Jedro

V pravni teoriji je sprejeto stališče, da je pri presoji razloga zastaranja za odmero stroškov iz 96. člena ZKP bistveno le, da do zastaranja ni prišlo iz razlogov, ki bi jih zakrivil upravičeni tožilec ne pa, da se enoznačno ugotovi, kdo je krivec za nastop zastaranja (sodišče, druga oseba...).

Povsem jasno je, da je bil zasebni tožilec ves čas predmetnega postopka (pro)aktiven (pravočasno vlaganje vlog, odzivnost, posredovanje prošenj za hitrejše postopanje). Zastaranje kazenskega pregona je torej v konkretnem primeru mogoče pripisati součinkovanju več dejavnikov, ki pa se nahajajo izven sfere zasebnega tožilca: relativno kratkim zastaralnim rokom pri vložitvi zasebne tožbe, omejenemu delovanju sodišč v času epidemije COVID-19, delno pa tudi postopanju sodišča prve stopnje (razpisovanje narokov, predodelitev spisa sodniku, nedosledno vročanje vlog) in obdolžencev (neodzivnost) v konkretnem primeru.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II spremeni tako, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih, potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov, potrebni izdatki zasebnega tožilca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih pooblaščencev obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I. izreka odločilo, da se kazenski pregon zoper obtožena A. A. in B. B. po zasebni tožbi zasebnega tožilca C., d. d., vloženi dne 17. 11. 2023, preko pooblaščencev, Odvetniške pisarne D., d. o. o., na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP ustavi, pod točko II. izreka pa, da mora po drugem odstavku 96. člena ZKP zasebni tožilec C., d. o. o. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov.

2.Zoper odločitev iz točke II izpodbijanega sklepa so se pritožili pooblaščenci zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi bistvene kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki II izreka spremeni tako, da vsi stroški tega kazenskega postopka ter potrebni izdatki strank in nagrada zagovornika ter pooblaščenca v predmetnem kazenskem postopku obremenjujejo proračun oziroma podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo odločanje, v vsakem primeru pa zasebnemu tožilcu povrne stroške tega pritožbenega postopka.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za oba obtoženca dne 6. 5. 2025 nastopilo zastaranje kazenskega pregona, v posledici česar je kazenski postopek zoper obtoženca ustavilo. O stroških kazenskega postopka je odločilo na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP in sicer je zgolj zapisalo, da mora zasebni tožilec C., d. o. o. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatka obdolžencev ter potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov.

5.Drugi odstavek 96. člena ZKP določa, da mora zasebni tožilec povrniti stroške iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če se postopek konča s sklepom, s katerim se postopek ustavi ali obtožnica zavrže, in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s sodbo zavrne zaradi obdolženčeve smrti, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu kot tudi v primeru iz drugega odstavka 63. člena ZKP. V slednjem primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca in njegovih pooblaščencev proračun.

6.Pritožniki izpostavljajo, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker manjkajo razlogi o tem, zakaj je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP in zakaj naj bi bil zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, pri čemer ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje sploh ugotavljalo dejansko stanje, ki se nanaša na odločitev o stroških.

7.Pravilne so pritožbene navedbe, da navedeni drugi odstavek 96. člena ZKP določa več različnih dejanskih stanov, ki imajo različne stroškovne posledice. Prav tako drži, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje presojalo in ugotavljalo možnost, da je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. Od navedene okoliščine pa je odvisno, kdo nosi stroške kazenskega postopka.

8.Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno na neznani dan februarja v letu 2019, zasebni tožilec pa je zasebno tožbo vložil

dne 7. 5. 2020, nakar je obdolženec A. A. dne 24. 6. 2020 vložil ugovor. Ob odločanju o ugovoru je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: senat) dne 24. 8. 2020 odločil, da naj se zadeva vrne zasebnemu tožilcu, ki naj zaradi boljše razjasnitve stanja stvari zahteva uvedbo preiskave. Zasebni tožilec je zato dne 31. 8. 2020 podal zahtevo za preiskavo. Sodišče prve stopnje je dne 7. 10. 2020 odredilo zaslišanje obdolženca A. A. za dne 2. 11. 2020, ki pa se ga pooblaščenci zasebnega tožilca niso mogli udeležiti, zato je sodišče zaslišanje obdolženca preklicalo in ga preložilo na dne 9. 11. 2020, ko je bil tudi izveden. Zasebni tožilec je nato dne 17. 11. 2020 podal zahtevo za razširitev preiskave (zoper B. B.) in predlog za opravo dodatnih preiskovalnih dejanj. O poteku postopka so dne 6. 1. 2021 poizvedovali pooblaščenci zasebnega tožilca. V dopisu jim je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je v veljavi odredba o posebnih ukrepih iz 83. člena Zakona o sodiščih, ki jo je dne 13. 11. 2020 izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS. Za dne 24. 3. 2021, 12. 4. 2021, 21. 4. 2021 je preiskovalna sodnica poskušala razpisati zaslišanje obdolženca B. B., zaradi neuspele vročitve oziroma neprihoda obdolženca B. B. pa je bilo zaslišanje izvedeno šele dne 31. 5. 2021. Dne 11. 8. 2021 je preiskovalna sodnica zahtevala odločitev senata o zahtevi za preiskavo in zahtevi za razširitev preiskave, senat pa je 25. 8. 2021 z dopisom zadevo vrnil preiskovalni sodnici, saj je ugotovil, da ne more zahtevati odločitve senata o zahtevi za preiskavo, ki jo je zasebni tožilec podal po drugem odstavku 276. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je nato dne 23. 11. 2022 s sklepom odločila, da se zoper obdolženca opravi preiskava. Zoper navedeni sklep sta se pritožila oba zagovornika obdolžencev, zasebni tožilec pa je na obe pritožbi odgovoril. Senat je ob odločanju o pritožbah dne 14. 2. 2023 ugotovil, da ni bila pravilno odmerjena in posledično tudi plačana sodna taksa, vsled česar je zadevo vrnil preiskovalni sodnici do odprave procesne pomanjkljivosti. Po pozivu za plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR, je zasebni tožilec navedeno takso poravnal dne 15. 3. 2023, senat pa je s sklepom dne 13. 4. 2023 pritožbi zagovornikov obdolžencev zavrnil kot neutemeljeni. Dne 23. 8. 2023 je preiskovalna sodnica opravila zaslišanje prič: predstavnika zasebnega tožilca E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I., dne 22. 9. 2023 pa je pridobila dokumentacijo iz Urada Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Dne 7. 11. 2023 je preiskovalna sodnica zasebnega tožilca obvestila, da je preiskava končana in da mora v roku 15 dni od prejema obvestila vložiti zasebno tožbo oziroma dopolnitev zasebne tožbe zoper obdolženca, saj se bo v nasprotnem primeru štelo, da je od pregona odstopil in bo postopek zoper obdolženca ustavljen. Zasebni tožilec je dne 17. 11. 2023 vložil pravočasno zasebno tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje vročilo obdolžencema. Zoper njo sta oba obdolženca vložila ugovor, zasebni tožilec pa je na oba ugovora odgovoril, pri čemer mu je bil ugovor obdolženega A. A. vročen šele po poslanem pozivu na sodišče, da naj mu morebiten ugovor vroči. Senat je dne 23. 4. 2024 s sklepom oba ugovora zavrnil kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje zaradi zasedenosti terminov v maju 2024 ni razpisalo predobravnavnega naroka. Zasebni tožilec je dne 14. 5. 2024 in nato še dne 28. 5. 2024 na sodišče poslal prošnjo za čimprejšnji razpis naroka. Dne 5. 6. 2024 se je spis predodelil v delo sodnici J. J. Sodišče je nato za dne 28. 6. 2024 razpisalo predobravnavni narok, ki pa ga je za obdolženega B. B. na prošnjo njegovega zagovornika preložilo na 20. 8. 2024, medtem ko ga za obdolženca A. A., kljub prošnji njegovega zagovornika ni preložilo. Dne 18. 6. 2024 je zagovornik obdolženega A. A. podal predlog za izločitev predsednice senata, v posledici česar je bil predobravnavni narok za oba obdolženca (do nadaljnjega) preklican, sodnica J. J. pa je bila s sklepom z dne 24. 6. 2024 iz navedene kazenske zadeve izločena. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje dne 12. 7. 2024 opravilo predobravnavni narok za obdolženega A. A., za obdolženega B. B. pa 30. 8. 2024. Dne 3. 10. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornika obdolženega B. B. za izločitev dokazov. Zoper navedeni sklep je zagovornik obdolženega B. B. vložil pritožbo, na katero je zasebni tožilec odgovoril, pritožbeno sodišče pa je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodišče prve stopnje je nato po opravljenih poizvedbah dne 12. 3. 2025 predlogu zagovornika B. B. za izločitev dokazov ugodilo in iz spisa izločilo predlagane dokaze. Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil zasebni tožilec, po odgovoru zagovornika obdolženega B. B. pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Dne 28. 7. 2025 pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep o ustavitvi postopka.

9.Glede na zgoraj opisan potek postopka je po prepričanju pritožbenega sodišča zaključiti, da je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. Pri čemer je v pravni teoriji sprejeto stališče, da je pri presoji razloga zastaranja za odmero stroškov iz 96. člena ZKP bistveno le, da do zastaranja ni prišlo iz razlogov, ki bi jih zakrivil upravičeni tožilec

ne pa, da se enoznačno ugotovi, kdo je krivec za nastop zastaranja (sodišče, druga oseba...).

10.Povsem jasno je, da je bil zasebni tožilec ves čas predmetnega postopka (pro)aktiven (pravočasno vlaganje vlog, odzivnost, posredovanje prošenj za hitrejše postopanje). Zastaranje kazenskega pregona je torej v konkretnem primeru mogoče pripisati součinkovanju več dejavnikov, ki pa se nahajajo izven sfere zasebnega tožilca: relativno kratkim zastaralnim rokom pri vložitvi zasebne tožbe, omejenemu delovanju sodišč v času epidemije COVID-19, delno pa tudi postopanju sodišča prve stopnje (razpisovanje narokov, predodelitev spisa sodniku, nedosledno vročanje vlog) in obdolžencev (neodzivnost) v konkretnem primeru.

11.Ker je torej zastaranje pregona nastopilo zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu in drugi odstavek 96. člena ZKP določa, da v takšnem primeru stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega pooblaščenca obremenjujejo proračun, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v II. točki izreka na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

-------------------------------

1Zasebni tožilec je svoja dejanja opravljal po pooblaščencih iz Odvetniške pisarne D., d. o. o., iz Celja.

2Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Ljubljana, GV založba 2004, stran 225.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 96, 96/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.