Jedro

Bančni stroški niso predmet izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, zato niso predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se nad tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 663,49 EUR in ki se opravi z rubežem sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri Novi KBM d.d. V obrazložitvi navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je toženka v skladu z 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začela davčno izvršbo. Davčna izvršba se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Uradni list RS, št. 85/2009). Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se sklicuje na 152. člen ZDavP-2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da izpodbijani sklep vsebuje vse, kar določa 151. člen ZDavP-2. Iz 4. točke izreka je razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti kot tudi zneski davka in zamudne obresti. Stroški postopka so tožnici pravilno obračunani samo enkrat, podlaga za obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi z 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Glede pritožbenega ugovora, da v izreku ni določno naveden naziv tožnice in ni razvidno, ali se opravlja izvršba zoper dejavnost, ali gre zgolj za fizično osebo, pojasnjuje, da je izpodbijani sklep izdan tožnici kot fizični osebi, ki z vsem svojim premoženjem odgovarja za obveznosti, ki nastanejo iz naslova samostojnega podjetnika posameznika. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja tudi podlaga za obračun zamudnih obresti. Pojasnjuje, da je bistveno samo, da so izvršilni naslovi postali izvršljivi in da v času izpodbijanega sklepa obveznosti še niso bile plačane. Po pregledu knjigovodske evidence tožnice, ki je bila pridobljena od prvostopenjskega organa, drugostopenjski organ ugotavlja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa dolg iz naslova dajatev, za katere se tožnico terja, nedvomno obstajal. Izdaja izpodbijanega sklepa je bila zato pravilna in zakonita. Glede bančnih stroškov tožnici pojasnjuje, da gre za stroške (provizije), ki jih pobirajo izvajalci plačilnih storitev in niso predmet konkretnega pritožbenega postopka, saj jih davčni organ ne določa in odmerja.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka pred začetkom izvršbe ni preverila dejanskega obstoja terjatve, zato lahko pride do neutemeljene izvršbe, s čemer bi ji nastali nepotrebni stroški. Ugovarja, da je dovoljena tudi izterjava zamudnih obresti od zamudnih obresti, za kar ni podlage. Navaja, da pri obračunanih stroških 25,00 EUR ni naveden datum izvršljivosti. Ugotovitev upravnega organa druge stopnje, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov davčne izvršbe, pa temelji na ugotovitvi, da obveznost pravočasno ni bila plačana, ki pa je toženka ni preverila. Meni, da so tudi stroški banke, ki jih zaračuna, stroški davčne izvršbe. Predlaga ugoditev tožbi ter odpravo izpodbijanega sklepa ter povrnitev stroškov „tožbe“ skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila, je pa predlagala, naj jo sodišče zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse, kar določa 151. člen ZDavP-2. Iz 4. točke izreka je razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, navedeni so izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter zneski davka in zamudnih obresti. Navedeni pa so tudi stroški izvršbe, ki so obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje.

Prav tako je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedena podlaga za obračun zamudnih obresti. Da bi bila z izpodbijanim sklepom dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti, kot navaja tožnica v tožbi, iz izreka ne izhaja. Banki ali hranilnici je določena zgolj dolžnost obračuna in plačila zamudnih obresti od glavnic od naslednjega dne od izdaje izpodbijanega sklepa, to je od 17. 12. 2013. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je toženka navedla, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Ugovor tožnice, da toženka pred začetkom izvršbe ni preverila dejanskega obstoja terjatev zato ni utemeljen. Da obveznosti tožnice v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bile plačane, pa je ugotovil tudi upravni organ druge stopnje po tem, ko vpogledal v knjigovodske evidence tožnice, ki jih je pridobil od prvostopenjskega upravnega organa, kar izhaja iz obrazložitve odločbe. Tudi sicer pa tožnica ne navaja, da bi navedene obveznosti poravnala.

Glede bančnih stroškov pa sodišče pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da ti niso predmet izpodbijanega sklepa, zato tudi niso predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.