Jedro

V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da carinsko blago, prijavljeno v tranzitni postopek, ni bilo odpeljano namembni carinarnici, kar bi moralo biti storjeno glede na ECL, ampak je bilo odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker pa je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL navedena kot glavna zavezanka, je glede na določbo 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ tudi carinska dolžnica za carinski dolg iz 1. odstavka tega člena CZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.7.2001, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 23.2.2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini z dne 14.9.1999 Carinske izpostave Terminal Sežana (v nadaljevanju ECL) tožečo stranko, družbo S. d.o.o., in voznika B.B. solidarno zavezal k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 2.458.144,00 SIT za plinsko olje.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za odločitev v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za tranzit blaga - plinskega olja po navedeni ECL, ki ni bilo predano namembni carinarnici. Tožeča stranka, ki je bila vpisana v polje 50 ECL kot glavna zavezanka, je prijavila na izpostavi Terminal Sežana eno cisterno plinskega olja. Blago je bilo napoteno na CI Terminal Ljubljana, z določenim rokom prijave. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru carinsko blago ni bilo predano namembnemu carinskemu organu, ampak prejemniku blaga družbi S. d.o.o., ki je kot lastnica in uvoznica blaga to blago skladiščila v najetih rezervoarjih. Po presoji sodišča prve stopnje je zato carinarnica ravnala pravilno, ko je tožeči stranki v postopku naknadne kontrole naložila v plačilo carinske dajatve, tožena stranka pa, ko je takšno odločitev potrdila. Okoliščine, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi in njenih dopolnitvah ter jih dodatno pojasnjevala na glavni obravnavi, se ne nanašajo na dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izvedbo ostalih predlaganih dokazov, ki so usmerjeni v pojasnjevanje predvsem pravnih stališč tožeče stranke. V obravnavani zadevi so bile pravilno uporabljene določbe 1. odstavka 125. člena, 2. odstavka 145. člena in 4. alinee 3. odstavka 145. člena Carinskega zakona (CZ). Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je špediterko tožene stranke, ki je izpolnila polje 50, šteti za pooblaščenko iz zaposlitve, saj sama narava dela špediterja določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu. Naloga špediterja je zastopanje stranke pri carinskem organu in sestavljanje carinske dokumentacije - carinske deklaracije oziroma enotne carinske listine za stranko. Zato je špediterje šteti za pooblaščene za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja, konkretni posel pa nikakor ne presega normalnega obsega poslovanja družbe oziroma tožeče stranke. Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je špediterka zaposlena pri tožeči stranki, tožeča stranka pa je za izvedbo posla podala bančno garancijo, svojo špeditersko storitev, ki jo je opravila po svoji delavki, pa je naročniku storitve - uvozniku tudi zaračunala, torej štela špeditersko storitev za svojo in ne za storitev V.Š. kot samostojne fizične osebe. V prvem odstavku 151.c člena CZ je določeno, da carinski dolg nastane tam, kjer nastanejo okoliščine, zaradi katerih nastane carinski dolg. To pa pomeni, da je za odločitev v tej zadevi na prvi stopnji bil dejansko stvarno in krajevno pristojen carinski urad, na območju katerega je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora. Vodja oddelka za preiskovalne zadeve, enote v Sežani, je imel vsa pooblastila za naknadno preverjanje ECL (1. odstavek 62. člena CZ). Generalni direktor Carinske uprave RS je v skladu s pooblastili iz Zakona o carinski službi (1. odstavek 7. člena ZCS) in ob upoštevanju določbe 10. točke 10. člena ZCS, ki določa, da Generalni carinski urad opravlja naknadna preverjanja deklaracij po CZ, inšpekcijske preglede, carinsko in trošarinsko kontrolo, ter v skladu s 1. odstavkom 21. člena ZCS, ki določa, da cariniki in inšpektorji na celotnem območju RS preverjajo pravilnost poslovanja fizičnih in pravnih oseb s carinskimi, trošarinskimi in drugimi predpisi, za izvajanje katerih je pristojna služba, z naknadnimi preverjanji carinskih deklaracij in carinsko kontrolo v skladu s CZ, trošarinsko kontrolo nad pravilnim obračunavanjem in plačevanjem trošarin ter nad sprostitvijo trošarinskih izdelkov v uporabo v skladu z Zakonom o trošarinah in z inšpekcijskimi pregledi po tem zakonu izdal zakonito pooblastilo. Iz upravnih spisov in iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da so imele stranke v upravnem postopku možnost navajati vsa dejstva in okoliščine v zvezi s tranzitom blaga, kakor tudi dajati pisne pripombe na zapisnike o inšpekcijskem pregledu. Dejansko so obsežne pisne pripombe tudi dale, le-te so bile presojene in je bilo nanje odgovorjeno v dveh dodatnih zapisnikih, ki so jih prav tako prejele stranke v tem postopku, med njimi tudi tožeča stranka. Zato je imel carinski urad, ki je izdal upravno odločbo prve stopnje, dovolj podlage, da z odločbo po uradni dolžnosti opravi naknadni obračun carinskega dolga. Zato mu tudi ni bilo treba opraviti ponovnega ugotovitvenega postopka, saj ni spreminjal že ugotovljenega dejanskega stanja in ni izvedel nobenih novih dokazov. Vse očitane kršitve postopka po presoji sodišča prve stopnje niso podane, tožeča stranka pa je imela ves čas postopka možnost, da jo zastopa pooblaščenec. Zapisniki so bili sestavljeni pravilno, vključno s pravnim poukom, da so nanje možne pripombe. Interesi tožeče stranke so bili tako ustrezno varovani že v ugotovitvenem postopku na prvi stopnji, to pa pomeni, da tožeči stranke v tej zvezi očitno ni bila kršena nobena zakonska in tudi ne ustavna pravica. Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da se je z vpisom v polje 50 ECL zavezala kot garant. Nesporno je namreč, da je v tej zadevi garant banka, ki je izdala garancijo in ne tožeča stranka kot carinski zavezanec, ki se je v polje 50 ECL vpisala kot glavni zavezanec.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obširni pritožbi navaja, da je v obravnavani zadevi banka zavrnila vnovčitev bančne garancije carinskemu organu. V praksi se ne more zgoditi, da bi carinski organi morali izdajati upravne odločbe za izterjavo carinskega dolga, saj se poplačajo iz bančne garancije. Sodišče in tožena stranka sta velik del dokaznih predlogov ignorirala, svoje odločitve pa v bistvenih delih nista obrazložila. Zastopnica tožene stranke ni imela pooblastila ministra. Carinskih dolžnikov pa ni mogoče šteti za solidarne dolžnike v smislu 150. člena CZ. Krajevna in stvarna pristojnost nista pravilno ugotovljeni. Če se izhaja iz definicij carinskega zavezanca in carinskega dolžnika, se pride do ugotovitve, da sta pomensko različni. Blago je v obravnavani zadevi prevzel v posest šofer, kar pomeni, da je postal nosilec pravic in obveznosti. V postopku ni bilo ugotovljeno, na kakšen način naj bi tožeča stranka sodelovala pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora. Sodišče prve stopnje je kršilo človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22. in 25. člena Ustave RS, saj ni zavzelo stališča do argumentov, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Po določbi 1. odstavka 125. člena CZ mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ, da bi se ugotovila in zagotovila istovetnost blaga in izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Po določbi 145. člena CZ nastane carinski dolg pri uvozu blaga z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, izpod carinskega nadzora (1. odstavek). Carinski dolg iz prejšnjega odstavka nastane v trenutku odstranitve blaga izpod carinskega nadzora (2. odstavek). Po določbi 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ je carinski dolžnik za carinski dolg iz 1. odstavka istega člena CZ, če je glede na okoliščine primera to primerno, oseba, ki je bila zavezana izpolniti dolžnosti, ki izhajajo iz začasne hrambe blaga oziroma carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago. V obravnavani zadevi je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno, da carinsko blago, prijavljeno v tranzitni postopek, ni bilo odpeljano namembni carinarnici, kar bi moralo biti storjeno glede na ECL, ampak je bilo plinsko olje pretočeno v rezervoarje v S. v L. in je bilo s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora. Ker pa je tožeča stranka z vpisom v polje 50 ECL navedena kot glavna zavezanka, je glede na določbo 4. alinee 3. odstavka 145. člena CZ tudi carinska dolžnica za carinski dolg iz 1. odstavka tega člena CZ. To pa sta pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Revizijsko sodišče se strinja s to presojo. Določba 150. člena CZ pa ureja le vprašanja, ki se tičejo razmerij med carinskimi organi na eni strani in dolžniki na drugi strani. Po tej določbi CZ, če je več oseb odgovornih za plačilo carinskega dolga, so za plačilo odgovorne solidarno.

Ni utemeljen revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih okoliščinah. Po presoji revizijskega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke (vprašanje stvarne in krajevne pristojnosti ter vprašanje vodenja obravnavanega carinskega postopka) ter se do njih v zadostni meri tudi opredelilo, do očitno neutemeljenih oziroma nerelevantnih navedb strank pa se sodišče niti ni dolžno opredeliti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi pravilno sklicevalo na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, po kateri sodišču prve stopnje ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in v sodbi to ugotovi. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo opravilo ter tožeči stranki pravilno pojasnilo, zakaj vseh predlaganih dokazov ni izvedlo, hkrati pa je tudi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Revizijski ugovor, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, na katerih izvedenih dokazih gradi sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno, zato ni utemeljen. V zvezi z revizijskim ugovorom glede bančne garancije revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi sporna odločba o odmeri carinskega dolga. Ta je izvršilni naslov pri izvršbi oziroma prisilni izterjavi. Zato je vprašanje vnovčenja bančne garancije kot instrumenta za zavarovanje carinskega dolga pomembno v postopku prisilne izterjave carinskega dolga in ne v postopku odmere.

Ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP, na drugačno odločitev nimajo vpliva, saj zmotna presoja pravilnosti izdaje izpodbijanega upravnega akta ni revizijski razlog v smislu 85. člena ZUS-1. Ker po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1.