Jedro

Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal delovanje toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Kot skrbnik denacionaliziranega premoženja bi toženec moral poskrbeti za izplačilo eventualnim dedičem po pokojnici, vendar pa dedičev niti ni seznanil z vloženo tožbo, pa tudi ne o prejemu izplačane odškodnine.

Toženec bo s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, saj gre v delu začasne odredbe tudi za nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, s katerim toženec, brez soglasja tožnika, ne more razpolagati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 5. 2016. 2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Tožnik ni izkazal potrebe za izdajo začasne odredbe, niti ni navedel, v čem naj bi bila nevarnost za uveljavitev denarne terjatve. Tožnik do toženca nima nobene denarne terjatve; uveljavljana terjatev v višini 150.517,60 EUR pa je sporna po temelju in višini. Tožnik ima denarno terjatev iz naslova odškodninskega zahtevka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), vendar ne zoper toženca, ampak zoper denacionalizacijskega zavezanca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki v odgovoru pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. V odgovoru izpostavlja, da so izvajanja pritožnika v ugovoru z dne 17. 5. 2016 in v pritožbi popolnoma ista ter se tudi besedilno in smiselno v celoti pokrivajo. Priglaša stroške pritožbenega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upoštevajoč določilo 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

6. Pritožbena zatrjevanja, da tožnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal terjatve do toženca, so zmotna. V točkah 7 do 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvo sodišče izčrpno pojasnilo vse okoliščine v zvezi z verjetnostjo obstoja tožnikove terjatve do toženca. Tožnik je dedič denacionaliziranega premoženja, toženec pa je bil postavljen za skrbnika za posebne primere v zvezi s tem premoženjem in je tudi vložil tožbo zaradi plačila uporabnine zoper Inštitut ... Predložene listine izkazujejo sklenitev sodne poravnave z dne 13. 5. 2005, v kateri se je prej navedeni inštitut zavezal najkasneje do 15. 6. 2005 plačati znesek odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženec pa, da bo poskrbel za izplačilo dogovorjenega zneska ostalim dedičem. Ker je dedič tudi tožnik, je prvo sodišče pravilno zaključilo, da obstoji verjetnost denarne terjatve, ki jo uveljavlja s predmetno tožbo. Zgolj pavšalna pritožbena zatrjevanja, da tožnik ni izkazal potrebe po izdaji začasne odredbe, sprejetega zaključka ne morejo omajati.

7. Tožnik je s stopnjo verjetnosti izkazal delovanje toženca v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve denarne terjatve. Kot skrbnik denacionaliziranega premoženja bi toženec moral poskrbeti za izplačilo eventualnim dedičem po pokojni S. T., vendar pa dedičev niti ni seznanil z vloženo tožbo, pa tudi ne o prejemu izplačane odškodnine. Prav toženčeva pasivnost, kot ugotavlja prvo sodišče, predstavlja hudo malomarnost in zadosti ravnanju, opisanem v drugem odstavku 270. člena ZIZ. Poleg tega je prvo sodišče ugotovilo – in tega pritožba izrecno ne izpodbija – da bo toženec s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, saj gre v delu začasne odredbe tudi za nepremičnine, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, s katerim toženec, brez soglasja tožnika, ne more razpolagati. Sicer pa toženec obstoju druge predpostavke – nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve – niti ni konkretizirano ugovarjal. 8. Ker glede na zgoraj obrazloženo pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. in 353. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep.

9. Začasna odredba oz. sklep o toženčevem ugovoru sta bila izdana med pravdnim postopkom in predstavljata njegov del. Zato je pritožbeno sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno stroškovno odločitev, ki bo sprejeta glede na dosežen končni uspeh strank v postopku.