Jedro

Osnovni namen poslovanja stečajnega dolžnika po začetku stečaja je vnovčevanje stečajne mase in zagotovitev čim višjega poplačila stečajnih upnikov. Zato je vprašanje utemeljenosti uveljavljanja pravice za oprostitev, odlog za obročno plačila sodne takse pri stečajnem dolžniku potrebno v smislu 3. odst. 11. čl. ZST–1 presojati z vidika, ali bi izpolnitev taksne obveznosti lahko ogrozilo zagotavljanje tega namena poslovanja stečajnega dolžnika.

Izrek

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev, obročno plačilo oziroma odlog plačila sodnih taks. Svojo odločitev je utemeljilo na ugotovitvi, da je tožeča stranka stečajni dolžnik, ki je z dejavnostjo bodisi že prenehal bodisi bo prenehal do zaključka stečajnega postopka, zato pri njem ni mogoče govoriti o ogrožanju dejavnosti zaradi plačila sodne takse, zato namen taksne oprostitve sploh ne more biti dosežen.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila tožeča stranka in uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za oprostitev ali obročno plačilo ali odlog plačila sodnih taks ugodi.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 37/2008 – v nadaljevanju ZST -1) v 11. členu določa pogoje za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na predlog taksnegazavezanca. V skladu s 3. odst. tega člena se določbe 1. in 2. odst. smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka. S takšno ureditvijo je tudi pravnim osebam omogočeno, da se izognejo procesni sankciji v tistih primerih, ko je za vložitev vloge plačilo sodne takse procesna predpostavka (na primer v smislu 1. odst. 105.a čl. ZPP). Na ta način je tudi tovrstnim subjektom zagotovljeno uresničevanje ustavne pravice do sodnega varstva, v kolikor so podane dejanske predpostavke, ki onemogočajo izpolnitev taksne obveznosti s strani taksnega zavezanca.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je materialnopravno zmotna razlaga prvostopenjskega sodišča, da določila 3. odst. 11. čl. ZST–1 ni mogoče uporabiti za taksnega zavezanca, ki je v stečajnem postopku. Takšna izključitev uporabe navedene določbe ne izhaja iz samega teksta zakona. Po drugih strani pa bi takšna razlaga zakona pomenila poseg v ustavno pravico do uveljavljanja sodnega varstva takšnega taksnega zavezanca. Res je, da osnovni namen stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka ni v izvajanju dejavnosti v smislu izvajanja gospodarskih poslov (6. čl. Zakona o gospodarskih družbah). Osnovni namen poslovanja stečajnega dolžnika po začetku stečaja je vnovčevanje stečajne mase in zagotovitev čim višjega poplačila stečajnih upnikov. Zato je vprašanje utemeljenosti uveljavljanja pravice za oprostitev, odlog za obročno plačila sodne takse pri stečajnem dolžniku potrebno v smislu 3. odst. 11. čl. ZST–1 presojati z vidika, ali bi izpolnitev taksne obveznosti lahko ogrozilo zagotavljanje tega namena poslovanja stečajnega dolžnika.

Ne glede na navedeno napačno materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena v tistem delu, s katerim se izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Tožeča stranka je namreč svoj predlog utemeljevala zgolj na okoliščini, da v trenutku vložitve tožbe ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo sodne takse. Tako zatrjevane okoliščine pa še ne utemeljujejo pravice do oprostitve plačila sodne takse, kvečjemu bi lahko bile te trditve ustrezna podlaga za utemeljitev predloga za odlog plačila oziroma obročno plačilo taksne obveznosti.

Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo v delu, s katerim je izpodbijana odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev taksnih obveznosti. Razveljavilo pa je odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga o odlogu oziroma obročnem plačilu sodnih taks. Sodišče prve stopnje je namreč v tem delu izhajalo iz napačne materialnopravne predpostavke, da za tožečo stranko kot stečajnega dolžnika takšnemu predlogu ni mogoče ugoditi. Ker se posledično ni opredelilo do s strani tožeče stranke zatrjevanih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na finančno stanje oziroma likvidnost tožeče stranke, skozi katere bi moralo presojati utemeljenost predloga za odlog oziroma obročno plačilo taksnih obveznosti, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 3. tč. 365. čl. ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.