Jedro

Toženčev vložek pri nastanku skupnega premoženja je bil ključnega pomena, saj brez njega stranki nepremičnine ne bi mogli kupiti.

Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Po ustaljeni sodni praksi je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". Kavza darila ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke.

Izrek

I.Pritožbi tožnice zoper sklep se ugodi in se odločitev spremeni tako, da se sprememba tožbe glede razširitve zahtevka na plačilo uporabnine z 18. 10. 2022 dopusti.

II.Pritožbama zoper sodbo se delno ugodi in se sodba:

-v II. točki izreka glede ugotovitve deležev na skupnem premoženju spremeni tako, da znaša toženčev delež na tem premoženju 60 %, delež tožnice pa 40 %;

-v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek, ki ga je toženec dolžan povrniti tožnici, z 2.044,46 EUR zniža na 1.635,56 EUR;

-v IV./4. točki izreka razveljavi glede plačila uporabnine od meseca decembra 2019 dalje;

-v VI. točki izreka razveljavi glede odločitve o stroških postopka.

V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ne dopusti spremembe tožbe z razširitvijo zahtevka na kasneje zapadle obroke uporabnine, podane na naroku 18. 10. 2022. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank (I. točka izreka) in odločilo, da sta deleža na tem premoženju enaka, ter v presežku glede zahtevanega višjega deleža toženčev tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan povrniti znesek 2.044,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2020 do plačila (III. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke tožnice, da v skupno premoženje spadajo cisterna za vino in kis, televizija, CD predvajalnik in kompresor (IV./1. točka izreka), da toženec tožnici dovoljuje vknjižbo solastninske pravice pri nepremičnini ID znak 0000 22/1 do 1/4 in pri nepremičnini ID znak 0000 22/2 do 1/2 (IV./2. točka izreka), da je toženec tožnici dolžan povrniti znesek 5.219,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2020 do plačila (IV./3. točka izreka) ter ji plačati uporabnino v višini 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2020 do plačila (IV./4. točka izreka). Prav tako je zavrnilo toženčev zahtevek po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada denarna protivrednost nepremičnine parc. št. 695/3, k. o. X, v znesku 16.812,81 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2018, ter na izplačilo te vrednosti (V./1. in 2. točka izreka). Sklenilo je, da bo o višini stroškov odločalo s posebnim sklepom (VI. točka izreka).

2.Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3.Tožnica (tožena po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica) s pritožbo izpodbija zavrnilni del sodbe v IV./3. in 4. točki izreka in sklep o zavrnitvi predlagane spremembe tožbenega zahtevka. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da sodišče sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tudi v tem obsegu v celoti ugodi.

Ocenjuje, da je uspela izkazati pogoje za vrnitev darila večje vrednosti, ki je bilo dano iz posebnega premoženja. Plačilo terjanega zneska se je nanašalo na nadstandardno storitev, saj je bilo namenjeno izdelavi keramičnih prevlek in implantantov. To kaže, da ni šlo za običajno pomoč med zakoncema niti za pomoč pri izboljšanju zdravstvenega stanja. Verjela je v dolgotrajnost zakonske zveze in je darilo podala iz ljubezni in vere, da bo zakonska skupnost, ki je trajala že od leta 1996, obstala. Ker je šlo predvsem za estetsko noto, gre za luksuzno darilo. Dejstvo, da je bila sanacija zob narejena na toženčev predlog, kavze darila ne negira, temveč jo potrjuje. Toženec je darilo želel, tožnica pa ga je omogočila v obliki financiranja storitve. Sodišče je namen pogodbe napačno ocenilo, kar narekuje spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku na vračilo darila.

Zmotna je odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo uporabnine. Iz skupnega prebivališča se je odselila zaradi nasilja toženca, kar sta potrdili priči A. A. in B. B. Dejstvo, da je ob tem odnesla večje število premičnih stvari, ne dokazuje, da je odhod načrtovala. Toženec ji je z zaklepanjem prostorov onemogočal normalno življenje in uporabo nepremičnine. Sodišče ne pojasni, kako bi stranki sploh še lahko živeli skupaj. Ne drži, da bi ob zahtevi po izročitvi ključa morala pojasniti, kakšno ekonomsko korist bi ji nepremičnina prinašala. Primarni pogoj za uporabo nepremičnine je posest ključev, sicer je ta možna le s samovoljo. Zakaj bi toženca morala pozivati več kot enkrat, sodišče ni pojasnilo. Če se je bila primorana izseliti, ne gre za prostovoljno izselitev. Ni zanemarljivo, da je toženec na nepremičnini, v katero sta vlagala celo življenje in je predstavljala njun dom, zamenjal ključavnico. Uporaba nepremičnine s strani sina ne izključuje dejstva, da je toženec hišo uporabljal preko svojega deleža. Sodišče je v tem delu dejansko stanje napačno ugotovilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Prav tako je zmotna odločitev o zavrnitvi spremembe tožbe. Tožnica si je že ob vložitvi tožbe pridržala pravico, da zaradi nadaljnjega teka nedovoljene uporabe solastnega premoženja prilagodi zahtevek. Glede na ugotovitev, da ključev ni prejela, bi bila dopustitev razširitve tožbenega zahtevka v skladu z načelom ekonomičnosti, zato je sklep napačen in je zadevo v tem obsegu treba vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

4.Toženec (tožnik po nasprotni tožbi) sodbo izpodbija v II. in III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da jo sodišče spremeni tako, da njegov delež na skupnem premoženju znaša 75 %, delež tožnice 25 %, ter zavrne tožbeni zahtevek v III. točki izreka, podredno pa, da sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Sodišče je pri odločitvi o deležih strank na skupnem premoženju izhajalo iz zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Premalo je upoštevalo, da je nepremičnino kupil s svojim posebnim premoženjem. Tega prispevka tožnica ni mogla doseči, kaj šele preseči. Pri presoji skrbi za gospodinjstvo in oceni dohodkov sodišče ni upoštevalo, da je imela tožnica tudi hči iz prejšnje zveze. Prejeta preživnina ne zmanjša njenega prispevka k preživljanju, ki je tudi v skrbi za otroka. Razlika v dohodkih zato ne more biti 30 %. Toženec je pripravil svoj obračun, v katerem je prejemke razporedil glede na število družinskih članov, a se sodišče do njega ni opredelilo. Tudi če se je hči odselila v letu 1999, bi jo sodišče moralo upoštevati, saj je bil v tem času izveden pretežen del gradnje. Toženec je izkazal, da je zaslužil z gradbenimi deli. Sodišče je premalo upoštevalo njegov prispevek pri obnovi hiše, kjer je bil bistveno bolj angažiran, veliko del je izvajal sam. Tožnica je imela v letu 1994 50 % nižji zaslužek od njega.

6.Izvedensko mnenje ni strokovno preverljivo, na kar je v postopku opozarjal in predlagal novega izvedenca. Ker mu sodišče ni ugodilo, mu je bila kršena pravica do kontradiktornosti. Izvedenka je potrdila, da bi bila dopolnitev potrebna in jo je bila pripravljena narediti. Ob ogledu je prišlo do nesporazuma, zato izvedenka pri strankah ni iskala dodatnih informacij. Izvedensko mnenje torej ni popolno in ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti. Izvedenka bi v primeru dodatnih podatkov lahko uporabila druge metode, kar bi vplivalo na oceno nepremičnine in njegovega prispevka. Ker mnenje ne odraža pravega dejanskega stanja, se sodišče nanj ne sme opreti. Toženec je izpostavil zmotno oceno tržne vrednosti nepremičnine ob nakupu v letu 1995 in izračun te vrednosti v letu 2018 ter 2021. Izvedenka bi morala upoštevati spremenjene razmere na trgu, ne le menjalni tečaj ter revalorizacijo. Vložek toženca je pomemben, ker je bil tolikšen, da je vplival na določitev deležev na skupnem premoženju, zato je njegov izračun bistven. Ne sprejema zaključka, da le 36 % vrednosti hiše predstavlja njegovo posebno premoženje, ampak ocenjuje, da je ta delež vsaj 50 %. Izvedenka pri oceni zemljišča ni upoštevala višjih zneskov, ki bolje odražajo pravo prodajno ceno. Pri primerljivih prodajah je izhajala iz napačnih lokacij. Nepojasnjen je tudi izračun razmerja med vrednostjo materiala in dela. Sklicevanje na priporočila inženirske zbornice, ki jih ni navedla, je nepreverljivo in ne ustreza standardu strokovnosti. Sodišče je z argumentacijo o jasnem in popolnem izvedenskem mnenju poseglo v načelo materialne resnice. Četudi je štelo, da natančni izračuni niso potrebni, vsako mnenje ne more biti sprejemljivo.

7.Tožnica je med postopkom spreminjala trditve glede vložka posebnega premoženja in jih prilagajala. Od uvodoma zatrjevanih 50.000 EUR v letu 2016 se je znesek za adaptacije znižal na 15.000 EUR. Sodišče njenih navedb ni kritično presodilo, temveč ji je verjelo, da je plačala fasado, kljub nasprotnim dokazom toženca. Krediti v višini 20.000 DEM so bili poplačani iz skupnega premoženja, zato ni pomembno, kdo jih odplačuje.

8.Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe v zvezi z verzijskim zahtevkom, ki spada v pristojnost okrajnega sodišča. Zahtevek je nesklepčen, navedbe so ostale skope in nepojasnjene, priložena leasing pogodba pa ne izkazuje trditev, potrebnih za ta zahtevek.

9.5. Obe stranki sta odgovorili na nasprotni pritožbi in predlagali njuno zavrnitev.

10.6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

11.7. Pravdni stranki sta bivša zakonca, ki sta se razvezala po 25 letih skupnega življenja1. Predmet presoje v pritožbenem postopku so odločitve sodišča o nedopustitvi spremembe tožbe, deležih na skupnem premoženju (II. točka izreka), verzijskem zahtevku tožnice za vračilo obrokov, plačanih za leasing vozila (III. točka izreka), vrnitvi darila (IV./3. točka izreka) in plačilu uporabnine (IV./4. točka izreka).

O deležih na skupnem premoženju

12.8. Poleg premičnin za vsakdanjo rabo in manjše vsote denarja vrednostno največji del skupnega premoženja predstavlja stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem2, ki sta jo zakonca kupila in dogradila v letih 1995 do 1997 ter nato dodatno prenavljala v letih 2009 in 2016. Sodišče prve stopnje je pri oceni prispevkov zakoncev k skupnem premoženju kot odločilno upoštevalo, da sta oba v nepremičnino vložila nekaj svojega posebnega premoženja, pri čemer je bil delež toženca višji, da je tožnica ves čas zveze zaslužila približno 30 % več kot toženec, da sta oba enako prispevala k skrbi za gospodinjstvo in otroka, pri tem jima je v prvih dveh letih pomagala tožničina mati, da je toženec pri gradnji hiše opravil večino gradbenih del ter da je pri gradnji pomagala tudi tožnica, ki je za gradnjo najela kredit in ga odplačevala. Presodilo je, da je ne glede na ocenjeno povečanje vrednosti nepremičnine na račun toženčevega posebnega premoženja pri nakupu ter njegovem nematerialnem prispevku v obliki fizičnega dela pri gradbenih delih, ob upoštevanju enakega prispevka obeh h gospodinjstvu in skrbi za otroke, tožnica svoj delež na skupnem premoženju izenačila s svojimi bistveno višjimi dohodki, z vložki posebnega premoženja in fizičnim delom pri izgradnji hiše.

20.Tožnica je verzijski zahtevek na plačilo obrokov za osebno vozilo postavila kot naknadno objektivno eventualno kumulacijo zahtevkov, za primer, da bi sodišče ugodilo toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Čeprav gre za zahtevek, ki spada v stvarno pristojnost okrajnega sodišča, je odločitev o njem odvisna od presoje sodišča o obsegu in deležih na skupnem premoženju. Zato je odločitev sodišča, da ga obravnava hkrati z ostalimi zahtevki, pravilna. Kršitev stvarne pristojnosti, kadar okrožno sodišče obravnava spor iz pristojnosti okrajnega sodišča, tudi sicer ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

21.Pravilen je zaključek sodišča, da je toženec tožnici dolžan povrniti sorazmeren delež obrokov za leasing vozila ..., plačanih po razvezi zakonske zveze. Sodišče je namreč ugotovilo, da vozilo spada v skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica je izkazala, da je od 11. 4. 2018 do 20. 1. 2020 poplačala 22 mesečnih obrokov po 185,86 EUR, kar znaša 4.088,92 EUR. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe o nesklepčnosti tega dela zahtevka pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje ne omajejo. Zaradi spremenjenega deleža strank na skupnem premoženju pa je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano odločitev v III. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je namesto 2.044,46 EUR tožnici dolžan povrniti 1.635,56 EUR.

O vrnitvi darila:

22.Po določilu 110. člena Družinskega zakonika (DZ) zakonca ne vračata običajnih daril, podarjenih med zakonsko zvezo, temveč morata vrniti le darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, in sicer v stanju, v katerem so bila ob vložitvi tožbe za vrnitev darila. Namesto odsvojenih daril se vrne njihova vrednost v denarju.

23.Tožnica v postopku zahteva vrnitev denarnega zneska, s katerim je bilo poplačano popravilo zob toženca in ga je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ocenilo na 4.032 EUR. Pritožbeno sodišče tej dokazni oceni, podrobno obrazloženi v 29. točki sodbe, pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Tožnica je denar za popravilo zob poravnala iz posebnega premoženja v letu 2016. To leto je po lastnih navedbah prejela 22.061 EUR prihodkov iz naslova zaposlitve6, kar mesečno predstavlja preko 1.800 EUR, hkrati pa je razpolagala s 50.000 EUR posebnega premoženja od prodaje podedovanih nepremičnin. Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča plačilo zneska 4.032 EUR ne predstavlja darila, ki ne bi bilo v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalke.

24.Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da namen kavze ni odstopal od običajnega darilnega namena. Po ustaljeni sodni praksi7 je darilna pogodba preklicljiva le, če je bila poglavitni razlog daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V obravnavani zadevi sta bili stranki v zakonski zvezi že 23 let, zato je življenjska dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil namen darila v medsebojni pomoči zakoncu, ki je predlagal, da del tožničinega denarja namenita sanaciji stanja zob. Ne glede na vrsto storitve, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, sta stranki očitno imeli težave z zobmi, sicer se za opravljene posege ne bi odločili. Vgradnja implantantov v primeru zdravih zob nedvomno ne bi bila potrebna. Kavza darila tako ni izvirala iz čustvene naivne vere v dosmrtno skupno življenje, temveč je bila obarvana tudi z drugimi, bolj pragmatičnimi darilnimi nameni. Nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica vztraja pri lastni razlagi darilnega namena, pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje iz 30. točke sodbe ne omajejo. Ker ne bi bilo pravično, da bi bil zakonec v negotovem položaju glede morebitnega bodočega vračila prejetih sredstev za zdravstvene storitve, ki sodijo v okvir pričakovane medsebojne pomoči zakoncev in niso vrednostno bistveno presegala premoženjskih razmer darovalke, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper odločitev v IV./3. točki izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu sprejeto odločitev potrdilo.

O uporabnini:

25.Tožnica se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz skupne stanovanjske hiše izselila v septembru 2018, uporabnino pa zahteva za obdobje od oktobra 2019 dalje. Glede na ugotovitve sodišča, da je tožnica za izselitev izkoristila nekajdnevno odsotnost toženca in iz hiše odnesla večje število premičnin, med njimi tudi večjih gospodinjskih aparatov (hladilnik, pralni in sušilni stroj, televizijo), pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je dom zapustila načrtovano in prostovoljno ter ne zaradi neposredno ogrožujočega ravnanja toženca.

26.Toženec je po odselitvi tožnice zamenjal ključavnico, zato ga je slednja z dopisom z 22. 11. 2019 pozvala k izročitvi ključev, s čimer ji bo omogočen dostop do skupne stanovanjske hiše. V postopku ni bilo sporno, da ji toženec ključev ni izročil ter jo je samovoljno izključil iz uporabe skupnega premoženja. Ker stanovanjska hiša dopušča bivanje več oseb8, toženec pa tožnici uporabo preprečuje, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo uporabnine za obdobje od decembra 2019 dalje9 nepravilna. Za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka namreč ni pomembno, kako naj bi v spornem obdobju skupno nepremičnino uporabljala (sama ali z oddajanjem v najem), temveč le, da jo je toženec v nasprotju z njeno izraženo željo prikrajšal v možnosti te uporabe ter s tem posegel v njeno premoženjsko pravico10. To velja po novejši sodni praksi tudi v primeru, ko razdružitev stanovanjske hiše na dve ločeni enoti ne bi bila mogoča in zaradi konfliktnosti odnosov skupnega bivanja ni mogoče pričakovati. V nasprotnem primeru bi tožničina lastninska pravica ostala brez temeljnega premoženjskega substrata.

27.Ker je sodišče zmotno presodilo, da dopis tožnice po izročitvi ključev ne izkazuje njenega namena izvrševanja lastninskih upravičenj, pri čemer je sprejelo tudi napačen materialnopravni zaključek, da bi za uspeh z zahtevkom morala zatrjevati način uporabe in ekonomsko korist, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in za obdobje od decembra 2019 odločitev o plačilu uporabnine v zavrnilnem delu razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Ocenilo je, da v obravnavanem primeru ne more samo izvajati celotnega dokaznega postopka v zvezi z višino uporabnine, saj bi s tem strankama onemogočilo presojo samostojne pravne celote na obeh pravnih stopnjah ter bi nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

O nedopustitvi razširitve tožbenega zahtevka:

28.Tožnica je že ob postavitvi zahtevka na plačilo uporabnine opozorila, da bo za bodoče obroke v primeru nadaljnjega teka nedopustne uporabe nepremičnine predlagala razširitev tožbe. Predlagana sprememba tožbe na naroku 18. 10. 2022 tako ni bila nepričakovana. Pritožbeno sodišče ne soglaša z razlogi sklepa, da tovrstna uskladitev zahtevka z upoštevanjem kasneje zapadlih obrokov, sploh ker do nje ni prišlo na zadnji obravnavi, ni ekonomsko upravičena. Nasprotno, z dopustitvijo bi sodišče omogočilo celovito rešitev zadeve v enem postopku. Razširitev tožbe tudi ne terja izvedbe dodatnih dokazov, ki bi postopek neupravičeno podaljšali

29.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno sklep sodišča o nedopustitvi spremembe tožbe spremenilo, tako da je spremembo tožbe z 18. 10. 2022 dopustilo.

Sklepno:

30.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede deležev pravdnih strank spremenilo tako, da je določilo delež toženca na tem premoženju na 60 %, delež tožnice pa na 40 %. Posledično mora toženec na račun obrokov za leasing vozila tožnici namesto 2.044,46 EUR povrniti znesek 1.635,56 EUR (358. člen ZPP). V preostalem delu je sodišče pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

31.Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tudi pritožbi tožnice ter sklep o nedopustitvi razširitve tožbe za nadaljnje obroke uporabnine spremenilo ter spremembo tožbe dopustilo (3. točka 365. člena ZPP), odločitev o zavrnitvi zahtevka na plačilo uporabnine za obdobje od decembra 2022 je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). V preostalem delu je njeno pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

32.Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank v postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi sklep o stroških. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakonska zveza je trajala od ... 1993 do ... 2018.

2Nepremičnini parc. št. 22/1 in 22/2, k. o. ...

3GURS sistematično evidentira podatke o transakcijah z nepremičninami šele od leta 2007 dalje, zato je izvedenka upoštevala metodo tržnih primerjav podobnih objektov iz leta 2007 in to prilagodila z indeksacijo z indeksi cen na drobno.

4Po stališču toženca naj bi te odražale pravilnejšo vrednost, saj je v pogodbi pogosto zapisana nižja cena zaradi davčne optimizacije.

5Toženec je bil sicer v začetnem obdobju zaradi stečaja delodajalca formalno brez zaposlitve, vendar je vse od leta 1993 prejemal razna nadomestila, hkrati pa je vsaj eno plačo zaslužil z gradbenimi deli na terenu.

6Trditve v 1. pripravljalni vlogi z 9. 6. 2020.

7Primerjaj odločbe VS RS II Ips 29/2016, II Ips 218/2017, II Ips 23/2018.

8Iz izvedeniškega mnenja in priloženih fotografij je razvidno, da gre za dve etaži z več prostori in dvema kopalnicama.

9Od meseca po prejemu poziva na izročitev ključev.

10Primerjaj novejše odločbe VS RS: II Ips 55/2023, v kateri je izrecno poudarjeno, da se to stališče aplicira tudi na skupno premoženje, II Ips 25/2022, II Ips 86/2019, s katerimi je bilo preseženo stališče iz starejših sodnih odločb, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje.