Jedro

Sporni obrazec je bil izpolnjen pomanjkljivo, saj bi poleg razloga pod točko „E“ – ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja morali policisti označiti tudi razlog pod točko „G“ - „ne posreduje zadostnih sredstev za preživljanje glede na obdobje in obliko bivanja ali sredstev za vrnitev v matično državo ali tranzit“. Drugostopenjski organ je navedeno pomanjkljivost v prvostopenjskem aktu odpravil, kajti na podlagi določbe 248. člena ZUP organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene (2. odstavek), v primeru pa, če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (3. odstavek).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom, označenim z nazivom Zavrnitev vstopa na meji (Refusal of Entry at the border), izdanem na predpisanem obrazcu, je dne 29. 8. 2010 Policijska uprava Kranj, Postaja letališke policije Brnik zavrnila vstop tožnika iz razloga, navedenega v uporabljenem obrazcu pod točko E – ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja (has no appropriate documentation lefting the purpose and conditions of stay).

Drugostopenjski organ, sedaj tožena stranka, je pritožbo tožnika zoper navedeni prvostopni akt zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 9. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo), člena 13 (3) Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanja oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah, UL L št. 105/1 z dne 13. 4. 2006) in 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) na podlagi ugotovitev policistov, ki so bile ustno predstavljene tožniku na Postaji letališke policije Brnik, medtem ko so v standardni obrazec iz Priloge V Del B Zakonika o schengenskih mejah kot razlog zavrnitve navedli (označili) razlog „E“. Po presoji tožene stranke je bil obrazec glede na ugotovljene okoliščine, da je imel pri sebi 450,00 EUR gotovine, drugih dokazil o finančnih sredstvih (bančne, kreditne kartice ipd.) pa ni imel, ob podaji vloge za izdajo vizuma pa je predložil potrdilo o plačilu 68,10 EUR z dne 20. 8. 2010 za rezervacijo hotela, kar predstavlja tretjino zneska rezervacije hotela, medtem ko so policisti v postopku mejne kontrole po preverjanju aktualnosti rezervacije v navedenem hotelu dobili informacijo, da je neznana oseba dne 26. 8. 2010 prvotno rezervacijo za čas od 26. 8. do 9. 9. 2010 prestavila na datum 31. 8. 2010, tako da zaradi spremembe časa rezervacije tožnik ni imel zagotovljene nastanitve za čas od 29. do 30. 8. 2010. Poleg tega referenčni znesek, potreben za vstop v Republiko Slovenijo, ki je objavljen tudi v Prilogi 25 Schengenskega priročnika, je 70,00 EUR na dan bivanja, tako da bi za nameravano 7-dnevno bivanje tožnik v Republiki Sloveniji potreboval 490,00 EUR, vendar pri tem ni upoštevan dodaten znesek, ki bi ga tožnik potreboval za potovanje v Srbijo in za pridobitev vizuma za potovanje preko Republike Hrvaške. Četudi je bil sporni obrazec glede na tako ugotovljene okoliščine izpolnjen pomanjkljivo, saj bi poleg navedenega razloga pod točko „E“ morali policisti označiti tudi razlog pod točko „G“ - „ne posreduje zadostnih sredstev za preživljanje glede na obdobje in obliko bivanja ali sredstev za vrnitev v matično državo ali tranzit“, pritožbeni organ ugotavlja, da so pritožbene navedbe neutemeljene in da je prvostopenjski organ pri izdaji svoje odločbe na predpisanem standardiziranem obrazcu pravilno uporabil materialni predpis ter da do bistvenih kršitev pravil postopka ni prišlo, četudi je bil predpisani obrazec delno pomanjkljivo izpolnjen, vendar na podlagi temeljito ugotovljenih dejanskih okoliščin, ki utemeljuje zavrnitev vstopa. Čeprav je bil predpisan obrazec pomanjkljivo izpolnjen, se to odpravlja z drugostopno odločbo, tako da so glede na navedeno posledično neutemeljene tudi nadaljnje zahteve tožnika, vključno z zahtevo za povrnitev dosedanjih stroškov s stroški cene letalske vozovnice v Slovenijo in iz nje. V skladu z določbami 3. odstavka člena 13 Zakonika o schengenskih mejah je državljan tretje države upravičen do popravka preklica vstopnega žiga ter katerihkoli preklicov ali dodatkov, ki so bili izvedeni s strani države članice, ki je zavrnila vstop, če se s pritožbo ugotovi, da je bila odločitev o zavrnitvi vstopa neutemeljena. Ker pa tožnik s pritožbo ni uspel, posledično tožena stranka zavrača tudi vse njegove zahtevke, vezane na ugotovitev glede utemeljenosti odločitve o zavrnitvi vstopa.

Tožnik v tožbi, modificirani s pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2011, sodišču predlaga, da odpravi uvodoma navedeno odločbo prvostopnega organa v povezavi z odločbo tožene stranke št. 2251-2/2010/9 (155-03) z dne 3. 11. 2010 ter ugotovi, da je bila izpodbijana odločitev mejnega organa neutemeljena; hkrati zahteva povrnitev stroškov, in sicer tako stroškov tega postopka, kot tudi stroškov postopka pred upravnim organom, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tožbi med drugim navaja, da v prvostopenjskem aktu, izdanem na obrazcu, ni bilo razvidno, katere listine naj ne bi bile predložene, pač pa je bilo iz obrazca razvidno, da naj bi mu bil vstop zavrnjen iz razloga pod točko E, ker da naj ne bi posredoval ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja. Tožena stranka je njegovo pritožbo zavrnila, ker je iz pojasnil in dokumentacije, ki jih je pridobila od Postaje letališke policije Brnik ugotovila, da je tožnik potoval skupaj s prijateljico A.A., s katero sta imela rezervirano sobo v hotelu B. in sta skupaj po 7-ih dneh bivanja nameravala tudi nazaj v Srbijo, česar pa njegova prijateljica ob mejni kontroli naj ne bi potrdila oziroma naj njuni zgodbi ne bi bili enaki, saj naj bi oba namreč ves čas trdila, da bosta po Sloveniji potovala skupaj. Policisti naj bi tudi preverili rezervacijo v hotelu in izvedeli, da je bila rezervacija z dne 26. 8. 2010 telefonsko prestavljena na 31. 8. 2010. Ker naj bi tožnik ne posedoval zadostnih sredstev za preživljanje, prav tako pa tudi ne vize za Hrvaško, preko katere naj bi se nameraval vračati v Beograd, so bile po ugotovitvah policistov izjave tožnika in njegove prijateljice glede namena prihoda v RS različne, na tej podlagi pa je temeljil zaključek policistov, da je vizo pridobil na goljufiv način. V drugostopenjski odločbi pa je tožena stranka dodatno še zaključila, da namen bivanja tožnika v Republiki Sloveniji ni utemeljen, saj naj tožnik ne bi posedoval zadostnih sredstev za 7-dnevno bivanje v Republiki Sloveniji in za potovanje nazaj v Srbijo, pri čemer sama tožena stranka v obrazložitvi (5. odstavek na strani 4) trdi, da je bil sporni obrazec izpolnjen pomanjkljivo. Glede na potreben znesek za bivanje v Republiki Sloveniji v višini 70,00 EUR na dan tožnik, ki je pri sebi imel le 450,00 EUR ni posedoval zadostnih sredstev za 7-dnevno bivanje v RS ob ugotovitvi, da je na račun načrtovanega enotedenskega bivanja v hotelu predhodno vplačal 68,10 EUR, tako da bi tožnik za enotedensko bivanje moral doplačati le še 46,07 EUR in bi mu tako ostalo za enotedensko bivanje v RS in vrnitev v Srbijo 400,00 EUR. Po podatkih prevoznikov stane vozovnica za vlak na relaciji Ljubljana ali Maribor – Dunaj tudi že od 19,00 EUR naprej, avtobusni prevoz z Dunaja preko Madžarske v Beograd pa stane 45,00 EUR. Tako bi za vrnitev nazaj v Beograd tožnik porabil manj kot 70,00 EUR. Tožnik je ves čas zatrjeval, da se bo vrnil v Srbijo preko Avstrije in Madžarske, zato je tudi imel pri sebi zemljevid Dunaja. Za vrnitev v Srbijo bi mu tako ob plačani vozovnici in namestitvi za prehranjevanje in eventuelne oglede ostalo še 330,00 EUR, kar je 47,00 EUR na dan. To pa je znesek, ki predstavlja dve tretjini minimalne mesečne plače v Republiki Sloveniji, tožena stranka pa v svoji odločbi trdi, da to za preživetje v Republiki Sloveniji ni dovolj.

Tožnik izpostavlja, da je že v svoji pritožbi navedel, da ne ve, katerih listin naj ne bi posedoval in je prepričan, da bi moralo biti že v prvostopenjskem aktu navedeno, katere listine bi moral predložiti v izogib zavrnitvi vstopa, pri čemer se sklicuje na sodbo opr. št. U 1078/07 z dne 15. 10. 2008. Tožnik meni, da je v zadostni meri izpolnjeval pogoje za vstop ter da to, da ni imel povratne vozovnice še ne pomeni, da se ni nameraval vrniti v Srbijo. Policistom je večkrat skušal dopovedati, da se bo vračal preko Avstrije in Madžarske, tako da vize za Hrvaško ne potrebuje, vendar ga niso poslušali. Povedal je tudi, da A.A. res pozna, vendar z njo ne namerava potovati skupaj in nista v nobenem smislu odvisna drug od drugega, četudi sta oba temne polti in se poznata, vendar njegovih navedb niso hoteli poslušati. Nadalje še navaja, da je drugostopenjski organ v odločbi navedel, da priloge kot dokaz k pritožbi (potrdilo o rezervaciji B. hotela) ne more upoštevati kot naknadno predložene, istočasno pa je v svoji odločbi potrdil pravilnost kršenja tožnikove ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ko mu ni bilo pojasnjeno, katere listine naj bi mu manjkale in je sam organ druge stopnje pridobival podatke od policije, s katerimi tožnik ni razpolagal. Sodišču tožnik predlaga izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika, vpogledom odločb upravnih organov prve in druge stopnje ter pritožbe tožeče stranke z dne 6. 9. 2010, sklep o njegovi namestitvi v Centru za tujce z dne 29. 8. 2010, fotokopijo prve strani njegovega potnega lista, fotokopijo potnega lista z razveljavljeno vizo in potrdilom o začasnem prebivališču, e-mail z dne 18. 8. 2010 glede potrdila o plačilu 30 % depozita za namestitev, priporočilno pismo, potrdilo o rezervaciji v B. hotelih, potrdilo (promet) o prejemu denarja, poizvedbe pri B. hoteli Slovenije, Cankarjevo nabrežje 27, Ljubljana, o rezervaciji tožnika, zaslišanje priče A.A., Srbija, vpogled v spis upravnega organa št. 2251-2/2010, podatki o cenah železniških in avtobusnih vozovnic na relaciji Ljubljana – Dunaj in Dunaj – Beograd preko Madžarske.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2011 povzema razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter dodatno izpostavlja, da se vstop državljanu tretje države na podlagi 2. odstavka 13. člena Zakonika o schengenskih mejah lahko izreče le z utemeljeno odločitvijo organa mejne kontrole, ki se izda v obliki standardiziranega obrazca, določenega v Prilogi V Del B, ki v točki E navaja, da se vstop zavrne tistemu, ki „ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja. Predložene niso bile naslednje listine: _.“, iz česar je mogoč zaključek, da samo dejstvo, da tretji državljan ne predloži določenih listin, pomeni razlog za zavrnitev vstopa. Točka E omenjenega standardiziranega obrazca dejansko ne odraža določb točke c) 1. odstavka 5. člena Zakonika o schengenskih mejah, kjer je določeno, da morajo državljani tretjih držav izpolnjevati naslednji pogoj za vstop: „upravičujejo namen in pogoje nameravanega bivanja in imajo zadostna sredstva za preživljanje, tako da za čas nameravanega bivanja kot tudi za vrnitev v svojo matično državo ali tranzit v tretjo državo, kjer bodo zagotovo sprejeli, ali bodo lahko ta sredstva zakonito pridobili“. Policisti so v postopku mejne kontrole ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz c) točke 1. odstavka 5. člena Zakonika o schengenskih mejah, saj so ugotovili razlike med predloženo dokumentacijo med postopkom za pridobitev vizuma ter dejanskimi navedbami v razgovoru z njim glede namena vstopa, vrnitve v tretjo državo, od koder je prišel in preverjanjem okoliščin rezervacije nastanitve v času obiska v Republiki Sloveniji. Na podlagi svojih ugotovitev so policisti, po oceni tožene stranke ustrezno, označili točko E v standardiziranem obrazcu. Glede na dejstvo, da standardiziran obrazec v točki E v celoti ne odraža vstopnega pogoja, navedenega v c) točki 1. odstavka 5. člena Zakonika o schengenskih mejah pa bo policija podala Predlog za spremembo standardiziranega obrazca ustreznim delovnim telesom Evropske unije, saj je zadevni obrazec določen s pravnim redom EU in ne z nacionalno zakonodajo.

Tožena stranka pritrjuje tožbenim navedbam, da je Upravno sodišče v sodni odločbi U 1078/2007 z dne 15. 10. 2008 res zavzelo stališče, da ima tožnik sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskemu aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I standardiziranega obrazca, ker ima šele na tej podlagi stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Vendar pa izpostavlja, da iz obrazložitve citirane sodbe nadalje izhaja, da je drugostopenjski organ navedeno pomanjkljivost v prvostopenjskem aktu odpravil, zaradi česar sodišče tedaj tožbi ni ugodilo, ker pomanjkljivost prvostopenjskega akta ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnik je bil v postopku za razveljavitev vizuma in zavrnitev vstopa v Republiko Slovenijo neposredno seznanjen na kraju samem z razlogi za razveljavitev vizuma in zavrnitev vstopa, za kar tožena stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, in sicer poimensko navedenih treh policistov – C.C., Č.Č. in D.D., ki so sodelovali v postopku na postaji Letališke policije Brnik, kjer so zaposleni. Pri vseh svojih dosedanjih navedbah tožena stranka izrecno vztraja in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, saj meni, da tožnik ni izpolnjeval vseh zakonskih pogojev za vstop v schengensko območje, zato je bila zavrnitev vstopa pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa vztraja pri izpodbijani odločbi in se v celoti sklicuje na razloge, razvidne iz njene obrazložitve, v kateri so natančno pojasnjeni tudi razlogi za zavrnitev vstopa.

S pripravljalno vlogo z dne 25. 10. 2011 je tožena stranka umaknila dokazni predlog za zaslišanje priče D.D. zaradi njegove začasne odsotnosti.

V okviru priprav za glavno obravnavo v smislu določil 269. do 280. člena ZPP (ki so uvrščene v 20. poglavje Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) v povezavi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) je sodišče ugotovilo, da je tožnik v smislu določil ZTuj-1 po svojem osebnem statusu v Republiki Sloveniji tujec, in sicer državljan tretje države – Gane, z dovoljenjem za začasno prebivanje v Republiki Srbiji. Zato je sodišče v skladu s 15. točko 1. odstavka 270. člena ZPP med pripravami za glavno obravnavo med drugim izdalo sklep o postavitvi sodnega tolmača za angleški jezik, glede na tožnikove dokazne predloge po zaslišanju tožnika in priče, A.A., v skladu s standardi, ki so se v sodni praksi razvili ob uporabi določil 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Fair Trial) v povezavi z določili ZPP, zlasti 9. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ki kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka opredeljuje okoliščino, če stranki ni bilo omogočeno, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek.

Tožnik je naknadno s pripravljalno vlogo po svoji pooblaščenki dne 27. 10. 2011 sodišču sam predlagal, da naj v izogib stroškom prekliče vabilo na glavno obravnavo sodni tolmački za angleški jezik, oziroma, naj jo na glavno obravnavo ne vabi, ker se tožnik iz razlogov, ki jih podrobneje navaja, ne more udeležiti naroka za glavno obravnavo, prvotno razpisanega dne 21. 10. 2011. Ta narok je bil na predlog tožnika, vložen po njegovi pooblaščenki, naknadno preklican in je bil hkrati določen nov narok za dne 28. 10. 2011, ko je sodišče razpisano ustno glavno obravnavo tudi dejansko izvedlo.

Tožnik se glavne obravnave osebno ni udeležil, pač pa je bila navzoča le njegova pooblaščenka, ki je na glavni obravnavi umaknila dokazni predlog po zaslišanju tožnika iz razloga ekonomičnosti, ker tožnik ne bo oziroma ni prišel v Slovenijo, izrecno pa je vztrajala pri tožbi in tožbenih predlogih.

Tožena stranka je na naroku dne 28. 10. 2011 vztrajala pri vsem do tedaj navedenem in izpostavila, da je bila tožeči stranki na meji izdana zavrnitev vstopa na standardiziranem obrazcu, kot ga predpisuje Schengenski zakonik, obširnejša obrazložitev razlogov pa je bila tožeči stranki tedaj podana ustno, o čemer bosta vedeli povedati tudi predlagani priči in pojasniti, zakaj ni bil izveden poseben ugotovitveni postopek po določilih ZUP.

Na naroku dne 28. 10. 2011 je sodišče v zadevi zaslišalo priči C.C. in Č.Č.

Priča C.C. je izpovedal, da je po poklicu policist, ki svoje delovne dolžnosti opravlja na Letališču Ljubljana. Posebej vprašan je potrdil, da se spominja dogodka, v zvezi s katerim je bil povabljen na narok za glavno obravnavo. Podrobno je še pojasnil, da je tedaj opravljal delo policista druge linije, ki poleg policistov kontrolorjev opravljajo dela na mejni kontroli oziroma prevzemajo v postopek potnike, za katere se policist na mejni kontroli odloči za temeljno mejno kontrolo oziroma kontrolo na drugi mejni liniji. To kontrolo je priča opravila ob njegovem prihodu tudi s tožnikom, in sicer je po pregledu tožnikovega potnega lista in pridobitve osnovnih podatkov imenovana priča opravila še podrobnejše poizvedbe in preverjanja v zvezi s predloženimi listinami, rezervacijami hotelov zaradi tožnikove nastanitve, pregledom tožnikove prtljage in njegovega denarja, ki se ga je tudi preštelo, pri čemer je bilo ob preverjanju tožnikovih denarnih sredstev ugotovljeno, da teh ni bilo dovolj. Poleg tega so bile ugotovljene pomanjkljivosti v zvezi z rezervacijo hotela ter nadalje, je bilo glede na tožnikove navedbe, da se bo v Srbijo vračal preko Hrvaške z vlakom tudi ugotovljeno, da kot državljan Gane tožnik potrebuje vizo za Republiko Hrvaško, le-te pa tožnik prav tako ni imel. Priča Č.Č. je na naroku dne 28. 10. 2011 izpovedal, da je policist, zaposlen pri Policijski upravi Kranj, na postaji letališke policije. Posebej vprašan, ali se spominja, kako je potekal postopek s tožnikom je priča potrdila, da se tega spominja in opisala, da je tožnik tistega dne pripotoval iz Beograda z namenom turističnega vstopa v Slovenijo, na prvi liniji pa je bil izločen zaradi temeljite mejne kontrole, pri kateri je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za vstop v državo, saj je bilo pri obravnavanju tožnika na drugi liniji ugotovljeno, da ne poseduje dovolj finančnih sredstev, povratne letalske vozovnice niti ustrezne rezervacije hotela. Pri pregledu tožnika in njegove prtljage ter v razgovoru z njim je bilo ugotovljeno, da je njegov namen turističen obisk Ljubljane, kjer naj bi bival 7 dni oziroma en teden. V razgovoru je tožnik navedel, da se bo zadrževal samo v Ljubljani, rezervacijo hotela pa naj bi imel skupaj z gospo, ki je državljanka Nigerije, ki je pripotovala skupaj z njim. V razgovoru je tožnik še povedal, da se bo vračal z vlakom ali avtobusom preko Hrvaške nazaj v Srbijo, kjer študira. Pri opravljeni preverki rezervacije hotela so policistom povedali, da rezervacija velja od 31. avgusta in da za termin od 29. do 31. avgusta rezervacija ni bila opravljena. Pri preverjanju ali tožnik za tranzit preko Hrvaške nazaj v Srbijo potrebuje vstopni vizum Republike Hrvaške, pa je bilo tedaj ugotovljeno, da tožnik kot državljan Gane potrebuje vizum, vendar ga nima. Pri pregledu tožnikove prtljage je bil najden tudi zemljevid Dunaja, ki je nakazoval, da bi mogoče tožnik potoval tudi naprej v Avstrijo. Posebej vprašan je priča izpovedal, da je postopek s tožnikom potekal v angleškem jeziku, ki ga je tožnik razumel. Posebej vprašan kakšen indic mora biti podan, da se mejni policist odloči, da bo pri nekomu delal temeljno oziroma temeljito mejno kontrolo je priča odgovorila, da po Zakoniku o schengenskih mejah je za vse državljane tretjih držav potrebno opravljati temeljito mejno kontrolo. Na vprašanje, ali je običajen oziroma standardiziran postopek, da se dokumente, ki jih stranka predloži, preverja, je priča izpovedala, da je po Zakoniku o schengenskih mejah potrebno za vse državljane tretjih držav ugotavljati namen bivanja, finančna sredstva in ugotavljanje vseh okoliščin vstopa v državo oziroma kjerkoli v schengensko območje in da je to standardno za vse državljane tretjih držav. Posebej vprašan, kakšen je nadaljnji postopek, če se pri tem preverjanju ugotovi neskladje med predloženimi dokumenti in ugotovljenimi dejstvi je priča odgovoril, da če se nedvoumno ugotovi neskladje oziroma razhajanje med pridobljenimi ugotovitvami sledi postopek zavračanja osebe nazaj, od koder je prišla, strankam pa se ob tem predstavijo vse ugotovitve in se jim da možnost, da se o teh ugotovitvah izjasnijo, enako pa je potekal tudi postopek s tožnikom. Na vprašanje, s kakšno listino se stranki zavrne vstop na meji, je priča odgovorila, da je z Zakonikom o schengenskih mejah predpisan posebej obrazec, ki ga uporabljajo vse schengenske države in sicer je to listina, s katero se osebo zavrne in ki se ji ga da na vpogled oziroma se ji ga vroči. Na posebno vprašanje, ali obstaja kakšna možnost, da se v tem standardiziranem obrazcu piše tudi obrazložitev odločitve, v konkretnem primeru pod črko E priča odgovori, da ker gre za standardizirani obrazec na podlagi določil Zakonika o schengenskih mejah ni možnosti pisanja obrazložitve, pač pa se vpiše gola dejstva oziroma katere dokumentacije oseba ni posedovala. Na posebno vprašanje, ali je bilo s kakšnim zakonskim aktom po nacionalni zakonodaji določeno, da mora biti stranki pri tovrstnem postopku biti dana pisna obrazložitev glede zavrnitve na meji, priča odgovori, da to ni nikjer zabeleženo. Posebej vprašan, ali je priča vodil postopek zavrnitve vstopa tožnika, priča odgovori, da je zavrnitev vstopa vodil policist na drugi liniji, priča Č.Č. pa je kot vodja izmene odgovoren za zakonitost izvedbe postopka, tako je bil prisoten tudi v celotnem času pri poteku postopka s tožnikom, ki pa ga je neposredno vodil policist, ki je za to zadolžen.

Sodišče je nadalje v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine, ki so v spisu, ni pa sodišče sprejelo dokaznega predloga tožeče stranke, da se opravijo dodatne poizvedbe pri B. Hotelih v Ljubljani in se zasliši priča A.A., ker je ocenilo, da zbrani podatki zadostujejo za odločitev in ker tožnik ni navedel, katera dejstva bi se potrdila s predlaganim zaslišanjem priče. Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, po opravljeni ustni javni glavni obravnavi in izvedenem dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo listine, zaslišani pa sta bili tudi priči, ki sta s svojo verodostojno izpovedbo potrdili podatke v listinah predloženega upravnega spisa, tožnik pa se naroka ni udeležil iz razloga ekonomičnosti in je tudi umaknil dokazni predlog po zaslišanju tožnika kot stranke v postopku, da v obravnavanem primeru med strankama ni sporno dejansko stanje glede dejstev, ki so po mnenju sodišča v obravnavani sporni zadevi ključnega pomena: namreč da je tožnik državljan Gane, ki ob prihodu iz Beograda, kjer je bil tedaj začasno na izobraževanju, na Letališče Brnik dne 29. 8. 2010 z namenom enotedenskega turističnega obiska, ni imel povratne letalske vozovnice za vrnitev v Srbijo, niti ni posedoval vize za tranzit Republike Hrvaške, ki bi jo potreboval v primeru, če bi se v Srbijo preko Hrvaške vračal po kopenski poti. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik posedoval denarna sredstva izključno v gotovini v višini 450,00 EUR in da ni posedoval nobene kreditne kartice niti kakršnihkoli drugih plačilnih instrumentov.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi vstopa tožniku v državo, izdana dne 29. 8. 2010 na predpisanem standardiziranem obrazcu iz Priloge V, del B, Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (v nadaljevanju: Zakonik o schengenskih mejah), z oznako razloga pod točko E (- ne poseduje ustrezne dokumentacije, ki bi potrjevala namen in pogoje bivanja), ki jo je potrdil drugostopni organ in jo je ob obravnavanju pritožbe tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo le-to dopolnil s svojimi razlogi ob sklicevanju na določila 248. člena ZUP.

Na podlagi določbe 248. člena ZUP organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena (1. odstavek), organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar spozna, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bistvene (2. odstavek), v primeru pa, če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne (3. odstavek).

Tožnik se v tožbi posplošeno sklicuje na svoje pritožbene navedbe v celoti, za katere predlaga, da naj jih sodišče „šteje za njegovo trditveno podlago“ in vztraja, da je v zadostni meri izpolnjeval pogoje za vstop v državo, v zvezi s svojim stališčem, da bi moralo biti že v prvostopenjskem aktu na standardiziranem obrazcu posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti v izogib zavrnitvi vstopa v državo pa se sklicuje na stališče Upravnega sodišča, izraženemu v sodbi št. U 1078/2007 z dne 15. 10. 2008. Vendar pa stališče upravnega sodišča izraženo v citirani sodbi, ne podpira trditve tožnika, da drugostopenjski organ s svojo obrazložitvijo ob reševanju pritožbe stranke ne bi mogel sanirati pomanjkljivosti prvostopenjskega upravnega akta, izdanega na predpisanem standardiziranem obrazcu. Iz citirane sodbe, na katero se v tožbi sklicuje tožnik, namreč izhaja prav nasprotno stališče (v obrazložitvi na str. 4, 3. odstavek), in sicer: „Tožnik ima sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskem aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral tožnik predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop, in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I. standardiziranega obrazca. Šele na tej podlagi ima namreč stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Temu namenu služi določba 2. odstavka 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15 marca 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah), ki pravi, da se lahko zavrne vstop le z utemeljeno odločitvijo, ki določa natančne razloge za zavrnitev. Pojem „natančen razlog za zavrnitev“ pomeni, da bi moral prvostopenjski organ na standardiziranem obrazcu vsebinsko izpolniti rubriko pod E. (katere potrebne listine niso bile priložene) in pod I (sklicevanje na konkretno pravno določilo v nacionalni zakonodaji glede posameznega razloga zavrnitve). Vendar je drugostopenjski organ navedeno pomanjkljivost v prvostopenjskem aktu odpravil, zato zaradi tega sodišče tožbi ni ugodilo, saj pomanjkljivost prvostopenjskega akta ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (2. točka 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Drugostopenjski organ je navedel, katerih listin tožnik ni predložil na meji...//“ Sodišče po navedenem lahko v celoti sledi utemeljitvi odločitve drugostopenjskega organa in ne ponavlja razlogov, ki jih je izčrpno, celovito in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedel že upravni organ druge stopnje, pri čemer je v skladu z določilom 2. odstavka 254. člena ZUP odgovoril tudi na vse bistvene pritožbene ugovore (2. odstavek 71. člena ZUS-1).

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ne da bi pri odločanju prezrlo, da je bila v primerljivi zadevi opr. št. I U 1768/2010 izdana ugodilna sodba, vendar ob bistveno različnem dejanskem stanju, razvidnem iz sodbe v navedeni zadevi, v kateri je tožnica ob prihodu na mejo razpolagala, za razliko od tožnika v konkretnem primeru, tako z bančnimi karticami, kot tudi 600,00 EUR gotovine, dodatno pa tudi z indeksom Medicinske fakultete v Beogradu, kjer ima začasno prebivališče.