Jedro

Če je sodišče 1. stopnje namesto uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah nepravilno uporabilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je mogoče sklep o ugovoru potrditi, če je rezultat uporabe v pritožbenem postopku isti. Potrditev sklepa se samo obrazloži z drugimi razlogi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje stopnje.

Dolžnik sam plača svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (točka I. izreka). Nato je zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe (točka II. izreka). Izvršbo je delno ustavilo za izterjavo obrestnega zahtevka v višini 8 % od zneska obračunanih obresti, to je od zneska 1.453,30 EUR od 28.10.2003 dalje do plačila in 8 % obresti od zneska 33.778,83 EUR od 28.10.2003 do dneva izdaje plačilnega naloga, to je do 22.11.2003 (točka III. izreka). Dolžniku je naložilo povrniti upniku 106.140,00 SIT nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje tega sklepa dalje do plačila.

Zoper ta sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da se sklep razveljavi, zadeva pa odstopi kot vloga za priznanje tuje sodne odločbe pristojnemu sodišču. V pritožbi je navedel, da se je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah opredelilo do sodne odločbe Sodišča v M. kot do plačilnega naloga in na podlagi prevoda plačilnega naloga, ki je za sodišče povsem vsebinsko razumljiv, odločilo, da je okrajno sodišče pristojno za odločanje v konkretni zadevi kot o predhodnem vprašanju in da je torej v skladu z določbami 108. in 95. čl. ZMZPP tisto, ki lahko odloči o izvršbi, saj rešuje neposredno predhodno vprašanje. Predhodnega vprašanja izvršilno sodišče ne more rešiti in vsebinsko obravnavati zadeve. Predhodnega vprašanja sodišče sploh ni reševalo, ampak je navedlo zgolj procesne razloge za priznanje tuje sodne odločbe, ne pa tudi vsebinskih, o čemer pa sodišče ni razlogovalo in odločba tudi nima nobenih razlogov. Dolžnik je podal vsebinski ugovor, kot je to razvidno iz ugovora z dne 24.1.2005, torej bi moralo reševati predhodno vprašanje v smislu obstoja dolžniško upniškega razmerja oziroma ali so izpolnjeni tisti pogoji, ki so po samem zakonu potrebni, da se lahko v konkretni zadevi prizna tuja sodna odločba. Sklep nima vsebinskih razlogov, ko pa se sodišče sklicuje na 55. čl. ZIZ, torej razloge, ki so možni za ustavitev izvršbe, pa samo v formalnem smislu navede, da takšnih razlogov ni, ne da bi se vsebinsko spuščalo v navedene razloge, ki jih je dolžnik podal v ugovoru.

Glede na takšno stanje je potrebno sklep razveljaviti, saj je za odločanje o tuji sodni odločbi pristojno Okrožno sodišče v Celju. Okrajno sodišče pa je zmotno tolmačilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, da je katerokoli sodišče pristojno odločiti o predhodnem vprašanju in je zaradi tega dovolilo izvršbo. Res je katerokoli sodišče pristojno, vendar izključno okrožno sodišče, kadar bi reševalo predhodno vprašanje. Kolikor bi se tako široko tolmačilo mednarodno zasebno pravo oziroma citirane določbe po sklepu, tedaj sploh ne bi bilo treba določiti okrožnega sodišča kot stvarno pristojnega sodišča za priznanje tuje sodne odločbe, saj bi bile vse odločbe, razen ugotovitvenih odločb, neposredno izvršljive po okrajnem sodišču. Tako bi imele dokončne posledice tudi v ugotovitvah, osebnih statusnih zadevah (kjer so določene izjeme), pa tudi v oblikovalnih zadevah.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi pravnomočnega plačilnega naloga Sodišča v M. (Republika Italija) je pravilna, pa čeprav temelji na napačni uporabi materialnega prava. Namesto, da bi sodišče prve stopnje uporabilo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih (trgovinskih) zadevah, ki je bila dopolnjena z uredbo št. 1496/2002 z dne 21.8.2002 in Aktom, ki se nanaša na pristop novih članic, je sodišče prve stopnje uporabilo določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), pa čeprav se je upnik že v predlogu za izvršbo skliceval na citirano evropsko uredbo. S 1.5.2004, ko je Republika Slovenija postala članica Evropske unije, se je v zadevah te vrste, kadar se sodna odločba ene članice izvršuje v drugi članici, uporablja ta uredba in ne ZMZPP. Ta izvršilni postopek je upnik začel dne 7.1.2005, ko je vložil predlog za izvršbo. Tedaj je bila Republika Slovenija že članica Evropske unije. Po 1. členu uredbe se ta uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah; ta zadeva je gospodarska, saj gre za izvršbo med dvema gospodarskima subjektoma (spor pred Sodiščem v M. se je nanašal na neplačilo računa s strani dolžnika upniku zaradi dobave začimb). Po I. odst. 33. čl. uredbe se sodna odločba, izdana v državi članici, prizna v drugi državi članici brez kakršnegakoli posebnega postopka. Zato pritožbenim navedbam, ki se nanašajo na upnikovo dolžnost začeti predhodni postopek za priznanje italijanskega plačilnega naloga pred Okrožnim sodiščem v Celju, ni mogoče pritrditi. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila dolžniku dana možnost aktivne udeležbe v postopku pred italijanskim sodiščem, vendar je ni izrabil. Kljub uporabi drugačnega materialnega prava v pritožbenem postopku pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, saj je učinek neutemeljene pritožbe isti, kakor pa bi bil, če bi bil pri odločanju o pritožbi uporabljen ZMZPP.

Glede na obrazloženo pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Zaradi neuspeha s pritožbo dolžnik sam plača stroške, ki so mu nastali z njo. Teh sicer v njej ni priglasil.