Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili tista določila ZOR, ki urejajo nastanek obveznosti, torej poslovno voljo pogodbenih strank, predmet pogodbe in pravno podlago, sposobnost pogodbenih strank in obliko pogodbe. Kot pogodbeni stranki sta v pogodbi z dne 30.7.1993 navedena prodajalec - prva tožena stranka in kupec - tožnik in prva tožena stranka ne izraža nobenih pomislekov v zvezi s svojo sposobnostjo za sklepanje pogodb.

Revizijska trditev, češ da je prvotožena stranka nastopala po pooblastilu drugotožene stranke, kot njena zastopnica, torej v njenem imenu in za njen račun, ni utemeljena, ker je v sporni pogodbi navedena kot prodajalka prvotožena stranka in ne pravna prednica drugotožene stranke, pogodbo je podpisal direktor prvotožene stranke in po 4. točki pogodbe je moral tožnik kot kupec nakazati kupnino na račun prve tožene stranke. Pripis v uvodu, češ da ima prodajalec pooblastilo druge tožene stranke, ne more spremeniti prodajalca, je pa za tožnika razumljiv in potreben zaradi zapisa v drugem odstavku 2. točke pogodbe, češ da druga tožena stranka dovoljuje za navedeni poslovni prostor odpis iz novo otvorjenega E vložka k.o... v. ter vknjižbo lastninske pravice na ime kupca.

Izrek

Revizija se zavrne. Druga tožena stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata obe toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 2.176.795,50 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu, in ki tečejo od 30.7.1993 do plačila. Proti tej sodbi sta se pritožili prvotožena in drugotožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožene stranke zavrnilo, pritožbi druge tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek proti njej kot solidarni zavezanki do plačila.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je pravočasno vložila revizijo prvotožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je v sporu bistveno vprašanje direktnega ali indirektnega zastopanja ali celo morebitne sklenitve pogodbe v imenu in za račun K. p.. Po njenem je šlo za direktno zastopstvo iz prvega odstavka 85. člena ZOR, ki zavezuje neposredno drugotoženo stranko. K. p. je v konkretnem poslu le izražal zastopančevo voljo, skladno s prejetim pooblastilom. O tem je po tretjem odstavku 85. člena ZOR tudi obvestil drugo pogodbeno stranko. Ker je v sporni pogodbi nastopal v tujem imenu in za tuj račun in je tožeča stranka za to vedela, je izpodbijana sodba materialnopravno zmotna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker že iz uvoda pogodbe s tožnikom izhaja, da prodajalec nastopa po pooblastilu druge tožene stranke in ker tudi iz vsebine pogodbe izhaja, da K. p. nikoli ni naveden kot prodajalec (na primer 4. in 10. člen), je pa druga tožena stranka navedena kot prodajalka (razen v intabulacijski klavzuli). Drugače kot je v listini, pa je v sodbi sodišče navedlo, da je podpisala pogodbo le prvotožena stranka, da je ona sprejela kupnino in da je zato zavezana za njeno vračilo. Tudi iz pogodbe med toženima strankama izhaja, da gre za zastopanje v imenu in za račun SO R., torej so tudi v zvezi s to listino razlogi v sodbi nasprotujoči. Revidentka opozarja še na splošne določbe obligacijskega prava, da se je treba zavedati, da je šla vsa korist posla zastopancema, saj je bil objekt nadzidan, sredstva ki jih je prejela iz dveh prodajnih pogodb pa je prva tožena stranka nakazala izvajalcu del - gradbenemu podjetju, ki je šlo v stečaj. Tako je drugotožena stranka obogatena na račun prvotožene stranke.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vložena drugi toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Po njenem je sodišče pravilno uporabilo določilo 132. člena ZOR o učinkih razdrte pogodbe, po katerem mora vrniti denar tisti, ki ga je prejel, to je prva tožena stranka. Zanika tudi, da bi prva tožena stranka nastopala kot njena zastopnica, v njenem imenu in za njen račun. Kupnino je prejela prvotožena stranka in je ni nakazala drugotoženi stranki, temveč jo je obdržala zase. Zato predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče pojasnjuje, da je za presojo pravilne uporabe materialnega prava uporabljalo predpise, ki urejajo obligacijska razmerja, saj razmerje med tožečo in toženima strankama lahko temelji le na kupoprodajni pogodbi z dne 30.7.1993. Sodišče je uporabilo Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) ki je veljal v času, ko je sodišče pravnomočno odločilo o sporu in se po 1060. členu sedaj uveljavljenega Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) uporablja za obligacijsko pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili tista določila ZOR, ki urejajo nastanek obveznosti, torej poslovno voljo pogodbenih strank, predmet pogodbe in pravno podlago, sposobnost pogodbenih strank in obliko pogodbe. Kot pogodbeni stranki sta v pogodbi z dne 30.7.1993 navedena prodajalec: K. p., ki jo zastopa direktor M. B., dipl. oec., in kupec: Z. S. in prva tožena stranka ne izraža nobenih pomislekov v zvezi s svojo sposobnostjo za sklepanje pogodb. Ker je v sporni pogodbi kot prodajalec jasno in direktno označena prva tožena stranka, se revizijsko sodišče strinja, da je nastalo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženo stranko (enako je odločilo v podobni zadevi pod opr. št. II Ips 465/2001) in da mora prvotožena stranka nositi posledice razveljavitve te pogodbe, torej posledice, ki so predpisane v prvem, drugem in petem odstavku 132. člena ZOR.

Revizijska trditev, češ da je prvotožena stranka nastopala po pooblastilu drugotožene stranke, kot njena zastopnica, torej v njenem imenu in za njen račun, ni utemeljena, ker je v sporni pogodbi navedena kot prodajalka prvotožena stranka in ne pravna prednica drugotožene stranke, pogodbo je podpisal direktor prvotožene stranke in po 4. točki pogodbe je moral tožnik kot kupec nakazati kupnino na račun prve tožene stranke. Pripis v uvodu, češ da ima prodajalec pooblastilo SO R..., ki jo zastopa predsednik IS mag. M. T. in pooblastilo KS P., ki jo zastopa predsednik sveta KS V. M., ne more spremeniti prodajalca, je pa za tožnika razumljiv in potreben zaradi zapisa v drugem odstavku 2. točke pogodbe, češ da KS P. in SO R. dovoljujeta za navedeni poslovni prostor odpis iz novo otvorjenega E vložka k.o... ter vknjižbo lastninske pravice na ime kupca: Z. S. Pogodba med obema toženima strankama, ki naj bi prvotoženo stranko pooblaščala, da izvede sanacijo strehe objekta drugotožene stranke, in za prodajo poslovnih prostorov, je pomembna za medsebojno ureditev odnosov med obema toženima strankama, vendar ne v tej pravdi. Enako velja za revizijske navedbe o tem, da je drugotožena stranka obogatena na račun prvotožene stranke.

Previdni tožnik, ki je zahteval nerazdelno plačilo od obeh toženih strank, proti sodbi pritožbenega sodišča namreč ni vložil pravnega sredstva, prvotožena stranka pa zaradi tega, ker je samo ona zavezana k vrnitvi prejetega denarja, ni v slabšem položaju, saj je glede na to, da po prvem odstavku 414. člena ZOR vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za vso obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, ni v slabšem položaju.

Tako se izkaže, da pritožbeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava. Tudi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni, ker je v izpodbijanih sodbah pravilno zapisano, da je prodajalec prvotožena stranka in da je ona zavezana k vračilu prejetega denarja tožniku. Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP. S tem je zavrnilo tudi predlog za vrnitev stroškov revizije. Glede stroškov za odgovor na revizijo pa je sklenilo, naj jih krije drugotožena stranka sama, saj v njej ni navedla nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi o reviziji (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).