Jedro

V sferi obtoženca, ki je državljan Romunije, s stalnim bivališčem v Romuniji, in ga na Slovenijone veže nobena osebna navezna okoliščina, je podan priporni razlog begosumnosti. Pritožbeno izpostavljene možnosti odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) zoper obtoženca, če bi obtoženi ob odpravi pripora zapustil ozemlje Republike Slovenije, ne pomeni, da begosumnost pri obtožencu ni podana.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval s svojo kriminalno dejavnostjo, torej obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede objektivnih okoliščin, ki so pomembne za presojo ponovitvene nevarnosti, je prvo sodišče pravilno izhajalo iz teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani kazni od 3 do 15 let zapora.

Zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih okoliščinah, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah.

Obravnavano kaznivo dejanje, ki naj bi ga obtoženec izvršil iz koristoljubnih motivov, ogroža tako varnost javnega reda in miru, kot tudi varnost in zdravje tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, in nemoteno izvedbo kazenskega postopka, zato ukrep pripora, odtehta poseg v pravico obtoženca do osebne svobode. Zato je pripor zoper njega neogiben in sorazmeren ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju z zagovornikom drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zanesljivo ugotovilo in prepričljivo utemeljilo obstoj vseh razlogov za pripor - da je torej izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost, kakor tudi sorazmernost in neogibna potrebnost pripora, v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni, skladni in celoviti, zato pritožba neutemeljeno očita obremenjenost sklepa sodišča prve stopnje s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Zaključek o obstoju _utemeljenega suma je_ sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih le ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da glede na predloženo dokazno gradivo, utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja s strani obtoženca, naj ne bi bil podan. Poleg tega je obtoženec na predobravnavnem naroku priznal krivdo za očitano mu kaznivo dejanje, prvo sodišče pa je priznanje krivde sprejelo in v nadaljevanju razpisalo narok za izrek kazenske sankcije. Zato sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbeno ponovljene očitke, v katerih zagovornik na podlagi lastne ocene v preiskavi zbranih dokazov, ocenjuje obtoženčevo ravnanje kot majhno in neznatno ter navaja, da obtoženec na ozemlju Republike Slovenije ni vozil tovornega vozila in da je bil obravnavanega dne le sopotnik v vozilu.

6. Utemeljeni so tudi razlogi s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo, da je v sferi obtoženca, ki je državljan Romunije, s stalnim bivališčem v Romuniji, na Slovenijo pa ga ne veže nobena navezna okoliščina, podan priporni razlog begosumnosti. Razumno je tudi sklepanje, da v hudodelskih združbah obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev pomaga drugim članom združbe, pri skrivanju in izogibanju kazenskemu postopku, česar pritožbeno vztrajanje, da ni podana begosumnost, v tem delu ne more izpodbiti. Ob tem pritožbene trditve, da je obtoženec državljan države članice EU (Romunije), ni zagotovilo, da se kazenskemu postopku ne bi skušal izogniti z begom. V sodni praksi je znano stališče, da nahajanje obtoženca na ozemlju EU, samo po sebi ne negira begosumnosti. To velja še toliko bolj v primeru pritožbeno izpostavljene možnosti odreditve evropskega naloga za prijetje in predajo (ENPP) zoper obtoženca, če bi obtoženec ob odpravi pripora zapustil ozemlje Republike Slovenije. Možnost zagotavljanja njegove navzočnosti z navedenim ukrepom, zato ne pomeni, da begosumnost pri obtožencu ni podana.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj le te utemeljujejo ter o tem v 7. točki obrazložitve navedlo konkretne in jasne razloge.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtoženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval s svojo kriminalno dejavnostjo, torej obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem je glede objektivnih okoliščin, ki so pomembne za presojo ponovitvene nevarnosti, prvo sodišče pravilno izhajalo iz teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani kazni od 3 do 15 let zapora. Tega zagovornik ne more uspešno omajati z pritožbeno razpravo o neprimernosti tako visoko predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje, ki da ni primerljivo z drugimi krvnimi delikti in težkimi zlorabami (za katere je predpisana podobna kazenska sankcija), saj ima po stališču zagovornika predpisana kazen v resnici politične vzroke in ni odraz kriminalne količine, ki ni kaj več kot prevoz oseb, ki iščejo boljše življenje v Evropi. Pri tem pa zagovornik povsem prezre dejstvo, da obtožencu očitano kaznivo dejanje predstavlja ekonomsko izkoriščanje oseb, ki, kot navaja pritožnik, zaradi vojne ali naravnih nesreč iščejo boljše življenje v državah, v katerih brez dovoljenja ne bi smeli prebivati, storilci pa jih prevažajo na način, da so izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obtoženca, ki je sicer zaposlen in ima svoje podjetje ter mesečno zasluži okoli 1.500 EUR, to ni odvrnilo od izvršitve na ravni utemeljenega suma očitanega mu kaznivega dejanja, saj ga je pri storitvi kaznivega dejanja vodilo koristoljubje, ker izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj prinaša hitre in visoke zaslužke. Zato obstaja realna nevarnost, da bi se v primeru izpustitve na prostost, obtoženec vrnil v dosedanje življenjsko okolje in tovrstna kazniva dejanja ponavljal. Kot je bilo v predhodnih sklepih sodišča druge stopnje že večkrat pojasnjeno, pa tudi obtoženčeva nekaznovanost sama po sebi ne odpravlja njegove ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče se tako v tem delu v celoti pridružuje utemeljenim in pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, in ocenjuje pritožbene navedbe zagovornika obtoženca za neutemeljene.

Glede na zgoraj povzeto, se izkaže tudi posplošeno sklicevanje obtoženčevega zagovornika na kršitve določb ustavnih pravic in temeljnih človekovih pravic za neutemeljeno, saj zaključek sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne temelji zgolj na ugotovljenih objektivnih okoliščinah, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah. Pritožba v zvezi z ugotovljenim obstojem pogojev za pripor, zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitve določb kazenskega postopka.

8. Ob nedvomno izkazani obdolženčevi ponovitveni nevarnosti in begosumnosti, ko je obtožencu nujno preprečiti nadaljnje izvrševanje kaznivih dejanja in pobeg, nimajo posebne teže v pritožbi ponovljeni pavšalni očitki o nevzdržnih razmerah v priporu zaradi prezasedenosti ter o obdolženčevih težavah z zobnim aparatom, za kar se bo moral obtoženec obrniti na zavodsko ambulanto, kot mu je bilo že pojasnjeno v sklepu sodišča druge stopnje I Kp 54855/2023 z dne 8.1.2024. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da z odreditvijo pripora ni bilo poseženo v obtoženčevo pravico do zdravstvenega varstva, navedeni pritožbeni očitki pa ne omajejo danosti razlogov za pripor, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

9. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obtoženca, pritožba ne more izpodbiti s posplošenim navajanjem, da pripor ni nujen, sorazmeren, neogiben in primeren ukrep za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Sodišče prve stopnje je razumno obrazložilo, da obravnavano kaznivo dejanje, ki naj bi ga obtoženec izvršil iz koristoljubnih motivov, ogroža varnost javnega reda in miru, ter varnost in zdravje tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka spravljanje ljudi čez mejo, in nemoteno izvedbo kazenskega postopka, zato ukrep pripora, odtehta poseg v pravico obtoženca do osebne svobode. Zato je pripor zoper njega neogiben in sorazmeren ukrep.

10. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obtoženega niso utemeljeni, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP)

11. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.