Jedro

Če je davčnemu zavezancu potekel rok za plačilo drugih davkov, se mu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila (drugi odstavek 95. člena ZDavP). Iz navedene določbe torej vsebinsko izhaja pobot medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15. 4. 2002. Z njo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 20. 11. 2001, s katero je upravni organ prve stopnje tožniku odmeril dohodnino za leto 2000 v višini 890.936,00 SIT. Pri tem je ugotovil, da je obračunana in odmerjena akontacija dohodnine presegla odmerjeno dohodnino za 99.544,00 SIT. Istočasno je davčni organ ugotovil, da ima tožnik davčni dolg, kateremu je potekel rok za plačilo, in sicer na kontu ... in ..., ki presega znesek preveč plačane dohodnine, zato se navedena razlika zavezancu ne vrne v skladu z drugim odstavkom 95. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP, ter da pritožba ne zadrži izvršitve.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov v izdanih upravnih aktih, tožbene navedbe pa zavrača kot neutemeljene.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) trdi, da do pobota terjatev oziroma dolgov ni prišlo, ker terjatev države ne obstaja. Uveljavlja ugovor zastaranja. Meni tudi, da z vročitvijo odločbe o odmeri dohodnine le-ta ne postane izvršljiva. Predlaga, da se reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se preveč plačana dohodnina izplača zavezancu A.A. v znesku 99.544,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe z dne 20. 11. 2001 do plačila.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje za pravočasno in dovoljeno revizijo po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je Vrhovno sodišče opravilo preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da dolžnikov davčni dolg izvira iz obremenitve skupnega dohodka občanov za leto 1990 na podlagi odločbe z dne 18. 11. 1991; da je navedeni dolg zapadel v plačilo 27. 12. 1991; da tožnikov dolg presega preveč odmerjeno oziroma obračunano akontacijo dohodnine; da je odločba o odmeri dohodnine z dne 20. 11. 2001 postala izvršljiva dne 3. 12. 2001 (pritožba zoper določbo z dne 20. 11. 2001 namreč ne zadrži izvršitve - 20. člena ZDavP).

9. Odločitev, da se tožniku akontacija dohodnine ne vrne je bila tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena, saj je v ZDavP določeno, da se davčnemu zavezancu vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila, če je potekel rok za plačilo drugih davkov (drugi odstavek 95. člena ZDavP). Pravilno je torej stališče v izpodbijani sodbi, da iz navedene določbe vsebinsko izhaja pobot medsebojnih terjatev davčnega organa in davčnega zavezanca.

10. V drugem odstavku 96. člena ZDavP je določeno, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati (relativno zastaranje). Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (drugi odstavek 97. člena ZDavP). Po vsaki ustavitvi teka zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po preteku dvakrat toliko časa, kot je določeno v 96. členu ZDavP (četrti odstavek 97. člena ZDavP). Zastaranje pa nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave davka določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Obveznost plačila davka pa nastopi, ko je odmerna odločba (torej odločba prvostopenjskega davčnega organa) izvršljiva, to je, ko je vročena stranki (3. 12. 2001), pritožba zoper njo namreč ne zadrži njene izvršitve (20. člen ZDavP v povezavi z 44. členom ZDavP).

11. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ob izdaji izpodbijane odločbe z dne 20. 11. 2001 ni nastopilo niti absolutno niti relativno zastaranje terjatve, ki izhaja iz odločbe z dne 18. 11. 1991. 12. Sporni davčni dolg, ki izhaja iz odločbe z dne 18. 11. 1991, je postal izvršljiv dne 27. 12. 1991. Relativno zastaranje je prvič začelo teči 1. 1. 1992 in je bilo pretrgano s sklepom o prisilni izterjavi z dne 14. 12. 1995. S 1. 1. 1996 je znova začel teči petletni zastaralni rok, ki je bi pretrgan z odločba drugostopnega organa z dne 20. 7. 1999, s katero je bilo odločeno o pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi. Relativno zastaranje torej ni nastopilo. Absolutno zastaranje pa bi nastopilo s potekom 31. 12. 2001. Glede na to, da je bila izpodbijana odločba organa prve stopnje izdana 20. 11. 2001, vročena pa 3. 12. 2001, absolutno zastaranje ni nastopilo.

13. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati dejstvo, da revident v upravnem sporu izpodbija pravilnost odmerne odločbe z dne 18. 11. 1991. Omenjeno dejstvo predstavlja v tej zadevi nepomembno revizijsko novoto, saj smejo stranke v skladu z 87. členom ZUS-1 v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka v upravnem spor, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Takšnih ugovorov pa revident nima. Tudi sicer pa revident ne navaja kakšen je končni izid v tej zadevi. Zato je bilo po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.