Jedro

Ker je zoper oba obsojenca tekel enoten postopek v skladu z določilom 6. odstavka 32. člena ZKP, je zmotno mnenje, da se sodišče glede kaznivega dejanja, očitanega enemu obsojencu, ne bi smelo opreti na zagovor soobsojenca.

Če sta imeli obe stranki v enotnem postopku hkrati položaj obdolženca in oškodovanca, ju je treba obravnavati samo kot obdolžence in ju tako tudi zasliševati (in ne kot priče).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. P.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. P.V. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 60.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah sta bila obsojena A.V. in P.V. spoznana za kriva, in sicer obs. A.V. kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ, obs. P.V. pa kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Obema obsojencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih je bila obs. A.V. po 1. odstavku 224. člena KZ določena kazen 2 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter določen še poseben pogoj, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanemu J.V. 23.900,00 tolarjev, obs. P.V. pa je bila po 1. odstavku 133. člena KZ določena kazen 1 meseca zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 30.3.1999 pritožbo zagovornice obs. P.V. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obs. P.V. je dne 5.7.1999 priporočeno po pošti vložila zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga pa, da Vrhovno sodišče sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno, ker ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če se sodba opira na izpovedbo soobsojenca.

Zahteva zagovornice obs. P.V. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V navedeni kazenski zadevi je zoper obsojena A.V. in P.V. v skladu z določilom 6. odstavka 32. člena ZKP tekel enoten postopek, saj je bila med storjenima kaznivima dejanjema podana medsebojna zveza, podani pa so bili tudi isti dokazi. Zmotno je zato mnenje zagovornice obs. P.V., da se sodišče glede kaznivega dejanja, očitanega temu obsojencu, ne bi smelo opreti na zagovor soobsojenega A.V., temveč bi njegovo izpovedbo lahko upoštevalo le, če bi jo le-ta podal kot priča. Enako je zagovornica obs. P.V. navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj njene pritožbene navedbe, s katerimi je tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti smiselno uveljavljala kršitev določila 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljene. Pri tem je potrebno še dodati, da je treba v primeru, če sta imeli obe stranki v enotnem postopku hkrati položaj obdolženca in oškodovanca, vse obdolžence obravnavati samo kot obdolžence ter jih zasliševati le kot obdolžence, ne pa kot priče. Kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica obs. P.V., torej ni podana. Zato je Vrhovno sodišče njeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP na 60.000 tolarjev.