajne nevščenosti zaradi zdravljenja, ki so se kazale v skrajno omejenem gibanju oziroma bolečinah ob neizogibnem gibanju tožnika na drugi strani. Primerjava s podobnimi obsegi škod in odškodnin zanje pokaže, da je pred sodiščem prve stopnje dosojena odškodnina iz tega naslova prenizka, zato jo je pritožbeno sodišče dvignilo za 200.000,00 SIT (oziroma na 600.000,00 SIT).

Omejeno tožnikovo gibanje samo po sebi zaradi svoje kratkotrajnosti tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more predstavljati pravno priznane negmotne škode zmanjšanja življenjske aktivnosti, tako da je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen, so pa v posledici tožnikovega omejenega gibanja zaradi (po naravi stvari) neogibno potrebnega gibanja tožniku zagotovo nastale pravno priznane nevšečnosti, ki so sedaj zajete v zgoraj navedenem zvišanem znesku odškodnine iz naslova telesnih bolečin.

Ugotovitev, da je tožnik dolgo časa upravičeno skrbel za morebitno nastalo neplodnost, v izpodbijani sodbi v znesku 100.000,00 SIT ni prišla do izraza. Vsaj ne dovolj, zato je pritožbeno sodišče tudi odškodnino za (sekundarni) strah zvišalo za 200.000,00 SIT (oziroma na 300.000,00 SIT).

Celotna pravična denarna odškodnina torej po prepričanju pritožbenega sodišča znaša 900.000,00 SIT. Pritožba toženke je tako v celoti neutemeljena, pritožba tožnika pa utemeljena, vendar le delno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprememba izpodbijane sodbe v posledici delne ugoditve tožnikovi pritožbi je terjala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, nastalih med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je uspel s približno 60% svojega zahtevka, zaradi česar bi mu morala toženka od priznanih pravdnih stroškov v znesku 629.385,00 SIT (v njih so zajeti tudi stroški za izvedenca) plačati 377.631,00 SIT. Toženka je uspela s približno 40%, zaradi česar bi ji moral tožnik od priznanih pravdnih stroškov v skupnem znesku 287.864,00 SIT plačati 115.145,60 SIT. Po medsebojnem pobotanju terjatev je torej toženka dolžna tožniku povrniti 262.485,40 SIT pravdnih stroškov, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri tem je pritožbeno sodišče sledilo prvostopnemu stališču, da je treba v konkretnem primeru delež uspeha določiti upoštevajoč uspeh po temelju in višini. Pri tem pa ni mogoče slediti pritožbenim izvajanjem tožnika, da je odločilno le upoštevanje uspeha po temelju, kar naj bi z ugotavljanjem višine škode ne nastali nobeni stroški. Upoštevajoč delni tožnikov uspeh v pravdi in vse okoliščine primera je ugotovljeno razmerje uspeha ustrezno ter v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP.

Tožnik je glede na vrednost spornega predmeta pritožbe (4,500.000,00 SIT) uspel le z neznatnim delom pritožbe. Zato je po odločitvi pritožbenega sodišča dolžan kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za toženko, ker s pritožbo ni uspela.