Jedro

Nujni sestavni del trditev za sklepčnost tožbe po 74. členu ZZad je navedba, ki omogoča sklepanje o neodplačnosti prehoda spornih nepremičnin v družbeno lastnino. Po svojem bistvu gre za zatrjevanje negativnih dejstev (pridobitev za manj od 30 % takratne vrednosti), kar ob postavljenem ugovoru toženke, da je bil prehod odplačen, vodi do zaključka, da materialno dokazno breme za trditve glede odplačnosti prehoda leži na toženki. Tudi o tem vprašanju se je sodna praksa že izrekla. Ker gre pri presoji odplačnosti za materialnopravno sklepanje z uporabo določbe prvega odstavka 5. člena Navodila, mora toženka torej dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, oziroma upravljalec (tj. toženka ali njen pravni prednik) zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine.

Po drugi strani toženka utemeljeno opozarja, da sta se sodišči nižjih sodišči stopenj pri presoji, ali višina plačanega nadomestila ustreza pojmu odplačnosti, napačno oprli na denacionalizacijski podzakonski predpis, in sicer na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Revizijsko sodišče pritrjuje toženki, da sta sodišči prezrli drugi odstavek 5. člena Navodila, ki ureja metodo ugotavljanja (ne)odplačnosti prehoda v družbeno lastnino pri lastninjenju po ZZad. Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno, reviziji tožene stranke pa v celoti ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu: - s katerim je bil pravnomočno delno zavrnjen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice (prvi odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje), - s katerim je bilo pravnomočno delno ugodeno zahtevku za ugotovitev lastninske pravice (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), - in glede pravdnih stroškov (I. in III. točka izreka sodbe sodišča druge stopnje in III. točka izreka sodišča prve stopnje), ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija tožeče stranke (glede zahtevka po drugem in tretjem odstavku II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je moralo v ponovljenem postopku odločiti o zahtevkih tožnice zaradi ugotovitve solastninske pravice na treh nepremičninah, zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice toženke na teh nepremičninah in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter zaradi izročitve navedenih nepremičnin Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tožnica je trdila, da je pridobila lastninsko pravice na spornih nepremičninah v postopku lastninjenja zadružne družbene lastnine. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku na ugotovitev solastninske pravice, sicer pa je preostanek ugotovitvenega dela zahtevka in vse ostale zahtevke zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in znižalo toženki prisojene pravdne stroške, sicer pa je pritožbi tožnice in toženke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta v delu, ki je zanju neugoden, vložili obe pravdni stranki. Tožnica v reviziji trdi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do v pritožbi grajanih procesnih kršitev in ni odgovorilo na trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno oziroma v celoti upoštevalo Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodilo). Izpodbija zaključke o porazdelitvi materialnega in procesnega dokaznega bremena ter se pri tem sklicuje na določbe Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Če že drži, da je toženka uspela procesno dokazno breme prevaliti nazaj na tožnico, je sodišče prezrlo tožničino trditev, da je toženka tudi nadomestna zemljišča, ki jih je v zameno izročila prejšnjim lastnikom, pridobila neodplačno. Opozarja, da toženka te trditve ni prerekala.

4. Toženka v reviziji pojasnjuje, da je tožnica zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotnem solastninskem deležu toženke in da podrednega zahtevka v smeri pridobitve lastninske pravice samo na tistem delu nepremičnin, ki naj bi bile pridobljene neodplačno, nikoli ni postavila, zaradi česar je sodišče odločilo o nečem, kar sploh ni bilo predmet pravde. Sodišči sta ugotovili, da je toženka za nekatere arondirane nepremičnine plačala celo večkratnik količnika 30 % takratne vrednosti, zato se sprašuje, ali bi bila po tem merilu upravičena do povrnitve razlike od tožnice iz naslova neupravičene obogatitve. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju TZIKZ) je le eden od zakonov, na osnovi katerih so bili mogoči denacionalizacijski zahtevki, vendar pri TZIKZ le, če upravičenci niso pridobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Če upravičenec denacionalizacijskega zahtevka ni vložil, je premoženje ostalo v lasti zadruge. O pravnem nasledstvu ali zakonski cesiji pravice do denacionalizacije ni mogoče govoriti, zato ni osnove za zahtevke države, občine ali sklada. Določba 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) iz leta 1992 glede neodplačnosti ne določa nobenih meril. Prav tako ne določa, da se uporablja ZDen. Ta merila je uvedlo šele Navodilo, ki je bilo sprejeto na podlagi ZSKZ iz leta 1993, ki pa v ničemer ne posega v 74. člen ZZad. Navodilo se lahko izda le na podlagi zakonskega pooblastila. To je vsebovano v sedmem odstavku 16. člena ZSKZ, vezano na prvi odstavek tega člena, ki upravljalcem nalaga, da kmetijska zemljišča prenesejo na sklad skupaj z urejeno dokumentacijo. V tem ni nobenega pooblastila za definicijo odplačnosti. Takratno prometno vrednost nepremičnin je mogoče ugotavljati le s pomočjo takrat veljavnega Zakona o prometu zemljišč in stavb (v nadaljevanju ZPZS). Celo če je mogoče uporabiti Navodilo, je bila cenitev takratne vrednosti opravljena napačno, saj podzakonski akti po ZDen ne morejo priti v poštev.

5. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki. Obe stranki sta na reviziji odgovorili in obrazloženo predlagali zavrnitev revizije nasprotne stranke.

6. Revizija tožnice je delno, revizija toženke pa v celoti utemeljena.

7. Bistvena dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so: - Na vseh treh nepremičninah, ki so predmet zahtevka, je vknjižena solastninska pravica toženke. Nastale so z združitvijo drugih nepremičnin in jih je toženka pridobila v postopku arondacije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja po takrat veljavnem TZIKZ.

- Toženka je dokazala, da je za nepremičnine, ki so bile z arondacijo nato vključene v nepremičnine, ki so predmet zahtevka, plačala odškodnino ali izročila nadomestna zemljišča. - Pri dveh vtoževanih nepremičninah je tožnica dokazala, da je toženka nekatere od prej arondiranih nepremičnin, ki so bile nato vključene v sedanji nepremičnini, pridobila za manj kot 30 % takratne vrednosti. Pri tretji nepremičnini tožnica tega ni dokazala.

8. Obe revidentki sodbo pritožbenega sodišča v zanju neugodnem delu izpodbijata tako z vidika procesnih kršitev kot zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče bo njune revizijske razloge zaradi medsebojnega delnega prepletanja obravnavalo skupaj glede na vrsto revizijske graje. Že na tem mestu revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožničina revizija zoper pravnomočno zavrnitev izbrisnega in izročitvenega zahtevka (drugi in tretji odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje) ostala povsem neobrazložena, kar glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP ne omogoča njenega argumentiranega preizkusa. V tem obsegu tožničina revizija torej ni utemeljena in se bo v nadaljevanju revizijsko sodišče omejilo na preizkus izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevek zaradi ugotovitve lastninske pravice (I. točka in prvi odstavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje).

O uveljavljanih procesnih kršitvah:

9. Tožnica z grajo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih navedb, smiselno zatrjuje poseg v njeno pravico do izjave, ki se lahko odrazi v procesni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bremena obrazloženega grajanja te procesne kršitve (prvi odstavek 371. člena ZPP) ni zmogla, saj ne zatrjuje niti, za katere pritožbene navedbe naj bi šlo. Njena nadaljnja trditev, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do trditev o pravilni uporabi Navodila, vsebinsko spada v uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo revizijsko sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10. Toženka s stališčem, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta tožnici dosodili nižji solastninski delež od zahtevanega, odločili mimo tožbenega zahtevka, uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti iz 2. člena ZPP.(1) Omenjena kršitev, če je podana, ima značaj relativne procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki pa je revizijski razlog lahko le, če je bila storjena pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče se v izpodbijani sodbi pri odzivu na toženkine pritožbene navedbe s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, zato je obstoj tovrstne procesne kršitve že pojmovno izključen. Toženka v reviziji niti ne zatrjuje, da se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb v tej smeri ni opredelilo. Ne glede na gornje pojasnilo revizijsko sodišče dodaja, da ugoditev solastninskemu deležu v manjšem deležu od zahtevanega, ne predstavlja kršitve načela dispozitivnosti, saj s tem sodišči nižjih stopenj nista prisodili več ali nekaj drugega od zahtevanega.

Glede zmotne uporabe materialnega prava:

11. Bistvo spora je v vprašanju, ali je tožnica v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico. Glede v tej pravdi spornih nepremičnin je to vprašanje urejeno v določbah 74. člena ZZad,(2) ki predstavljajo materialnopravno podlago za njihovo lastninjenje. Citirane določbe so kot kriterij razlikovanja za pridobitev lastninske pravice pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja določile (ne)odplačnost pridobitve. Nepremičnine v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad ex lege postale last zadruge, razen če so bile pridobljene neodplačno. V primeru neodplačne pridobitve so te nepremičnine postale last Republike Slovenije. Takšna ureditev je prestala ustavnosodno presojo.(3)

12. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZSKZ so se na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju Sklad) prenesla kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije tudi po drugih predpisih, torej tudi na podlagi ZZad. Upravljalci teh zemljišč (med njimi je bila tudi toženka oziroma njen pravni prednik) so morali na tej podlagi in na podlagi prvega odstavka 16. člena ZSKZ ta zemljišča prenesti na Sklad ter mu predložiti bilanco po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Kaj šteje za urejeno dokumentacijo, je na podlagi pooblastila iz sedmega odstavka 16. člena ZSKZ določeno v zgoraj citiranem Navodilu, ki v 5. členu definira tudi, katere nepremičnine so bile pridobljene neodplačno.(4)

13. Na vprašanji, ki ju načenja toženka, in sicer, ali so sodišča pri odločanju vezana na omenjeno Navodilo kot podzakonski predpis in ali Navodilo velja tudi za nepremičnine, ki so bile olastninjene po določbah ZZad, je sodna praksa že večkrat odgovorila pritrdilno. Gre za ustaljeno sodno prakso.(5) Sodniki so pri odločanju na podlagi 125. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) res vezani le na ustavo in zakon, kar pa ne pomeni, da podzakonskih predpisov ne upoštevajo. Njegovo uporabo lahko odklonijo le, če tak predpis nasprotuje ustavi ali zakonu (exceptio illegalis). Kot kriterij za opredelitev odplačnosti je v predpisih, ki urejajo denacionalizacijo, na več mestih določeno nadomestilo v višini 30 % vrednosti premoženja.(6) Določba 5. člena Navodila vsebinsko torej sledi ostalim predpisom, ki se nanašajo na ureditev razmerij pri odpravi krivic in prehodu v nova lastninskopravna razmerja, zato je po oceni revizijskega sodišča skladna z ustavo in zakonom. Zavzeto je že bilo stališče, da odplačnosti ravno zaradi posebnosti ureditve pri lastninjenju ni mogoče enačiti z odplačnostjo po splošnih pravilih obligacijskega prava, zato toženkino zavzemanje za nasprotno stališče ne more biti uspešno. V zvezi z drugim vprašanjem sodna praksa opozarja, da je bilo Navodilo sicer sprejeto na podlagi določb ZSKZ, vendar velja tudi za nepremičnine, ki jih je Republika Slovenija pridobila na podlagi drugih predpisov (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi na podlagi ZZad. Poleg tega se Navodilo v uvodu sklicuje ravno na določbo 74. člena ZZad, ki ureja lastninjenje spornih nepremičnin. Revizijsko sodišče zato tudi v tem primeru ponavlja, da ne vidi utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi lahko odklonilo uporabo 5. člena Navodila, ki ureja vprašanje odplačnosti pridobitve nepremičnin.

14. Toženkino stališče, da v primeru, ko prejšnji lastniki niso vložili denacionalizacijskega zahtevka za nepremičnine, odvzete po prej veljavnem TZIKZ, le-te lahko ostanejo le v lasti zadruge, ni utemeljeno. Medtem ko ZDen določa materialnopravne pogoje in postopek za vrnitev nacionaliziranega premoženja zaradi poprave krivic v prejšnjem družbenopolitičnem sistemu, ZZad v določbah 74. člena ureja povsem drugo materijo, in sicer lastninjenje družbene lastnine. Eno z drugim ni v nikakršni povezavi, zato morebitna nevložitev denacionalizacijskega zahtevka v ničemer ne vpliva na določbe o lastninjenju in ne more pripeljati do sklepa, da so nepremičnine avtomatično postale last toženke kot prejšnje upravljalke družbene lastnine. V nasprotnem primeru določbe 74. člena ZZad sploh ne bi bile potrebne, kar povsem očitno ni bil zakonodajalčev namen, zato toženkino sklicevanje na posamezne določbe ZDen njenega stališča ne podpira.

15. Tožnica v reviziji uveljavlja napačno porazdelitev dokaznega bremena za trditve, ki vodijo do zaključka o (ne)odplačnosti prehoda nepremičnin v družbeno lastnino. Navodilo pri definiciji neodplačnosti ločuje med različnimi načini prehoda v družbeno lastnino, ki jih je mogoče razdeliti v dve skupini. V prvo spadajo prehodi, določeni v 4. točki in v 9. točki prvega odstavka 5. člena Navodila, pri katerih je bilo za zemljišča sicer plačano določeno nadomestilo, vendar je Navodilo postavilo neizpodbojno domnevo, da je bila pridobitev neodplačna, če nadomestilo ni preseglo 30 % vrednosti nepremičnine v času pridobitve. V drugo skupino spadajo ostali načini prehoda v družbeno lastnino, pri katerih gre vedno za neodplačno pridobitev, neodvisno od višine morebitnega plačanega nadomestila. V tej zadevi gre po dejanski podlagi spora za nepremičnino, ki je v družbeno lastnino prešla z arondacijsko odločbo, torej s podržavljenjem v smislu predpisov o denacionalizaciji. Toženka se je zahtevku upirala s trditvijo, da je nepremičnino pridobila odplačno. Upoštevajoč gornje določbe, ki definirajo odplačnost pridobitve pri prehodu nepremičnine v družbeno lastnino, je potrebno presojo odplačnosti opreti na določilo 4. točke prvega odstavka 5. člena Navodila, po katerem je odločilno, kakšna je bila višina nadomestila in ali je to presegalo 30 % vrednosti nepremičnine.

16. Materialno dokazno breme določa materialno pravo.(7) Nujni sestavni del trditev za sklepčnost tožbe po 74. členu ZZad je navedba, ki omogoča sklepanje o neodplačnosti prehoda spornih nepremičnin v družbeno lastnino. Po svojem bistvu gre za zatrjevanje negativnih dejstev (pridobitev za manj od 30 % takratne vrednosti), kar ob postavljenem ugovoru toženke, da je bil prehod odplačen, vodi do zaključka, da materialno dokazno breme za trditve glede odplačnosti prehoda leži na toženki. Tudi o tem vprašanju se je sodna praksa že izrekla.(8) Ker gre pri presoji odplačnosti za materialnopravno sklepanje z uporabo določbe prvega odstavka 5. člena Navodila, mora toženka torej dokazati, da je organ, ki je nepremičnino podržavil, oziroma upravljalec (tj. toženka ali njen pravni prednik) zanjo plačal določeno nadomestilo, in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine. Tožnica utemeljeno opozarja, da takšen zaključek o porazdelitvi materialnega dokaznega bremena dodatno utemeljujejo tudi določbe, ki bivšemu upravljalcu družbene lastnine nalagajo, da neodplačno pridobljene nepremičnine prenesejo na Sklad po stanju 31. 12. 1992 skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove najpozneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Če bivši upravljalec za posamezno nepremičnino zatrjuje odplačnost, mora to dokazati.

17. Sodišči nižjih stopenj sta dokazno breme za trditve o odplačnosti naložili tožnici, s čimer sta zmotno uporabili materialno pravo. Ker je zaradi tega dejansko stanje glede okoliščin, za katere toženka nosi materialno dokazno breme, ostalo nepopolno ugotovljeno, je moralo revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ob odločanju o tožničini reviziji razveljaviti sodbi sodišč nižjih stopenj v delu, ki se nanaša na zavrnilni del zahtevka na ugotovitev njene (so)lastninske pravice, in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Po drugi strani toženka utemeljeno opozarja, da sta se sodišči nižjih sodišči stopenj pri presoji, ali višina plačanega nadomestila ustreza pojmu odplačnosti, napačno oprli na denacionalizacijski podzakonski predpis, in sicer na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), ki je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Revizijsko sodišče pritrjuje toženki, da sta sodišči prezrli drugi odstavek 5. člena Navodila,(9) ki ureja metodo ugotavljanja (ne)odplačnosti prehoda v družbeno lastnino pri lastninjenju po ZZad. Z Odlokom so bile namreč določene vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, za potrebe določitve višine odškodnine upravičencem v postopkih denacionalizacije, če vrnitev odvzetega premoženja v naravi ni bila mogoča. Predmet tega postopka pa ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad.(10) Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tudi glede teh okoliščin dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj v obsegu, kot je razviden iz izreka (380. člen ZPP).

Op. št. (1): V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP).

Op. št. (2): Premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje (prvi odstavek 74. člena ZZad). Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (drugi odstavek 74. člena ZZad).

Op. št. (3): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-78/93. Op. št. (4): Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se štejejo: 1. nepremičnine, pridobljene s podržavljanjem v smislu predpisov o denacionalizaciji, ki so bile s ali po podržavljenju brezplačno dodeljene v uporabo, upravljanje oziroma razpolaganje upravljalcem; 2. nepremičnine, s katerimi je upravljalec upravljal oziroma razpolagal oziroma jih uporabljal neodplačno brez pravnega naslova; 3. nepremičnine agrarnih in njim podobnih skupnosti; 4. nepremičnine iz 1. do 3. točke tega odstavka, za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti; 5. nepremičnine, kupljene z interventnimi sredstvi Republike Slovenije oziroma občin, oziroma iz sredstev odškodnin (prej prispevkov in še prej davkov) po predpisih o kmetijskih zemljiščih; 6. nepremičnine, kupljene iz kupnin oziroma zakupnin za odprodane oziroma v zakup dane nepremičnine; 7. nepremičnine, pridobljene po predpisih o preživninskem varstvu kmetov, če so bila sredstva zagotovljena po 5. in 6. točki tega odstavka; 8. nepremičnine, pridobljene z zamenjavo za nepremičnine po prejšnjih točkah; 9. druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (prvi odstavek 5. člena Navodila).

Op. št. (5): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 166/2006, II Ips 149/2013, II Ips 308/2013, II Ips 250/2012. Op. št. (6): Primerjaj 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), prvi odstavek 72. člena ZDen, 90. člen ZDen.

Op. št. (7): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 345 in naslednje.

Op. št. (8): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 308/2013. Op. št. (9): Razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin se ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti (drugi odstavek 5. člena Navodila).

Op. št. (10): Odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 250/2012 in II Ips 112/2013.