Jedro

Iz zakonskega besedila je razvidno, da je domneva po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP podana, ko je dolžnik dal (med drugim) neresnične podatke davčnemu organu, kar pomeni, da je izpodbita, ko dolžnik dokaže, da ni dal neresničnih podatkov oziroma da tega tudi ni naročil osebi, ki je namesto njega dala podatke davčnemu organu, ali je dopustil tako ravnanje.

Odgovornosti za posledice, ki nastanejo zaradi nepravilnega računovodenja, kar velja le za davčna razmerja in za prekrške, ko mora zavezanec doplačati manjkajoče davke, ki so posledica nepravilnosti (saj je le davčni zavezanec, torej stečajni dolžnik, tisti, ki mora svoje obveznosti plačati), in odgovornosti za prekrške v zvezi z njegovim podjemom ni mogoče neposredno prenašati v postopek odpusta obveznosti, temveč je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bilo dolžnikovo ravnanje res tako, da predstavlja oviro za odpust obveznosti, kljub izpolnjeni zakonski domnevi.

Zakon ne zahteva, da bi moral imeti namen zlorabe pravice do odpusta obveznosti že v času, ko je bilo dejanje, ki je predmet domneve, storjeno; gre le za to, ali je ravnal vestno in pošteno – če ni, to predstavlja oviro za odpust obveznosti in bi sicer prišlo do zlorabe tega instituta.

Čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, kakšna (kako obsežna) naj bi bila dolžnost dolžnika – samostojnega podjetnika – za preverjanje računovodstva, je neutemeljeno in prestrogo pričakovati od dolžnika, da bo računovodjo, čeprav ta dela zanj, podrobno preverjal. Ravno zato, ker sam nima potrebnega znanja o računovodstvu, si gospodarski subjekt najame osebo, ki to znanje ima in ji tudi zaupa, to je tudi oseba, od katere (ker je strokovnjak na svojem področju) pridobiva informacije o tem, kako mora ravnati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek odpusta obveznosti in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da iz njegove izpovedi, dane v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njegovega računovodjo A. T., ne izhaja, da naj bi stečajni dolžnik vedel, da mu je računovodja davek zmanjšal z nezakonitim postopanjem, zato je njegova izjava napačno povzeta; povedal je, da za računovodjeva ravnanja ni vedel. Zaradi očitno napačno povzete izjave pa se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do številnih dejstev, ki jih je podal, prav tako se ni opredelilo do dokazov. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Izostala je tako vsaka obrazložitev o tem, ali je za njegova ravnanja vedel ali ne. Fiktivnih računov, zaradi katerih je bil dolžniku dodatno odmerjen davek, računovodstvu ni dostavil dolžnik; tudi S. P. N., ki je bila za dolžnika zadolžena v računovodstvu, je izpovedala, da teh računov ni dostavil stečajni dolžnik, kar vse izhaja tudi iz odločbe davčnega organa. Dolžnik je računovodji zaupal vodenje knjig v skladu z veljavno zakonodajo. Ker sam ni imel potrebnega znanja, je najel računovodjo, temu je tudi zaupal. S. P. N., ki je za dolžnika vodila računovodstvo, je povedala, da dolžnik nepravilnosti tudi ni mogel ugotoviti, ne da bi sam knjižil prejete in izdane račune, niti sama pa ni ugotovila nepravilnosti vse do kontrole s strani FURS. Za kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin je bil v kazenskem postopku obsojen A. T. Sodišče se tudi ni opredelilo do izpovedi dolžnika in priče, ki sta bili dani v stečajnem postopku. Pri tem FURS razen fiktivnih računov, za katere pa dolžnik niti ni vedel, pri njegovem poslovanju ni odkril nobenih nepravilnosti. Celotno svojo presojo je sodišče prve stopnje oprlo na stališče, da v realnem svetu med zdravimi in poslovno sposobnimi ljudmi ni verjeti trditvi, da bi si nekdo izmislil in knjižil fiktivne račune brez kakršnegakoli lastnega interesa. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dolžnikovih obsežnih pravnih naziranj, kaj pomeni dati neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov. Pomanjkljivosti pa višje sodišče ne more nadomestiti, niti z izvedbo pritožbene obravnave. Dokazni postopek je pokazal, da z dejanji A. T. dolžnik ni bil seznanjen, enako izhaja iz dokaznega postopka v kazenskem postopku zoper A. T. Za to, zakaj dolžniku ne verjame, bi moralo sodišče prve stopnje navesti neke razumne razloge, utemeljene na dejstvih in dokazih. Dolžniku je očitalo premajhno skrbnost, kar pa ni res. Ravnal je dovolj skrbno, ko je za vodenje računovodstva izbral strokovno osebo, v računovodstvo je redno in v celoti prinašal dokumentacijo, v njej pa ni bilo nobene napake; tudi s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni odgovorilo na dolžnikove navedbe in dokaze. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo glede vsebine ravnanj, ki domnevo lahko izpodbijejo. Naprtilo mu je objektivno odgovornost za drugega in da bi v bistvu moral sam voditi računovodstvo, kar bi kazalo na to, da je domneva neizpodbojna. Presoditi pa je treba zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ne pa zlorabe na davčnem področju, za kar ne zadostujejo le kršitve davčnih predpisov. Ravno zaradi teh kršitev tudi je v osebnem stečaju, zaradi česar bo izgubil premoženje, posledice pa ima tudi na njegovo osebno in družinsko življenje. S tem je tudi prekomerno poseglo v njegovo pravico do dostojanstva. Stečajni dolžnik pa tudi ni bil preganjan v kazenskem postopku, saj je tudi kazenski postopek pokazal, da za kaznivo dejanje ni vedel. Vrednosti dejanja stečajnega dolžnika sodišče prve stopnje sploh ni presojalo. Dolžnik pa je v postopku dokazal, da ni imel namena, da bi s svojim ravnanjem zlorabil pravico do odpusta obveznosti. V nasprotnem primeru zagotovo ne bi posloval kot samostojni podjetnik. Napake računovodje ne morejo preprečevati odpusta obveznosti. Preprečitev napak bi tudi zahtevala znanje računovodenja, saj se sicer ne bi zmogel znebiti odgovornosti. Dolžnik ni bil tisti, ki bi podatke pošiljal FURS-u, za pošiljanje neresničnih podatkov za odmero davkov pa je bil pravnomočno obsojen računovodja.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da nestrinjanje z dokazno oceno ne more biti upošteven razlog za pritožbo. Dolžnik je vedel, da mu je računovodja zmanjšal DDV, njegove izjave pa kažejo na to, da je vendarle vedel za ravnanje računovodje že v kritičnem obdobju. Tudi sam računovodja v kazenskem postopku ni prepričljivo izpovedoval oziroma je bilo njegovo pričanje v tem delu zelo negotovo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da ne dolžnik ne priča nista znala pojasniti, kaj bi računovodjo navedlo k temu, da bi samoiniciativno in brez vednosti dolžnika knjižil fiktivne račune. Konkretne koristi je imel le dolžnik. V davčnih postopkih je odgovorna oseba zavezanec za davek, torej se je tudi odločba glasila na stečajnega dolžnika. Vestnost in poštenje iz 399. člena ZFPPIPP se nanaša tudi na ustrezno stopnjo skrbnosti, dolžnik bi moral ravnati s poklicno skrbnostjo, tudi sam se je bil dolžan pozanimati o ustrezni zakonodaji, zato mora tesno sodelovati in spremljati delo oseb, ki zanj vodijo računovodstvo. Upnikovi očitki pa temeljijo na konkretnem ravnanju, ki izvira iz inšpekcijske odločbe. Sodišče prve stopnje se je bilo dolžno opredeliti le do tistega, kar je bistveno, podana je bila tudi dokazna ocena. Za presojo vestnosti in poštenja je pomembno tudi vestno in pošteno upoštevanje davčnih predpisov.

4. Izjavo o pritožbi je vložil tudi upravitelj, vendar pa je v njej le povzetek navedb, na koncu (šele v V. točki) je upravitelj podal mnenje, da je pritožba dolžnika delno utemeljena, zato predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, pri tem pa ne pojasni, v katerem delu je pritožba utemeljena in zakaj tako meni.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Uvodoma višje sodišče upniku pojasnjuje, da je nestrinjanje z dokazno oceno zakonski razlog za pritožbo (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP) in tega dolžniku ni mogoče odreči. 7. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 evrov (1. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da stečajni dolžnik ni uspel izpodbiti navedene domneve, pri čemer sta dolžnik in priča pojasnila način poslovanja dolžnika z računovodskim servisom, vendar pa nista znala pojasniti, kaj bi računovodjo in lastnika računovodskega servisa, ki je obračun DDV opravljal sam, navedlo do tega, da bi brez dolžnikove vednosti samovoljno knjižil fiktivne račune, ki so imeli za posledico znižanje dolžnikove davčne obveznosti v skoraj 4-kratnem znesku, posledično pa znižanje tudi davčne obveznosti iz naslova davka od dohodka v skoraj 9-kratnem znesku. Nadalje je navedlo, da je bil dolžnikov računovodja obsojen v kazenskem postopku zaradi petih naklepnih kaznivih dejanj, iz zapisnika o zaslišanju dolžnika v kazenskem postopku pa izhaja, da je dolžnik vedel, da mu je računovodja zmanjšal DDV. Poudarilo je, da bi bilo od dolžnika pričakovati najmanj, da bo skrbno in vestno preveril, kaj se dogaja z njegovim računovodstvom, splošno znano pa je, da posledice nepravilnega računovodstva neposredno zadanejo dolžnika in ne računovodski servis, kot se je zgodilo tudi v tem primeru. Sodišče prve stopnje je štelo, da trditvi o tem, da si je računovodja samoiniciativno »izmislil« fiktivne račune brez kakršnegakoli lastnega interesa, ni mogoče pokloniti vere v realnem poslovnem svetu, med zdravimi, poslovno sposobnimi ljudmi – subjekti na trgu in tako ni poklonilo vere dolžniku in priči (njegovi nekdanji računovodkinji), da dolžnik ni vedel in ni mogel vedeti o kaznivih dejanjih računovodje; računovodja pa naj bi iz neznanih razlogov koristil dolžniku, ki bi bil tako obogaten (za 50.000,00 EUR), če ne bi prišlo do inšpekcijskega nadzora, ni pa šlo za bagatelo, ki je dolžnik ne bi mogel opaziti zaradi precejšnjega mesečnega prometa. Glede na navedeno je ocenilo, da dolžnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo, kar je v vzročni zvezi z nastalimi posledicami iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP in tako ni uspel izpodbiti zakonske domneve o zlorabi pravice do odpusta obveznosti.

9. Da je navedena zakonska domneva izpodbojna, je upoštevalo že sodišče prve stopnje in to tudi jasno in neposredno izhaja iz zakona. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je tudi jasno, da je sodišče obravnavalo dolžnikove navedbe, ker sicer ne bi izvajalo dokaznega postopka, če bi menilo, da je domneva neizpodbojna.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tako dolžnik kot tudi priča S. P. N. izpovedala, da dolžnik ni vedel za nezakonito zmanjševanje DDV, vendar pa jima sodišče prve stopnje ni verjelo. Verjelo pa jima ni (oziroma kot se je izrazilo, jima ni poklonilo vere), ker ni verjetno, da bi A. T. to storil brez vednosti in navodila stečajnega dolžnika. V nadaljevanju je iz obrazložitve razbrati, da je bil po oceni sodišča prve stopnje dolžnik neskrben, ker ni dovolj nadziral računovodje in bi glede na znesek neplačanega davka moral vedeti za nepravilnosti – neresnične podatke.

11. Iz zakonskega besedila je razvidno, da je domneva po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP podana, ko je dolžnik dal (med drugim) neresnične podatke davčnemu organu, kar pomeni, da je izpodbita, ko dolžnik dokaže, da ni dal neresničnih podatkov oziroma da tega tudi ni naročil osebi, ki je namesto njega dala podatke davčnemu organu, ali je dopustil tako ravnanje.

12. Iz obrazložitve sklepa sicer izhaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo zaslišanima dolžniku in priči, kar izhaja iz zapisa, da jima ni poklonilo vere. To predstavlja oceno teh dokazov, ustvarjeno tudi z osebnim vtisom, čemur je neposredna izvedba dokazov namenjena (4. člen ZPP). Nadalje je razložilo, kot je razbrati iz sklepa, da jima ni verjelo, ker v realnem poslovnem svetu ni mogoče verjeti, da bi nekdo vključil fiktivne račune samoiniciativno in brez lastnega interesa. Tudi tu gre za oceno izpovedi, iz katere pa izhaja le, da ne, da jima ni verjelo zato, ker naj o tem ne bi prepričljivo izpovedala, temveč le zato, ker naj bi bilo dejstvo, ki ga izpovedujeta, samo po sebi neverjetno.

13. Dolžnik ima prav, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, ki so bili izvedeni v postopku, prav tako se ni opredelilo do dolžnikovih pravnih naziranj. Res je dolžnik odgovoren za posledice, ki nastanejo zaradi nepravilnega računovodenja, kar pa velja le za davčna razmerja in za prekrške, ko mora zavezanec doplačati manjkajoče davke, ki so posledica nepravilnosti (saj je le davčni zavezanec, torej stečajni dolžnik, tisti, ki mora svoje obveznosti plačati), prav tako je odgovoren za prekrške v zvezi z njegovim podjemom. Iz dolžnikovih navedb izhaja, da se zato zoper odločbe v teh postopkih tudi ni pritožil. Te odgovornosti pa ni mogoče neposredno prenašati v postopek odpusta obveznosti, temveč je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bilo dolžnikovo ravnanje res tako, da predstavlja oviro za odpust obveznosti, kljub izpolnjeni zakonski domnevi (seveda kadar dolžnik domnevo izpodbija, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru). Kljub odgovornosti za davke in prispevke, kjer gre vsebinsko tudi za odgovornost zaradi izbire „pomočnikov“, mora biti ravnanje dolžnika tako, da se mu lahko očita dajanje neresničnih podatkov. Dolžniku pa velja pojasniti, da zakon ne zahteva, da bi moral imeti namen zlorabe pravice do odpusta obveznosti že v času, ko je bilo dejanje, ki je predmet domneve, storjeno; gre le za to, ali je ravnal vestno in pošteno – če ni, to predstavlja oviro za odpust obveznosti in bi sicer prišlo do zlorabe tega instituta.

14. Dolžnik ima prav, da je zakonsko domnevo izpodbijal tudi z izpovedjo A. T. iz kazenskega postopka, da je S. P. N. izpovedala, da dolžnik za nepravilnosti ni mogel vedeti, ker tudi sama tega ni mogla ugotoviti vse do inšpekcijskega nadzora, nadalje je zatrjeval, da tudi iz davčne odločbe izhaja, da dolžniku v zvezi s fiktivnimi računi ni mogoče ničesar očitati, kar naj bi izhajalo tudi iz izjave inšpektorice, o čemer pa sodišče prve stopnje, čeprav gre tudi po oceni višjega sodišča za pomembne okoliščine, v izpodbijanem sklepu ni navedlo ničesar. S tem se ni opredelilo do bistvenih navedb in dokazov dolžnika, prav tako se ni izjavilo o njegovih pravnih naziranjih o vsebini nedoločenih pravnih pojmov. Dolžnik je prav tako kot pomembno izpostavil, da v zvezi s fiktivnimi računi ni bil kazensko preganjan in da FURS v njegovi dokumentaciji sicer nepravilnosti ni ugotovil. To pa pomeni, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo v vseh pravno pomembnih dejstvih. Višje sodišče še ocenjuje, da čeprav iz izpodbijanega sklepa ne izhaja jasno, kakšna (kako obsežna) naj bi bila dolžnost dolžnika – samostojnega podjetnika – za preverjanje računovodstva, je neutemeljeno in prestrogo pričakovati od dolžnika, da bo računovodjo, čeprav ta dela zanj, podrobno preverjal. Ravno zato, ker sam nima potrebnega znanja o računovodstvu, si gospodarski subjekt najame osebo, ki to znanje ima in ji tudi zaupa, to je tudi oseba, od katere (ker je strokovnjak na svojem področju) pridobiva informacije o tem, kako mora ravnati. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do trditve, da je že ob prvi odkriti napaki računovodje (glede zaokroževanja zneskov, za kar je dolžnik prav tako moral plačati globo) zamenjal računovodjo, kar prav tako lahko kaže na to, da z nezakonitim zniževanjem DDV ni bil seznanjen.

15. Pritožba je tako utemeljena, sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti še do drugih trditev, ki so pomembne za odločitev, zato je odločitev ostala v precejšnji meri neobrazložena. Vendar pa višje sodišče samo teh nepravilnosti ne more odpraviti, saj se po drugi strani sodišče prve stopnje (kar sicer ni bilo pritožbeno uveljavljeno, prav tako pa tega ne problematizira niti upnik v odgovoru na pritožbo) v precejšnji meri tudi ni opredelilo do vseh relevantnih navedb upnika, ki so prav tako pomembne za pravilno oceno dolžnikovega ravnanja, pa se očitno ni zato, ker je (po ugotovitvah višjega sodišča sicer nepravilno) upoštevalo, da že dejstva in dokazi dolžnika, ki jih je upoštevalo kot relevantne, zadostujejo za odločitev. Ko bi se do njih prvo opredelilo višje sodišče, bi bila s tem strankama odvzeta pravica do pritožbe, zato je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ne gre namreč za pomanjkljivosti postopka, ki bi jih bilo treba odpraviti, temveč za pomanjkljivo obrazložitev glede na vse relevantne navedbe in že izvedene dokaze, za kar ni nujna oprava ponovnega naroka v postopku, stranke pa so že imele možnost podati navedbe in o njih tudi razpravljati na naroku.

16. O dolžnikovih stroških pritožbenega postopka bo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP odločilo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.