Up-34/01

4. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., s. p. , Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 4. julija 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 80/2000 z dne 26. 10. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cpg 960/99-5 z dne 7. 3. 2000 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Pg 216/98-33 z dne 6. 10. 1999 se ne sprejme.

2.Pritožnica nosi sama svoje stroške postopka.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijanimi sodbami je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v pravdi, v kateri je ustavna pritožnica nastopala kot tožena stranka, zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju. Odločilo je, da pogodba o nakazilu z dne 26. 9. 1994, na podlagi katere je tožena stranka (sedanja ustavna pritožnica) prejela od tožeče stranke plačilo svoje terjatve v znesku 7 000 000 SIT, nima pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke, zato je tožena stranka dolžna plačati v stečajno maso navedeni znesek skupaj z zamudnimi obrestmi. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da se plačilo nanaša na pripravo prehrane med delom, ki jo je za delavce tožeče stranke pripravljala pritožnica. Zato gre po njenem mnenju za plačilo obveznosti iz tekočega poslovanja po 31. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - v nadaljevanju ZPPSL), glede katerega v skladu s 127. členom ZPPSL izpodbijanje ni mogoče. Oporeka tudi stališču Vrhovnega sodišča glede ustreznosti dovoljenja predsednika stečajnega senata za vložitev izpodbojne tožbe. Pritožnica podaja obširne navedbe glede dejanskega stanja in stališča o pravilni interpretaciji in uporabi prava na tako ugotovljeno dejansko stanje. Kljub pozivu Ustavnega sodišča na dopolnitev vloge pa pritožnica le pavšalno zatrjuje kršitve 14., 15. in 22. člena Ustave oziroma človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih naj bi prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter prisodi plačilo nastalih stroškov postopka.

Pritožnica v ustavni pritožbi ponavlja svoje očitke iz pravde in z njimi oporeka materialnopravni pravilnosti izpodbijanih sodb. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, zato ni pristojno presojati, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno in procesno pravo. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Takšnih kršitev pritožnica ni izkazala in tudi Ustavno sodišče jih na podlagi presoje njenih navedb in priloženih sodb ni ugotovilo. 3. Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave). Pritožnica zatrjuje, da je do kršitve te pravice prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišč. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča zgolj napačna uporaba prava sama po sebi ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic. Za kršitev navedene ustavne pravice bi šlo, če bi bila napačna uporaba prava tako huda, da bi jo bilo mogoče označiti za sodniško samovoljo, torej le v primeru, če bi bile izpodbijane sodbe očitno napačne in brez razumne pravne obrazložitve ter zato arbitrarne. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

Določba 15. člena Ustave ne vsebuje nobene samostojne človekove pravice ali temeljne svoboščine, ampak splošno ureja vprašanje uresničevanja in omejevanja ustavnih pravic. Presoja o kršitvi te določbe je zato že vključena v presoji o kršitvi vsake od posameznih ustavnih pravic, torej v obravnavanem primeru v presoji izpodbijanih sodb z vidika 22. in 14. člena Ustave.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Pritožnica zahteva tudi povračilo stroškov postopka po priloženem stroškovniku z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za takšno drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pritožnica ne navaja.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude