Jedro

Po presoji sodišča ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu določbe Recepcijske direktive II. Ta določba namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po mnenju sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku z izpodbijanim sklepom omejila gibanje po tretji alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan v prostorih Centra za tujce, ..., in sicer od 17. 6. 2020 od 12.45 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 17. 9. 2020 do 12.45 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika 1. 6. 2020 obravnavala Policijska postaja ..., ker je bil prevzet od italijanskih varnostnih organov. Takrat je prvič podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Azilni dom je samovoljno zapustil in bil 5. 6. 2020 ponovno prijet s strani patrulje PP … na izvozu hitre ceste smer ... v taksi vozilu. Ker tožnika ni bilo mogoče v neformalnem postopku vrniti na Hrvaško, je bil istega dne z odločbo nastanjen v Centru za tujce zaradi nevarnosti pobega iz države. Tožnik je 9. 6. 2020 podal ponovno namero prošnje za mednarodno zaščito, ki pa jo je 11. 6. 2020 preklical in v lastnoročni izjavi napisal, da se želi vrniti nazaj na Hrvaško. Dne 9. 6. 2020 mu je bila izdana tudi odločba o vrnitvi. Dne 13. 6. 2020 je tretjič podal namero prošnje za mednarodno zaščito, ker se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško. Formalno je bila prošnja sprejeta 17. 6. 2020. Ob vložitvi prošnje je tožnik povedal, da je potoval iz izvorne države najprej v Iran, nato do Turčije in naprej po balkanski poti, njegova ciljna država pa je bila Italija. Potni list in taskiro so mu odvzeli hrvaški policisti, ima pa fotografijo potnega lista. Navedel je, da mu v izvorni državi grozi družina njegovega dekleta, s katero je brez njihovega dovoljenja zbežal in šest mesecev živel skupaj z njo pri njegovem stricu. Njegov oče je skušal zadevo umiriti, zato je predlagal dekletovi družini, da se lahko poročita oziroma jim ponujal denar v zameno, vendar se s tem niso strinjali. Ker sta bila oba z dekletom ogrožena, mu je njegov oče predlagal, da je zanj bolje, da zapusti državo.

Na razgovoru ob seznanitvi z omejitvijo gibanja je tožnik še navedel, da se ne želi vrniti nazaj na Hrvaško, zato je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prej ni želel zaprositi, ker ga je bilo strah, da ga Slovenija ne bi vrnila nazaj na Hrvaško, Hrvaška pa potem v Bosno. Strah ga je bilo tudi policistov na Hrvaškem, ki so nasilni in se grdo obnašajo.

Tožena stranka je presodila, da so podani pogoji za omejitev gibanja po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je namreč za mednarodno zaščito zaprosil šele, ko je že tekel postopek za njegovo odstranitev iz Republike Slovenije, 13. 6. 2020 je namreč tretjič vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, prošnjo pa je podal 17. 6. 2020, s čimer se je prekinil postopek tožnikove odstranitve. Zato tožena stranka meni, da je to storil samo zato, da ga iz Slovenije ne bi odstranili. Tu je namreč že 1. 6. 2020 podal prvo namero prošnje za mednarodno zaščito, nato pa zapustil azilni dom z namenom ilegalnega odhoda v Italijo, ko je bil zopet prijet in nameščen v Center za tujce ... Tam je 9. 6. 2020 podal drugo namero prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je po dveh dneh, 11. 6. 2020 preklical, ob izjavi, da se ne želi vrniti na Hrvaško. Če bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi tožnik to storil že prej, saj je imel možnost zaprositi za azil že ob nastanitvi v azilni dom, ki pa ga je samovoljno zapustil, ker se je namenil proti Italiji. V Sloveniji je nato še enkrat podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pa jo nato preklical in šele po tretji nameri 13. 6. 2020 je prošnjo vložil 17. 6. 2020. S tem, ko je imel tožnik že večkrat pred dejansko vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito možnost to storiti, pa na vložitev prošnje ni počakal, ampak je svojo namero izkoristil za nadaljevanje poti proti Italiji oziroma je namero preklical, je izpolnjen objektivni kriterij, ki kaže na to, da je tožnik prošnjo vložil izključno z namenom ovirati ali zadržati izvedbo odstranitve iz države. Prav tako velja za nesporno dejstvo, da je tožnik imel namen priti v Italijo.

Tožena stranka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Ocenila je namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb azilni dom samovoljno zapustila.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da bi morala tožena stranka preveriti razumevanje tožnika, ki v postopku ni imel pravne pomoči, le tolmača, kar pa ne pomeni, da je postopek tudi vsebinsko razumel. Tožnik namreč ne loči med posameznimi državami, v izvorni državi še ni slišal za Slovenijo, poznal pa je Italijo. Podaja obširne navedbe o tem, da ne obstaja očiten dvom v tožnikove osebne podatke in njegovo istovetnost. Tožena stranka bi morala svojo odločitev utemeljiti na zakonsko predpisanih razlogih, česar pa ni storila v konkretni zadevi. ZMZ-1 ne vsebuje razlogov, s katerimi je tožena stranka tožniku omejila gibanje. Ni moč šteti, da je tožnik razumel razliko med podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito. Ni jasno, ali je tožnik vedoma nameraval oditi iz države, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, saj je svoje želje spreminjal. Neodločnost ni zadosten razlog za izrek omejitve gibanja. Iz zapisnika izhaja, da tožnik ni prejel brošure z informacijami, zato je tudi vsebinsko ni mogel razumeti. Očitki zlorabe sistema niso obrazloženi, tožena stranka se ni opredelila do navedb tožnika. Od podaje prošnje tožnik ni poskušal pobegniti. Ne drži več, da je tožnikova ciljna država Italija. Tožnik si želi varnosti v katerikoli evropski državi.

V nadaljevanju tožnik še navaja, da tožena stranka ni izvedla testa sorazmernosti. Ne drži, da ni mogoče izvesti milejšega ukrepa. Manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti res sicer niso predvideni, na kar pa tožnik ne more vplivati. Tožena stranka bi morala presojati tožnikovo morebitno begosumnost po podaji prošnje za mednarodno zaščito, saj tega ukrepa ne more izvajati, če ni povsem očitno, da je prosilec znatno begosumen. Razlogi za pridržanje ne obstajajo in tožniku niso bili ustrezno obrazloženi. Navaja še, da tožena stranka tožniku ni omogočila pravice do izjave glede okoliščin iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Tožnik zahteva še izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži prenehanje izvajanja ukrepa omejitve gibanja do pravnomočne odločitve, sicer mu bo prizadeta nepopravljiva škoda, saj se v Centru za tujce ne počuti dobro.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da je tožnik 13. 6. 2020 tretjič izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito. Prvič je to storil že 1. 6. 2020, pa potem pobegnil iz azilnega doma, njegova ciljna država pa je bila Italija. Potem je po ponovnem prijetju 9. 6. 2011 drugič izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je po dveh dneh umaknil. Iz navedenega izhaja, da v Sloveniji tožnik ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, to je storil izključno z namenom ovirati ali zadržati izvedbo odstranitve iz države.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je primarno sporno, ali so za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce izpolnjeni pogoji, predpisani v tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, oziroma ali ta zakonska določba sploh predstavlja ustrezno pravno podlago za omejitev gibanja.

7. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II1, ki v 8. členu določa, kdaj se prosilca sme pridržati. Sodišča držav članic EU morajo od začetka veljavnosti direktive nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, da bi lahko ta direktiva dosegla želeni cilj. Načelo primarnosti prava EU izhaja tudi iz 3.a člena Ustave RS.

8. Po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo o vračanju2, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, zadevna država članica pa lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II).

9. Po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je zakonodajalec ob sklicevanju na Recepcijsko direktivo II (drugi odstavek 1. člena ZMZ-1) uredil pogoje za odreditev omejitve prosilčevega gibanja v primeru, ko je bilo prosilcu pred tem že omejeno gibanje zaradi „izvedbe in izvršitve“ postopka vračanja in odstranjevanja v skladu z ZTuj-23. Na podlagi te določbe ZMZ-1 lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma4, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, podanimi v smeri, da izpodbijani sklep tožene stranke ne temelji na zakonsko predpisanih razlogih, sodišče dodaja, da bi bila razlaga nacionalne zakonodaje v smeri, da je mogoče v situaciji iz točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II prosilcu omejiti gibanje, ne da bi bila pred tem določena objektivna merila za utemeljenost domneve, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi, v nasprotju tako z besedilom te direktive, kot z jasnim načelom, ki izhaja že iz 15. uvodne izjave k tej direktivi, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito. Vendar pa po presoji sodišča ZMZ-1 s tem, ko je v besedilo prej navedene tretje alineje prvega odstavka 84. člena vključen tudi pogoj, da je imel prosilec „možnost zaprositi za mednarodno zaščito“, določa prav objektivno merilo v smislu navedene določbe Recepcijske direktive II.

11. Ta določba namreč med objektivna merila celo izrecno uvršča („vključno s tem“) okoliščino, da „je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek“. Besedilo ZMZ-1 sicer ni povsem enako, vendar mu po mnenju sodišča v situacijah, kakršne ureja, ni mogoče pripisovati nikakršnega drugačnega pomena, ne da bi izgubilo vsakršen smisel. Na tak način ga očitno razlaga tudi tožena stranka, ki je v obravnavani zadevi obširno ugotavljala in v izpodbijanem sklepu obrazlagala, zakaj meni, da bi tožnik lahko zaprosil za mednarodno zaščito prej, kot je zaprosil, ko je zoper njega že tekel postopek vračanja in odstranjevanja po ZTuj-2, saj je to možnost imel. Sodišče dodaja še, da okoliščina, da se zakonodajalec ni odločil, da bi v ZMZ-1 določil še nadaljnja objektivna merila, ne more vplivati na presojo oziroma razlago zakonske ureditve v zadevi, kjer se tožena stranka sklicuje izključno na obstoj (čeprav edinega) merila, ki v zakonu je določeno.

12. Sodišče po tem, ko je na naroku pregledalo upravne spise in zaslišalo tožnika, ugotavlja, da tožbeni ugovori v zvezi z izpodbijanim aktom niso utemeljeni. Sodišče presoja, da je tožena stranka v konkretnem primeru ustrezno uporabila navedeno objektivno merilo iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je ugotavljala in razčistila okoliščine, na katere se je sicer skliceval tudi tožnik v zvezi s vprašanjem, ali je imel priložnost začeti azilni postopek, in zaključila, da je tožnik podal prošnjo za mednarodno zaščito 17. 6. 2020, torej po tem, ko sta mu bili pred tem izdani odločba o nastanitvi v Centru za tujce z dne 5. 6. 2020 zaradi njegove odstranitve iz države in 9. 6. 2020 odločba o vrnitvi, samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Ob ključnih razlogih tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je 13. 6. 2020 tožnik že tretjič vložil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, 17. 6. 2020 pa nato še prošnjo, s čimer se je prekinil postopek tožnikove odstranitve, pri tem ko je tožnik imel možnost zaprositi za azil že ob nastanitvi v azilni dom 1. 6. 2020, ki pa ga je samovoljno zapustil, ker se je namenil proti Italiji, v Sloveniji pa je nato še enkrat, 9. 6. 2020 tudi podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pa jo nato že 11. 6. 2020 preklical, sodišče sodi, da je s tem bila dana podlaga za utemeljeno domnevo tožene stranke, da je tožnik prošnjo podal, da bi oviral postopek odstranitve. Če bi v Republiki Sloveniji želel zaprositi za mednarodno zaščito, bi tožnik to storil že prej, saj je po navedenem možnost imel. 13. V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja: V primeru uporabe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morajo biti kumulativno izpolnjene tri predpostavke. da: (1) se prosilcu gibanje omeji zaradi postopka vračanja v skladu z ZTuj-2, da se izvede in izvrši postopek vrnitve ali odstranitve: (2) je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

14. Sodišče ugotavlja, da je bilo tožniku z odločbo o namestitvi v Center za tujce ... z dne 5. 6. 2020 omejeno gibanje po ZTuj-2. Postopek vračanja oziroma odstranitve iz države po ZTuj-2 načeloma poteka na podlagi odločbe o vrnitvi (prvi odstavek 69. člena ZTuj-2), ki jo je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku izdala 9. 6. 2020. 15. Ob ocenjevanju tožnikove možnosti zaprositi za mednarodno zaščito je sodišče upoštevalo, da je tožnik na zaslišanju navedel, da je po nastanitvi v azilnem domu (1. 6. 2020) zbežal v Italijo, saj so mu sicer prijatelji rekli, da bo vrnjen nazaj v Afganistan. Naknadno je dodal, da s prijatelji niso vedeli, da se lahko v Sloveniji poda prošnja za mednarodno zaščito, zato so šli v Italijo. Navajal je tudi, da četudi mu je bila dana v podpis izjava, da ne sme zapustiti azilnega doma, in je bila v njegovem, paštu jeziku ter jo je podpisal, je ni razumel, ker je nepismen, čemur sodišče ni sledilo, kot obrazlaga v nadaljevanju. Sodišče sodi, da tožnik tudi ni bil prepričljiv, ko je navedel, da ni podal umika prošnje 11. 6. 2020, kajti izjavo naj bi napisal nekdo drug, tožnik pa naj bi mu rekel, naj napiše namero za mednarodno zaščito. Tako presojo sodišče sprejema tudi zato, ker je nelogično, da bi podal 13. 6. 2020 novo (že tretjo) namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito, če naj bi prejšnje ne preklical. 16. Sodišče se zato strinja z ugotovitvami toženke, da bi tožnik lahko zaprosil za azil že po podaji prve namere 1. 6. 2020, pa je namesto tega samovoljno zapustil azilni dom in odšel proti Italiji. Ob ponovnem prijetju je podal drugo namero, ki jo je umaknil dva dni kasneje. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je imel tožnik že pred dejansko podajo prošnje 17. 6. 2020 (in namere 13. 6. 2020) možnost zaprositi za azil, pa je to storil šele potem, ko mu je bila 9. 6. 2020 izdana odločba o vrnitvi. Zato sodišče šteje, da je tožena stranka pravilno sklepala, da je tožnik podal prošnjo za azil izključno z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je, kot že pojasnjeno, imel predhodno možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. S tem so po presoji sodišča kumulativno izpolnjene vse tri predpostavke po tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek omejitve gibanja tožniku.

17. Tožnik je prvič šele na naroku zatrdil, da ne zna brati in pisati, vendar ni navedel oziroma znal pojasniti, zakaj predhodno tega v postopkih ni povedal. Navedel je, da je to povedal na osebnem razgovoru 19. 6. 2020, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, vendar je bilo po vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru ugotovljeno, da to iz zapisnika ne izhaja. Sodišče pa ugotavlja, da so sicer na zapisniku o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja ter na zapisniku prošnje o mednarodni zaščiti podpisi tožnika na vsaki strani, kar ne potrjuje njegovih trditev o neznanju pisanja in branja. Ne glede na navedeno pa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku vedno prebrana vsebina navedenih zapisnikov v paštu jeziku s pomočjo tolmača, za katerega je tožnik na strani 5 zapisnika o prošnji zatrdil, da ga razume, isti tolmač je bil tudi prisoten ob ustni seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja, kot pa je razvidno iz druge strani zapisnika o omejitvi gibanja, mu je bil zapisnik prebran v paštu jeziku, tožnik pa ni želel dodatnih pojasnil v zvezi z omejitvijo, prav tako pa na zapisnik ni imel pripomb. Glede na navedeno sodišče šteje, da je bila vsebina navedenih zapisnikov tožniku znana s pomočjo tolmača in da je zato tudi na vsaki strani navedenih zapisnikov ter ob svojem imenu na koncu zapisnikov podal svoj „podpis“, zato sodišče šteje njihovo vsebino kot pravilno in kot tako, da dokazuje tisto, kar se v njih potrjuje oziroma navaja ter iz njih izhaja.

18. Glede tožbenih ugovorov o tožnikovem ne/razumevanju postopka ter da tožnik ni prejel brošure z informacijami, zato naj je tudi ne bi vsebinsko razumel, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika ob tožnikovi podaji prošnje za mednarodno zaščito razvidno, da tožnik ob nastanitvi ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev mednarodne zaščite (druga stran zapisnika). Ne glede na navedeno pa je tožnik na istem zapisniku izrecno potrdil, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje in izrecno izrazil, da ne želi v postopku pravnega zastopnika, nato pa je bil tudi tik pred samo podajo prošnje še nadaljnje opozorjen na določene pravice in obveznosti, kot razvidno iz pete in šeste strani zapisnika. Tožnik je navedeni zapisnik tudi „podpisal“ na vsaki strani. Glede na navedeno sodišče šteje, da tožniku ni bila kršena pravica do informiranja po 4. členu Uredbe Dublin III5 in s tem smiselno tudi ne do izjave v postopku.

19. Tožnik na navedeni ugovor o neprejetju brošure z informacijami navezuje še nadaljnjo trditev, da ni moč šteti, da je razumel razliko med podajo namere in prošnje za mednarodno zaščito in s tem dalje, da je ostalo nerazjasnjeno, ali je vedoma nameraval oditi iz države, preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, saj je svoje želje spreminjal, pri čemer pa neodločnost ne more biti zadosten razlog za izrek omejitve gibanja. Sodišče sodi, da ne glede na to, ali je tožnik poznal razliko med namero za podajo prošnje in podajo prošnje, kakor tudi nadalje ne glede na to, kako neodločen je bil pri nadaljnjih podajah namer, je nesporno zapustil azilni dom pred kakršnokoli odločitvijo o prošnji (oziroma nadaljnjimi koraki v zvezi z namero za podajo prošnje), pri čemer je tudi na naroku sam navajal, da je od tam „zbežal“. Zato sodišče ocenjuje, da ne glede na tožnikovo razlikovanje med namero in prošnjo za mednarodno zaščito iz tožnikovega ravnanja konkludentno izhaja, da ni imel namena počakati na odločitev v zvezi z mednarodno zaščito v Sloveniji. Prošnjo je podal šele po tem, ko je s strani tožene stranke prejel tako odločbo o nastanitvi v Centru za tujce ... kot odločbo o vrnitvi. Logično je tudi, da po tem tožnik ni poskušal več pobegniti, saj mu je bilo takoj po podaji prošnje omejeno gibanje na Center za tujce ..., zato se na to okoliščino tožnik ne more sklicevati z uspehom.

20. Glede na navedeno tudi ni več pomembno, ali je tožnikova ciljna država še Italija ali ne več, kot v tožbi zatrjuje tožnik in kot je tudi izpovedoval, da naj bi želel le v varno evropsko državo. Dejstvo je, da je bil tožnik vrnjen v Slovenijo s strani italijanskih varnostnih organov, po prvi podaji namere prošnje za mednarodno zaščito pa je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in odšel v smeri Italije, na odločitev v Sloveniji pa ni počakal. Kot že navedeno, pa je iz tega razvidno, da ni imel namena počakati na odločitev v zvezi z njegovo namero (oziroma nadaljnjo prošnjo) v Sloveniji.

21. Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori o pomanjkljivi seznanitvi tožnika z razlogi za omejitev gibanja in nepravilni uporabi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ugovori so podani na splošni ravni in z njimi tožnik ne more izpodbiti vsebine zapisnika z dne 17. 6. 2020, ki sledi citirani zakonski določbi in ki je bil glede na zapis v zaključnem delu tožniku prebran v paštu jeziku, zapisnik pa je tožnik na obeh straneh tudi podpisal. 22. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. Sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec ni v nacionalno pravo prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce (drugi odstavek te določbe) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek te določbe). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Vendar pa sodišče šteje, da bi v konkretni zadevi zaradi očitne begosumnosti tožnika bil neučinkovit vsak drug ukrep iz četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, kar je izrecno navedla tudi toženka.

23. Sodišče kot pravno nerelevantne presoja ugovore tožnika, da mu tožena stranka ni omogočila pravice do izjave glede okoliščin iz prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Navedeno, četudi bi to držalo, namreč v konkretni zadevi ni pomembno, saj mu je tožena stranka omejila gibanje na podlagi tretje alineje in ne na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 24. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, in ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

25. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe (...), po tretjem odstavku istega člena pa je mogoče izdajo začasne odredbe zahtevati tudi zaradi začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje. V vsakem primeru pa iz navedene zakonske določbe izhaja, da se lahko zahteva za izdajo začasne odredbe nanaša le na čas do izdaje pravnomočne odločbe, kar pomeni, da je procesna predpostavka za vložitev zahteve obstoj odprtega upravnega spora oziroma tožbe v upravnem sporu, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno. Glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 zoper sodbo, izrečeno s 1. točko izreka, pritožba ni dovoljena, zato je z njo upravni spor pravnomočno zaključen. To pomeni, da procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe oziroma za odločanje o tej zahtevi ni več izpolnjena, zato je sodišče zahtevo kot nedovoljeno zavrglo.

1 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 2 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 3 ZTuj-2 možnost izreka omejitve gibanja določa v tretjem odstavku 67. člena in v 76. členu. 4 Ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 je navedeni ukrep mogoče odrediti na Center za tujce. 5 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.